Če kdo misli, da Slovenci ne beremo, naj kdaj stopi v kakšno splošno knjižnico. Vsaj moja izkušnja je namreč takšna, da kadarkoli pridem v knjižnico je tam precejšnje število ljudi. Ne samo to - enkrat sem bila pred knjižnico nekaj minut preden se je odprla in z mano je čakalo še kakih deset drugih osebkov 
. In ko sem si želela rezarvirati Hoseinijevo knjigo Tisoč veličastnih sonc, sem bila 11 v čakalni vrsti (in to na posamezen izvod knjige, se mi zdi). Sem odpovedala rezervacijo, saj niti približno ne vem kje bom, ko bo vseh 10 oseb pred mano uspelo prebrati to knjigo. Bom raje počakala, da pride iz mode (kot je očitno Paasilinna, katerega prostih izvodov knjig pred dvema letoma skorajda ni dalo dobiti, sedaj pa pretežno samevajo na policah).
Knjige niti slučajno ne nameravam kupiti. Ker se mi zdi nesmiselno kupovati leposlovne knjige, saj jih preberem enkrat (na prste ene roke bi lahko preštela leposlovje, ki sem ga brala več kot enkrat) in potem obležijo na polici. Se ne splača. Kupujem sicer kakšne knjige po res zelo ugodnih cenah in to je to. In če me slučajno želi kdo prepričati, da so recimo žepnice ugodne … Niso. So cenejše od ostalih izdaj, ampak v ZDA so recimo praktično vse knjige po ceni, ki je primerljiva z našimi žepnicami. Vem, da je večje tržišče, ampak kot kupca me zanima končna cena in ne celotna problematika proizvodnega procesa … Zato ostajam pri nakupovanju strokovnih knjig, leposlovje pa si raje izposodim.
In če se vrnem k izropanim slovenskim knjižnicam. Praktično vsako poletje opažam velik naval ljudi, ki si izposodijo knjige za počitniško branje. In posledično so vsako poletje določene knjige praktično nedosegljive. Druge seveda ostajajo na policah - vsaj do jeseni, ko šolarji pridejo po knjige za domače branje. In ali ni zanimivo, da se domače branje šolarjev in poletno branje njihovih mam skoraj vedno razlikujeta 
?
14 komentarjev 12.06.2009
Golica je v maju verjetno najbolj oblegana slovenska gora. Zaradi narcis kajpada. Ko smo se prejšnji vikend odpravili tja, jih ravno v obilicah ni več bilo (vsaj v dolini ne), zato pa je bilo toliko več planincev/turistov. Vsa parkirišča polna, okolica planinske koče zabasana, gost promet v smeri na in z vrha …
Edina sreča je bila, da smo se proti koči po pomoti odpravili po zimski poti, ki je pravzaprav zahtevna pot in je ne izbere toliko pohodnikov. Tako smo se dejstva koliko ljudi je hkrati z nami na Golici prav zavedli še pri koči. Ampak na srečo je bilo vreme solidno in je tako lahko vsakdo mirno našel prostor zase zunaj na travi (samo na štrudel, ki sem si ga strašno zaželela, je bilo treba čakati deset minut v vrsti).
Izlet je kljub gneči uspel in če je bilo narcis malo manj, je bila zato obilica drugega cvetja. Ampak Golice v maju ob vikendih vseeno ne nameravam obiskati vsaj še nekaj let. Raje med tednom, če si bom že zaželela narcis …
Sem pa med potjo naletela na tega prav prikupnega žužka, ki pa nikakor ni zaželel zapustiti mojega čevlja …
Dodaj komentar 28.05.2009
Nanos je visoka kraška planota in hkrati tista pregrada, ki celinski del Slovenije ločuje od Primorja. Hkrati pa je Nanos tudi priljubljena izletniška točka, tako za tiste manj izkušene in kondicijsko malo slabše pripravljene, kot tudi tiste bolj izkušene.
Mi smo z pohodom začeli v Gradišču (vasica nad Vipavo) in se po zahtevni poti povzpeli na Gradiško turo (793 m). Od tam pa do Furlanovega zavetišča pri Abramu (900 m). Furlanovo zavetišče je pravzaprav precej velik kmečki turizem (oz. turistična kmetija, kot naj bi bil bolj pravilen izraz), kjer se lahko tudi zelo poceni najeste (vendar je, če želite dobiti mizo znotraj gostišča in ne zunaj na klopcah, vsaj ob nedeljah potrebna rezervacija). Lahko si pogledate tudi medveda, ki pa žal nima najbolj ugodnih življenjskih razmer. Od Furlanovega zavetišča smo pot nadaljevali do Vojkove koče na Nanosu (1240 m). Od tam pa smo se spustili v Veliko Ubeljsko, kjer stoji spomenik krompirju. Imamo srečo - imamo krompir. No ja, nadaljnih komentarjev ne bom podajala …
Naš izlet je sicer trajal dobrih šest ur in predvsem začeten vzpon na Gradiško turo in spust v Veliko Ubeljsko (začetni del spusta je zelo strm in kolena kar precej trpijo) sta dokaj naporna. Tako da tistim z manj kondicije priporočam, da se povzpnejo z Furlanovega zavetišča do Vojkove koče in nato po isti poti nazaj. Ta del poti traja nekje 2 uri in velik del poti je skoraj raven.
Dodaj komentar 17.05.2009
Potem, ko sem izvedela, da velik delež odraslih oseb v moji okolici uživa pomirjevala, ter malo pobrskala po internetu in našla ogromno izjav ljudi, ki pomirjevala vsaj občasno uživajo, se sprašujem, kako je lahko tako normalno, da izjemno veliko odstotek ljudi uživa pomirjevala?
Sama nisem nikoli uživala pomirjeval in tudi nisem nikoli razmišljala o tem da bi jih. Če mene vprašate jih tudi nisem potrebovala, saj sem bila sposobna preživeti tudi brez njih. Ampak očitno je bil moj koncept - žaluj, ko nekoga izgubiš, sooči se s tremo ali strahom in težavami, nenormalen. Po forumih namreč berem: pred testi, ko imam tremo, vzamem pomirjevalo; strah me je letenja, ali lahko kupim pomirjevalo brez recepta; ali po mojem mnenju najboljši: moja mama težko sedi pred računalnikom, zato je v času pisanja diplome, uživala pomirjevala. Nikakor se ne želim norčevati iz ljudi z resnimi psihičnimi težavami in nikakor ne nasprotujem uporabi zdravil pri resnih primerih. Ampak menim, da če ti nekdo umre, moraš to odžalovati. Ne moreš kar vzeti pomirjeval, da si potem zadet in otopel. S tremo pred nastopi in testi se moraš naučiti soočiti, ker težkih in pomembnih situacij v življenju ne bo vedno manj, ampak vedno več. Ne verjamem v ta koncept, če nam je težko vzamimo pomirjevala, pa bo boljše - ne zato, ker bi v resnici, kaj izboljšali, ampak zato ker smo zadeti. Krasni novi svet, ali ne?
In še nekaj. Gospe (se mi zdi, da je večinska populacija uživalcev pomirjeval vendarle ženska in mogoče tudi malo starejša), ki lepo jedo pomirjevala kot vitaminske bombončke, se potem pritožujejo nad mladino, ki pije in kadi travo. Pa so same enako odvisne in enako nesposobne in prelene se spopadati z življenjem.
9 komentarjev 30.04.2009
Raziskave so pokazale, da se moški in ženske med seboj razlikujejo v skoraj vseh aspektih zdravja in skrbi za zdravje. Razlike med spoloma obstajajo tako v občutku blagostanja, diagnozah in zdravljenju telesnih in duševnih motenj, stresu izhajajočem iz multiplih vlog, poklicnem vedenju in podpori socialne mreže.
Ženske pogosteje trpijo za dolgotrajajočimi kroničnimi boleznimi kot so artritis (vnetje sklepov), dermatoza (bolezen kože) in osteoporoza. Ženske so tudi pogosteje pretežke, slabše vidijo in imajo slabši dentalni status, medtem ko moški slabše slišijo. Prav tako ima več žensk kot moških sladkorno bolezen, anemijo (slabokrvnost) ter respiratorne in gastro-intestinalne težave. Moški po drugi strani trpijo za življenje bolj ogrožujočimi boleznimi kot so bolezni srca in ožilja. V bolnišnici v povprečju ostanejo dlje.
Ženske imajo pogosteje diagnosticirane duševne bolezni kot moški in jim zdravniki pogosteje predpišejo psihoaktivna zdravila. Kar 70% psihoaktivnih zdravil (antidepresivov, pomirjeval) naj bi tako bilo predpisanih ženskam. Moški pa imajo kar štirikrat pogosteje kot ženske postavljene diagnozo alkoholizma in antisocialne osebnosti, medtem ko imajo ženske dvakrat pogosteje afektivne (čustvene) motnje kot so depresija, anksioznost in različne fobije.
V trenutkih stiske se moški in ženske obnašajo drugače. Moški pogosto zanikajo potrebo po pomoči, s tem pa ignorirajo blažje simptome bolezni, stresa in bolečine. Tako kar dve tretjini moških, ki iščejo zdravstveno pomoč, zanika probleme, ki jim jih diagnosticirajo zdravniki. Ženski vzorec povezanosti in vzajemne nege po drugi strani dovoljuje sprejemanje pomoči in spodbuja komunikacijo o čustvih in težavah. Ker ženske pogosteje ubesedijo svoje težave in iščejo pomoč, pogosteje uporabljajo zdravstvene storitve, so tudi pogosteje označene kot »bolne« in dobijo predpisana zdravila. Moški po drugi strani pogosteje prejmejo neformalno nego doma.
Ženske v splošnem poročajo o nižjih ravneh dobrega počutja kot moški, kar pa verjetno odseva predvsem razlike med spoloma v iskanju pomoči in zavedanju bolezenskih simptomov. Ženske prej prizajo, da potrebujejo pomoč in hitreje obrnejo povratno zanko nazaj k vzdrževanju homeostaze. Moški pa povratno zanko pogosteje blokirajo in zanikajo probleme. Ker pozneje in redkeje priznajo zdravstvene težave, pri njih pogosteje pride do resnejših zdravstvenih težav. Ženske so tako res pogosteje diagnosticirane, zdravljene in vključene v formalne zdravstvene ustanove, a kljub temu moški umirajo mlajši.
Tako je na 100 zarodkov ženskega spola spočetih kar 125 zarodkov moškega spola, vendar kar 27% več fantkov kot punčk umre v prvem letu življenja. Med osebami, ki dočakajo 100 let, pa je kar petkrat več žensk kot moških.
Literatura:
Crose, R., Nicholas, D. R., Gobble, D. C. in Frank, B. (1992). Gender and wellness: A multidimensional systems model for counseling. Journal of Counseling & Development, 71 (2), 149-156.
Myers, J. E., Sweeney, T. J. in Witmer, J. M. (2000). The wheel of wellness counseling for wellness: A holistic model for treatment planning. Journal of Counseling & Development, 78 (3), 251-266.
Rodin, J. in Ickovics, J. R (1990). Women’s health: Review and research agenda as we approach the 21st century. American Psychologist, 45 (9), 1018-1034.
Dodaj komentar 16.04.2009
So super ideja za krajši ali daljši izlet (dolžino ture namreč brez problema prilagodite svojim sposobnostim, saj si ni potrebno ogledati vseh slapov naenkrat, pač pa se lahko odločite zgolj za ogled enega ali dveh slapov). Mi smo se odločili za daljšo različico in si ogledali štiri slapove: Bojanco, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik.
Pot smo začeli v vasi Jablance (tam najdete tudi tablo z zemljevidom poti) ter se spustili do Dobrovskega potoka in nato nadaljevali ob njegovi strugi. To je potrebno tudi večkrat prečkati, zato je na pot priporočljivo vzeti tudi palice. Ob poti smo občudovali cvetje in pa številne močerade, ki so zaradi obilice dežja v preteklih dneh pokukali na plano. Nato smo zavili ob strugi Stranjskega potoka in pot nas je kmalu pripeljala do slapa Bojanca.
Od tam nas je čakal strm vzpon, nato pa zopet spust v dolino potoka Blanščice, na katerem je slap Pekel. Nato pa ponovno vzpon, ki nas je pripeljal do partizanske tiskarne, nato pa do asfaltne ceste po kateri smo se spustili skozi vas Puste Lužice. Od tam na kolovoz in skozi gozd do Dobrovskega potoka in do slapa Ubijavnik. Tam smo se nato ločili na dve skupini: šoferji so šli nazaj do Jablanc po avtomobile, ostali pa smo se podali proti koči na Bohorju. Od tam smo se nato z avtomobili odpeljali do izhodišča za slap Bojavnik - do koder pa je s ceste le kakšnih pet minut hoje.
Tako smo preživeli prečudovit nedeljski dan, turo pa priporočam vsem ljubiteljem narave. Vendar ne pozabite na primerno opremo (planinski čevlji, palice), saj je pot mestoma dokaj zahtevna. Tura, ki smo jo opravili pa zahteva približno štiri do pet ur hoje (odvisno od telesne pripravljenosti in velikosti skupine seveda).
4 komentarjev 12.04.2009
Ob tem, ko nekateri ob člankih o Bradu Pittu ali Angelini Jolie ali Jennifer Aniston še vedno pišejo komentarje kot “Angelina je p******”, “Naj bo kar nesrečna, kaj pa je Jennifer speljala Brada” … In ko se v številnih filmih pojavlja lik “druge” ženske, običajno mlade in lepe, ne nujno pametne, a vedno mahnjene na denar, se resnično sprašujem zakaj je vsega kriva “druga” ženska.
Po čisto preprosti logiki bi namreč rekla, da sta za varanje ključna dva faktorja: 1. v odnosu nekaj ni ok (mislim, da se okoli tega, da se varanje pojavlja tudi v odličnih odnosih, ne gre sprenevedati) in 2. da je moški (seveda tudi ženske varajo, ampak ker tema govori o “drugi” ženski, se osredotočimo zgolj na moške) pač idiot. Iskreno verjamem, da sta to glavna faktorja. Res je, da so odnosi kompleksni, osebnostna struktura posameznika pa prav tako, a ko potegnemo črto po moje vedno pridemo do te preproste enačbe.
In mislim, da je vseeno kakšna lepotica poskuša zapeljati moškega, če on ve, da ima doma nekaj boljšega. Že res, da imajo moški določene nagone po reprodukciji, ampak imajo tudi možgane vključno z določenimi možganskimi centri, ki nam omogočajo kontrolo naših nagonov . Zatorej - zakaj žene vedno krivijo moževo ljubico, ne pa svojega moža (in tudi sebe)? Edina odgovora, ki sem jih našla na to vprašanje sta: 1. Ker si ne želijo priznati, da je njihovo razmerje zanič in se tolažijo, da je tista druga ženska moža zapeljala (ga pomožnosti še ugrabila in posila) in 2. Ker si ne želijo priznati, da je njihov mož pač kreten in da so one slabo izbrale partnerja.
5 komentarjev 26.03.2009
Glede na to, da letos mineva 30 let odkar je prvi Slovenec stopil na streho sveta, se tega izjemnega vzpona velja spomniti. In pravšnja knjiga za obuditev spominov je zagotovo Everest, toliko bolj zanimiva zato, ker jo je napisal vodja odprave Tone Škarja v sodelovanju z nekaterimi alpinisti.
Knjiga Everest je pripoved o odpravah v Himalajo, kakršne so nekoč bile. Velikih odpravah, z veliko člani, odpravah nacionalnega interesa, kjer je bil alpinist pogosto le kolesje v stroju. To so bili časi, ko se himalajskih vršacev še ni osvajalo v alpskem stilu in v solo vzponih. In to je bila odprava, v kateri je prvi Slovenec (Jugoslovan) stopil na streho sveta 13. maja 1979. In s tem prvenstvenim vzponom po zahodnem grebenu se je (takrat še) jugoslovanski alpinizem dokončno pridružil svetovnemu alpinističnemu vrhu.
Velike nacionalne odprave so zahtevale tudi veliko priprav - zbiranje sredstev, izbor alpinistov in ostalega osebja ter predvsem ogromno birokracije. Ko se je odprava končno začela, je vedno bilo nekaj narobe - opreme ni bilo ali je niso spustili skozi carino, šerpe niso želele nositi tovora, člani odprave so zbolevali eden za drugim. A še posebej hudo je bilo, če je zbolel zdravik. »Tudi zdravnik nocoj ne bo ordiniral. Bruhanje, driska, vročina se pri Mumi stopnjujejo iz minute v minuto. Bolan zdravnik je še bolj ubog kot kdorkoli drug: navsezadnje nima nobenega zdravnika.«
Po skoraj tri tedne dolgem pristopu do baznega tabora se je začelo delo na gori. Gradnja žičnice za tovore preko izjemno nevarne stene na sedlo Lho La, postavljanje višinskih taborov. Vsi premiki na gori so zahtevali od vodje mnogo načrtovanja. »Na pamet ne gre več, nastavim si evidenco dela za člane nad baznim taborom in diagram vseh vzponov za vsak dan posebej. Na hribu moramo biti vedno navzoči, nobenih zastojev, naveze si morajo slediti po istem vrstnem redu. Spremembe lahko nastajajo samo iz objektivnih vzrokov, kot so bolezni, slabo vreme, posebna zadolžitev. Vsaka sprememba danes spreminja načrt za jutri. Tako lepo počasi lezem v papirnato vojsko, moj spomin za naprej in za nazaj se preliva v krivulje na razpredelnici, v številke, v pripombe ob robu papirjev.«
Na vodji odprave leži posebna odgovornost - če je odprava neuspešna, je kriv vodja, če je odprava uspešna, se slavi predvsem alpiniste, vodja pa je hitro pozabljen. Vodja je hkrati tisti, ki odloča o usodi plezalcev - kdo bo tisti, ki bo imel priložnost prvi priti na vrh, in kdo bo po drugi strani tisti, ki bo delal zgolj za uspeh drugih. In ko sta Majron (op. a. Marjan Manfreda) in Viki (op. a. Grošelj) uspešno našla iz tabora pot proti vrhu, a pri tem dobila hude ozebline, je Tone Škarja svoja razmišljanja strnil tako: »Kaj bo pomenil Everest Majronu čez deset let? Danes vsi rečemo, da se je žrtvoval in poiskal prehod, da se bomo le njemu in Vikiju lahko zahvalili za uspeh. Rečemo, da sta pač potegnila »ta kratko«, čeprav je sicer vsak po svoje in vsak dan posebej pomikal smer proti vrhu. Kdo bo še vedel zanju čez deset let? Ve se za tiste, ki pridejo prvi gor, pa še za naslednje »uspešne« naveze, tudi vodjo vedno napišejo kot podatek za identifikacijo odprave, vsi drugi pa počasi izginejo v sivo pozabo.«
Dodaj komentar 18.03.2009
Po štirinajstih dneh bivanja v New Yorku - največjem ameriškem mestu in 13. največjem mestu na svetu, smo se odpravili na zadnjo večerjo v (kako stereotipno) McDonalds potrošiti še zadnje dolarje. Občutno pretežke kovčke, ki smo jih tekom bivanjam dodobra napolnili z novimi nakupi, smo zvelkli po stopnicah hostla in v postajo podzemne, nakar nas je čakala skoraj dveurna vožnja s podzemno železnico in vlakom do letališča Johna F. Kennedyja. In tako na zibajočih se vlakih podzemne železnice in med prestopanjem po postajah, ki včasih zaudarjajo po urinu, ugotoviš, da je doma res najlepše. In da sanjska dežela pravzaprav niti ni tako sanjska.
New York je žal precej umazano mesto. Mesto, kjer na zelenici okoli bloka vidiš kopico smeti. Mesto, kjer na podzemni v skritih kotičkih postaje spi kak brezdomec. Ali pa se kdo polula kar v metroju. Je tudi mesto, kjer vsi hitijo - razen turistov, ki jih po kakšnem tednu kar hitro prepoznaš v množici, ko se počasi sprehajajo po Times Squaru in jih skušaš prehiteti.
Hkrati pa New York ponuja praktično neskončno izbiro restavracij, klubov in muzejev. Slednjih je največ Museum mile na Peti aveniji. Tam sta tudi Metropolitanski muzej, verjetno eden največjih muzejev na svetu, in prav tako znan Guggenheimov muzej. Potem je tukaj še muzej ameriške zgodovine, pa židovski muzej, Whitneyjev muzej ameriške umetnosti, Neue Galerie, … New York premore tudi muzej filma, radia in televizije, gasilski muzej, muzej policijske akademije, letalstva in kajpada seksa.
Hkrati nudi številne kulturne prireditve, ne le mjuziklov na Broadwayu, pač pa so tukaj tudi številni jazz klubi, stand up komedije, predstavitve knjig … Možnosti je res obilo, največja ovira pa je predvsem denar, čeprav mesto ponuja tudi številne zastonj prireditve.
… In ko potem po skoraj štiriindvajseturni poti domov ponoči prispeš v prazno Ljubljano, kjer na ulicah ni žive duše, začutiš rahlo nostalgijo po vseh tistih lučeh …
3 komentarjev 13.03.2009
Washington je z dobrega pol milijona prebivalcev bistveno manjše mesto kot New York. Predvsem pa veliko bolj prijazno, saj so stavbe bistveno nižje. Po tem, ko je bil v mestu zgrajen U. S. Capitol, je bil namreč sprejet tudi sklep, da ne sme nobena stavba v mestu preseči njegove višine. U. S. Capitol tudi deli washingtonske ulica na sever in jug, vzhod in zahod. Kapitol se nahaja ob National Mall-u, velikem osrednjem »parku« v Washingtonu, ob/v katerem se nahajajo tudi Bela hiša, Washington Monument in spomenik Linconu. Washington Monument, spomenik Georgu Washingtonu, je z skoraj 170 m višine tudi najvišja zgradba v mestu (zgrajen je bil še pred zakonom, da nobena stavba ne sme biti višja od Kapitola), ob svoji izgradnji leta 1885 pa je bil tudi najvišja zgradba na svetu. Še vedno drži naslov najvišje kamnite zgradbe in najvišjega obeliska na svetu.
Tudi Washingtonska podzemna železnica je nekaj posebnega, saj poleg futuristično oblikovanih postaj premore tudi vlake z preprogami po tleh in oblazinjenimi sedeži . In to brez, za New York značilnega, vonja po urinu. V Washingtonu so zaradi izdatnega državnega financiranja zastonj tudi vsi večji muzeji in galerije, hkrati pa že samo sprehod po National Mall-u nudi razstavo nekaterih umetniških konstrukcij - poleg množice spominskih parkov seveda. A kdo ugane kaj je posebnost hišice na spodnji sliki?
Tukaj je še fotografija zgornje hišice iz strani… Čestitke janiju, ki je prvi uganil posebnost tele hišice
19 komentarjev 4.03.2009
Previous Posts
