Lani v zimskem času sva se z dragim odpravila na Kras, uživala, odlično jedla, pila in si marsikaj ogledala. Letos sva želela to ponoviti v Prekmurju. Rezervirala sva sobo v Hotelu Štrk, ki naj bi imel 4 zvezdice in ves dan odprto recepcijo. Ko sva prišla v hotel je bila recepcija prazna. Na steni je bil obešen list z dvema telelefonskima številkama, na kateri lahko v takšnem primeru kličeš. Kličeva prvo, se nihče ne javi. Kličeva drugo in po nekaj časa le pride ga., malo nezainteresirana, ki nama da ključe od sobe. In pozabi na v ponudbi obljubljeno pijačo dobrodošlice. Prideva v sobo in močno smrdi po kanalizaciji, tako da sva jo morala najprej več kot pol ure zračiti, da je neprijeten vonj izginil. Glede na to, da se nato (vsaj v takšnem obsegu) v dveh dneh ni več vrnil, je očitno čistilka pozabila prezračiti preden sva prišla. Jacuzzi v hotelu je bil daleč vstran od higienskih standardov in prav tako ni imel najboljšega vonja. Večerja in zajtrk sta bila solidna, predvsem sladici pri večerji sta bili odlični (čeprav načeloma ne maram maka, sta se mi zdela tako prekmurska gibanica kot tudi makov zavitek, odlična). Nasploh se zdi, da pri Lovenjaku bistveno bolj obvladajo svojo gostilno kot hotel. V gostilni so namreč prijazni, prekmurske jedi so odlične in ja, celo zmenijo se za gostovo počutje. V hotelu pa so dosegli višek, ko sem želela nekaj nasvetov glede izleta po Goričkem (tudi te so obljubljali v ponudbi, celo s pisnim gradivom podkrepljene), pa ena receptorka ni imela pojma, kako se pride do česa, druga pa se ne zame ne za svojo sodelavko sploh ni zmenila. Ko sem nato rekla, da se vrnem kasneje, čez pol ure na recepciji spet ni bilo nikogar. In sva se odločila, da bova raje malo lutala, kot pa spet klicala nekoga po telefonu, ki za naju tako ni zainteresiran. Tako dezorganiziranega osebja kot tukaj namreč še nisem videla. Edini čas, ko so dejansko bili vsaj blizu recepcije, je bilo pri zajtrku, ko so se naokoli sukale 3 različne delavke, pa se nobena ni kaj preveč zmenila za goste, pri čemer so dokaj brezdelno lutale sem in tja.
Šla sva torej raziskovati Prekmurje. Vreme je bilo za ta čas fantastično – sončno, skoraj brez oblačka, povsod kamor sva šla pa (kljub temu, da je bil vikend) vse zaprto – Grad Grad zaprt, Rotunda v Selu zaprta, cerkev v Bogojini zaprta, vsi objekti na otoku ljubezni zaprti (in to kljub temu, da je trgovina obljubljala, da je odprta vse dni!!). In to je škoda predvsem za domačine, saj so bili povsod kamor sva prišla vsaj še kakšni turisti. Pa bi se ja našlo kakšno turistično društvo, ki bi bilo pripravljeno nekaj ur med vikendom dežurati pri največjih znamenitostih ali pač ne? Zagotovo bi večina turistov z veseljem dala kakšen evro ali dva za vstopnino, morda še kupila kak spominek … Tako pa pravzaprav nimaš za narediti kaj drugega kot poslikati stvari od zunaj, se malo sprehoditi naokoli in iti naprej.
Čeprav obljubljajo, da so odprti vsak dan, sva ostala za zaprtimi vrati.
No in kot da razočaranj še ni bilo dovolj, je prišel še Rajh. Poskušala sva najti kakšno res dobro gostilno v Prekmurju in povsod, kjer sva brala, so izpostavljali Rajha. Torej sva se odpravila tja. Pa se morda raje ne bi in bi kje pojedla kaj bolj preprostega, a preverjenega. Pri Rajhu se namreč očitno splača jesti samo hladne jedi. Narezek na začetku in sladica na koncu sta bila namreč odlična. TOPLA predjed, juha in glava jed, pa so vse tri po vrsti bile premrzle. Sploh za toplo predjed bi v najboljšem primeru lahko rekli, da je bila mlačna. In gostilna, ki, vsaj sodeč po jedilniku (in tudi cenah, ki so za Prekmurje visoke), želi biti nekaj več, si ne bi smela dovoliti, da postreže jedi, ki so daleč od toplega ali morda bolj nazorno povedano – pri topli predjedi je bil najbolj topel del jedi krožnik.
Lepo, že lepo, žal pa ne tudi toplo, bi lahko rekli za hrano pri Rajhu.
No in tako se je zaključila najina pot po Prekmurju. Pokrajina iz katere prihaja nekaj najbolj gostoljubnih in prijaznih ljudi, ki sem jih kdaj spoznala, z izjemo term, vsaj pozimi, ne zna ponuditi praktično nič. Je lepo, ampak to je tudi vse. V Prekmurje se torej vračava le še na obiske k prijateljem.
Dodaj komentar 19.01.2012
Franček Knez velja za legendo med plezalci ter za enega največjih slovenskih alpinistov vseh časov. Opravil je več kot 5000 vzponov, med katerimi je preko 700 prvenstvenih. Preplezal je mnoge nove smeri v najbolj znanih stenah zahodnih Alp, Dolomitov, predvsem pa v stenah Julijskih Alp (34 novih smeri je preplezal samo v severni steni Triglava). Leta 1982 je v takrat (in še danes) neverjetnem času šestih ur sam preplezal razvpito severno steno Eigerja, kjer je štiri leta kasneje dodal še novo smer. Ker ima prvenstvene smeri tudi v Matterhornu in Grandes Jorasses, je eden redkih alpinistov, ki so pustili svoje prvenstvene sledi v vseh »treh problemih Alp«. Je eden izmed izmed najboljših (če ne najboljši) slovenskih alpinistov, ki je v nekem obdobju vlekel naprej slovenski alpinistični voz. Bil je prvi znanilec modernega športnega alpinizma pri nas in tudi širše, prvi, ki mu ena smer na dan pač ni bila dovolj.
V letu 2009 je v sodelovanju z Založbo Sanje izdal avtobiografsko knjigo Ožarjeni kamen. Glede na to, da je bil Franček od nekdaj od javnosti precej odmaknjen plezalec, je njegova knjiga morda še toliko bolj težko pričakovana. In kot so zapisali v založbi, ki je Frančkovo knjigo izdala: “Franček Knez redko javno spregovarja. Ko se vendarle odloči spregovoriti, je pretehtan, pretanjeno pronicljiv, slikovit in liričen.
Knjiga Ožarjeni kamen je izjemna bralska izkušnja, ki nas popelje po nenavadni in osupljivi poti, na kateri ne manjka drznih pogledov v vrtoglave prepade in obzorja, ki jih pred vsakogar postavlja življenje.
Pripoved ožarja mehka občutljivost, skozi katero se razodeva izjemen odnos do življenja.”
Ožarjeni kamen je vsekakor knjiga alpinista, ki ni nikoli iskal medijske pozornosti (in je do alpinistov, ki so živeli od sponzorjev tudi dokaj kritičen).
Sam je raje svoboden, neobremenjen od pritiska javnosti, da neko steno mora splezati. Za večino odprav so denar zbirali z višinskimi deli. In tudi ta so prinesla mnogo zanimivih dogodivščin.
»Vrtam plošče med okni. Ko pritrjujem zadnje zakovce, se rahlo naslonim na površino okenskega stekla. Zakovičim in se spustim na okensko polico. Takrat z notranje strani odpre okno prijazna starejša gospa in reče: »Že dolgo živim v tej stolpnici, pa mi še nihče ni prišel trkat na okno. Vi ste prvi. S čim vam lahko postrežem?«
Kakšna legenda je pravzaprav Franček Knez pa priča naslednja zgodba o srečanju s samim seboj. Ko je Franček nekega jutra plezal in se pri tem skoraj zaletel v planinca, ga je ta povprašal ali je to njegova prva smer danes. Ob pritrdilnem odgovoru pa ga je planinec podučil: »če bi bil tukaj Franček Knez, bi do zdaj splezal že vse smeri!« Franček pa ga je povprašal, kakšen pa je ta človek? »Velik in silno močan. In črno brado ima.«
Franček tudi do danes ostaja legenda, a legenda se je rodila iz preproste ljubezni do gora, do skale. »Vsi, ki imamo kamen silno radi, ga imamo radi že od nekdaj, in to zato, ker nam je blizu. V njem uzremo lastno podobo. Na kamnu, skali, se lahko izrazimo na več načinov. Nam najljubši je plezanje. Pri njem se s skalo gledamo iz oči v oči. Pomembna je pot pozornosti in uma. Ko zastavimo še moč in spretnost, se odpro nevidna vrata v plezalski svet.«
»Nikoli v življenju nisem tehtal in štel vrhov. Zame niso bili pomembni. Ni mi mar, kam gre smer. Šteje mi le to, da je srcu ljuba.«
Dodaj komentar 12.12.2011
Eva, 17 let. Živi v enostarševski družini. Mama zasluži (pre)malo. Oče ne plačuje preživnine. Ker mami ni do tega, da bi napisala eno samo prošnjo za šolski sklad mora dijakinja sošolce in razrednika prositi za denar.
Tina, 15 let. Dohodki družine so nizki. Zaposlen je samo en starš. Dijakinja ima vsak dan denar, da si kupi malico zunaj šole, saj ji šolska malica (ki bi bila zanjo zastonj!) ni všeč in starši to razumejo.
Tilen, 18 let. Družinski dohodki skoraj neobstoječi. Ker se je bal, da bo moral malico plačati, cel prvi teden pouka ni upal jesti v šoli. Ko konec meseca zmanjka denarja, pogosto doma ostaja lačen.
Ana, 16 let. Šolsko malico bi lahko imela zastonj, a je ne je ker hujša. Njenim staršem se to ne zdi sporno, čeprav sicer trdijo da nimajo niti denarja za šolske potrebščina. Prošnje za šolski sklad še niso utegnili napisati. Dijakinja ima dovolj denarja, da vsak dan pred šolo kadi.
V šoli se srečujemo z vedno več otroci, katerih starši dejansko nimajo denarja za preživetje. Z otroci, ki razmišljajo, da bi šolo pustili, da bi lahko zaslužili nekaj denarja (z novim zakonom, ki za mladoletne ukninja štipendiranje, se bo situacija očitno še poslabšala). Vedno več družin je, ki dobesedno nimajo denarja za hrano (včasih ga starši žal imajo za cigarete!!!). Žal pa ostaja tudi resnica, da tistih 10 ali 20 ali 3o % odstotkov povprečnega mesečnega dohodka lahko pomeni tudi to, da za šolske potrebščine nekdo nima denarja za cigarete pa ga ima.
Dodaj komentar 5.12.2011
Očitno sem imela neverjetno srečo, da smo v srednji šoli vsi sošolci (z izjemo enega, ki pa je že takoj na začetku nekam izginil) prišli od prvega do četrtega letnika skupaj. Še popravni so bili redki in jih je pravzaprav imel le sošolec, ki je pač bil len. Tako ni bilo junija, kaj šele avgusta nobenih posebnih dram, solz ali česa hujšega.
Pravim imela sem srečo, ker se zdaj v drugi vlogi na drugi šoli soočam s popolnoma drugačno situacijo. Drugi (in zadnji) rok popravnih izpitov mimo, otroci niso opravili letnika, starši pa poskušajo izsiljevati, groziti, celo podkupovati, nas prepričujejo, da otroci so znali, da jim delamo krivico, da bodo poklicali inšpekcijo ali celo ministra. Razumem, da se vsakdo bori za svojega otroka, ampak zakaj se ni raje boril čez leto, da bi se otrok sproti učil ali čez poletje. Ne pa, da tri dni pred izpitom na inštrukcijah otrok ne zna osnov in reče, da se čez poletje ni “imel časa učiti”.
In potem starši govorijo da nam ni mar za otroke. Če mi ne bi bilo mar, bi zaloputnila vrata, takoj ko me začne nadirati. In če nam ne bi bilo mar ne bi razredniki domov klicali mam, da njihovemu otroku še manjka to in to in naj prosim to dostavi v šolo. Če nam ne bi bilo mar ne bi celo leto prosili manj uspešnih dijakov, da gredo na brezplačno! učno pomoč organizirano v šoli. Ne samo to, včasih mora celo učitelj loviti dijaka, da ta pride na pomoč. Ampak na koncu za nekatere pač nikoli ne moreš narediti dovolj.
Odtehtajo pa tisti, za katere si naredil vse in še več, da jim pomagaš, pa potem pridejo s solzami sreče povedati, da so naredili.
Dodaj komentar 19.08.2011
Nekako sem se znašla v stanju, ko dnevi tečejo prehitro in trenutke lovim za rep. Ne gre toliko za realno pomanjkanje časa kot neko miselno stanje. Tisto, ko bolj ali manj odštevaš dneve do počitnic (no uradno do dopusta) in čakaš, da boš končno imel čas, da narediš vse tisto, kar si tako dolgo prelagal. Zaenkrat so to-do liste bolj same sebi namen in seznami se kopičijo.
Kaj naj rečem – sem v čakanju na dni, ko bom lahko med tednom ponočevala, spala dlje kot do šestih zjutraj in ne pazila na spodobnost in korektnost. Aja – in ne bom printala ali fotokopirala na strojih, ki vedno zafrkavajo 
. Priznam pogrešala bom objeme (za naše mlajše otroke, in tudi nekatere starejše, učitelj namreč ni nekdo, ki se ga ne sme objemati – in naj kar ostane tako) in vse tiste “Zdravo, kako si?”, ki jih nekateri nikoli ne izpustijo.
Ampak počitnice se bodo še kako prilegle in najbrž bodo kot vedno prekratke 
.
Dodaj komentar 17.06.2010
Se imeli kdaj neprijeten občutek, da je nekdo nepovabljen vdrl v vaš osebni prostor? Se vam preprosto fizično preveč približal in ste se počutili nekako »nadlegovani« zgolj zato, ker vas je od nekoga ločilo premalo centimetrov (in to ob dejstvu, da ni kazal nobenih drugih znakov »pretirane intimnosti«). Prvič sem se na faksu res zavedla, da ljudje imamo zelo različen osebni prostor, ko je nek asistent pač pristopil za moje pojme preblizu. In potem razmišljala, da vse kar me je v tistem trenutku zmotilo, je bila premajhna razdalja in da v njegovem vedenju ni bilo prav nič drugega moteče. In se tako najlepše v praksi naučila, da ljudje pač potrebujemo različno velik osebni prostor in da nas lahko prevelik ali premahjen medosebni prostor kar hitro zavede pri presojanju naklonjenosti oz. nenaklonjenosti.
Kar nekaj raziskav je bilo v preteklosti že narejenih o tem kakšni ljudje potrebujejo koliko osebnega prostora. Rezultati niso čisto enotni, a vendar poglejmo kaj pravijo. Moški, ki potrebujejo manjši medosebni prostor naj bi bili bolj inteligentni, ekstravertirani in dominantni. Za ženske velja, da naj bi medosebna razdalja korelirala s samopodobo in ekstravertnostjo. V splošnem velja, da na osebni prostor vplivajo predvsem samozavest, občutek nadzora in moči.
Intimna razdalja večine oseb je približno 50 cm okoli osebe in ta je rezervirana zgolj za družinske člane in dobre prijatelje. Osebna razdalja (od 50 cm pa nekje do metra in pol) je namenjena prijateljem in znancem. Socialna razdalja (od metra in pol do treh metrov in pol) pa je namenjena uradnim, službenim in ostalim manj osebnim interakcijam.
1 komentar 31.03.2010
Preučevanje povezave med socio-ekonomskim statusom in duševnimi boleznimi se je začelo v 70. letih prejšnjega stoletja. Te raziskave so pokazale, da imajo osebe z nizkim SES več težav z duševnim zdravjem kot osebe iz bolj priviligiranih socialnih skupin. Psihopatologija naj bi bila v najnižjem socialnem razredu kar dvainpolkrat pogostejša kot v najvišjem.
Povezeve med SES in posameznimi motnjami pa so različno velike. Pojavnost motenj v najnižjem SES razredu v primerjavi z najvišjem je 1,79-krat višja za veliko depresijo, 3,59-krat višja za odvisnost in zlorabo alkohola in 7,85-krat višja za shizofrenijo. Razlike v duševnem zdravju glede na dohodek so mnogo večje za resne duševne težave kot pa za zdravje na splošno.
Pri najstnikih je subjektivna percepcija SES pozitivno povezana s psihološkimi lastnostmi (torej višje kot najstniki zaznavajo SES svoje družine, boljše bo njihovo duševno zdravje). Posamezniki, ki so zaznavali družinske SES kot višji, so bili bolj optimistični, imeli višjo samospoštovanje in večji občutek kontrole. Po drugi strani pa pri najstnikih kronična izpostavljenost revščini poveča tveganje za pojav depresije, zlorabe različnih substanc, zgodnje spolne aktivnosti in kriminalne aktivnosti.
Depresija in samomorilnost
Ekonomske razmere v družini vplivajo na nevarnost pojava depresije pri otrocih. Dejavniki tveganja za pojav depresije pri otrocih so: življenje v enostarševski družini, brezposelnost in nizka izobrazba staršev.
Prav tako naj bi ženske, ki živijo v slabih ekonomskih pogojih in hkrati skrbijo za majhne otroke, pogosteje doživljajo simptome depresije kot ostale ženske. Še posebej veliko depresivnih simptomov pa se je pojavljajo pri ženskah, ki so bile brez zaupnikov, brez pomoči pri vzgoji otrok, zaposlitve in tistih, ki so kronično doživljajo stresne dogodke, še posebej povezane z ekonomskimi problemi. Depresivni simptomi naj bi se pojavljali pri skoraj polovici (48%) mater z nizkimi dohodki in majhnimi otroki, predvsem tistih, ki so hkrati tudi samske. Nezaposlene ženske z nizko stopnjo socialne podpore imajo več simptomov depresije kot zaposlene ženske z nizko stopnjo socialne podpore. K zadovoljstvu in mentalnemu zdravju zaposlitev veliko pripomore predvsem pri samohranilkah z nizko stopnjo izobrazbe. Za te je zaposlitev posebej koristna, saj imajo v splošnem slabši dostop do podpore okolja. Za ženske, ki imajo primanjkljaje v socialnem omrežju, je zaposlitev nadomestilo za podporo v socialnem okolju in prinaša olajšanje od stresa v domačem okolju in vzpodbuja občutek lastne kompetentnosti in učinkovitosti.
Med ljudmi z nižjim SES je tudi več samomorov – dejavnik tveganja za samomorilno vedenje je tako brezposelnost, kot tudi neugodno družbeno okolje (visoka stopnja brezposelnosti in nizek dohodek na prebivalca).
Vplivi revščine
Povezava med revščino in slabim duševnim zdravjem niti ni presenetljiva, ko upoštevamo, da revščina povzroča pri posamezniku in družini precej stresnih situacij. Revne ženske se pogosto znajdejo v življenskih situacijah, ki so grozeče in jih ne zmorejo nadzorovati. Prav tako so pogosteje kot spološna populacija izpostavljene zločinom in nasilju, bolezni in smrti otrok ter aretaciji in zaprtju mož. Poleg tovrstnih pomebnih in velikih dogodkov, pa stres povzročajo stalni nezaželeni življenski pogoji kot so neprimernost bivališča, nevarne soseske in finančna negotovost.
Viri
Belle, D. (1990). Poverty and women’s mental health. American Psychologist, 45, 385-389.
Chen, E. in Paterson, L. Q. (2006). Neighorhood, family, and subjective socioeconomic status: How do they relate to adolescent health? Health Psychology, 25, 704-714.
Fergusson, D. M., Woodward, L. J. in Horwood, L. J. (2000). Risk factors and life processes associated with the onset of suicidal behaviour during adolescence and early adulthood. Psychological Medicine, 30, 23-39.
Gore, S., Aseltine, R. H. Jr., Colten, M. E. (1992). Social structure, life stress and depressive symptoms in a high school-aged population. Journal of Health and Social Behavior, 33, 97-113.
Hall, L. A., Williams, C. A. in Greenbcrg, R. S. (1985). Supports, stressors, and depressive symptoms in low-income mothers of young children. American Journal of Public Health, 75, 518-522.
Jenkins, R., Bhugra, D., Bebbington, P., Brugha, T., Farrell, M., Coid, J., Fryers, T., Weich, S., Singleton, N. in Meltzer, H. (2008). Debt, income and mental disorder in the general population. Psychological Medicine, 38, 1485-1493.
Lewinsohn, P. M., Roberts, R. E., Seeley, J. R., Rohde, P., Gotlib, I. H., Hops, H. (1994). Adolescent Psychopathology: II. Psychosocial Risk Factors for Depression. Journal of Abnormal Psychology, 103, 302-315.
Mäki, P., Veijola, J., Jones, P. B., Murray, G. K., Koponen, H., Tienari, P., Miettunen, J., Tanskanen, P., Wahlberg, K.-E., Koskinen, J., Lauronen, E. in Isohanni, M. (2005). Predictors of schizophrenia—a review. British Medical Bulletin, 73 in 74, 1-15.
Mangalore, R., Knapp, M. in Jenkins, R. (2007). Income-related inequality in mental health in Britain: the concentration index approach. Psychological Medicine, 37, 1037-1045.
Marušič, A. in Zorko, M. (2003). Slovenski samomor skozi prostor in čas. V A. Marušič in S. Roškar (Ur.), Slovenija s samomorom ali brez (str. 10-20). Ljubljana: DZS.
Osofsky, J. D. (1995). The effects of exposure to violence on young children. American Psychologist, 50, 782-788.
Pearlin, L. in Johnson (1977). Marital status, fife-strains and depression. American Sociological Review, 42, 704-715.
Taylor, S. E. in Repetti, R. L. (1997). Health psychology: What is an unhealthy environment and how does it get under the skin? Annual Review of Psychology, 48, 411-447.
2 komentarjev 8.03.2010
Med vožnjo mimo šole, na kateri sem zaposlena (gre za osnovno šolo za otroke s posebnimi potrebami), neka deklica reče: »Sem pa grejo tisti, ki niso pridni.« Ne vem kdo otroke uči, da je šola za otroke s posebnimi potrebami enako šoli za poredne, a želela bi da neha. Takšne trditve odraslih (po možnosti izrečene v obliki grožnje – češ, če ne boš pridna boš pa šla tja v šolo) ustvarjajo nepotrebne stereotipe o učencih, ki imajo posebne (učne) potrebe. Že tako se o šolah kot je naša širi nek čuden prizvok in je vse starše groza in strah, da bi otroka poslali v šolo kot je naša (češ potem pa bo zaznamovan), a da se otrokom s posebnimi potrebami daje še stigma porednih (in torej socialno neprilagojenih) je resnično nepotrebno.
A zdaj k drugemu del te zgodbe. Z inkluzijo otrok s posebnimi potrebami v »navadne« osnovne šole se je število otrok v šoli s prilagojenim programom drastično zmanjšalo. Večina otrok se namreč prvotno usmeri v lokalne osnovne šole. Prve tri razrede nato skoraj vsi otroci ostanejo tam. Takrat namreč ni ocen in učitelji nekako spregledajo nezadostno znanje takšnih učencev. Prvi »naval« otrok v našo šolo je potem v četrtem razredu – ko se dobi ocene, potem pa prihajajo k nam tja do sedmega ali osmega razreda učenci, za katere se je izkazalo, da osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom niti ob dodatni pomoči ne zmorejo. V teoriji je s tem vse lepo in prav. V praksi pa niti ne.
V praksi se namreč dogaja, da je velik del otrok k nam usmerjen tudi zato, ker so vedenjsko problematični. Vedenjsko neproblematičen otrok šoli namreč ne povzroča težav (prinaša pa koristi kot npr. manjše število učencev v razredu – kar pogosto pomeni, da lahko šola recimo ohranja 2 razreda namesto, da bi morala vse učence združiti v enega). Vedenjsko problematičen otrok pa prinaša marsikatero težavo – od motenja pouka do grožnje varnosti drugih učencev in osebja. In občutek imam, da pri takšnih učencih šola staršem veliko hitreje predlaga, da bi svojega otroka preusmerili na program z nižjim izobrazbenim standardom. (Morda kateri šoli sicer delam krivico, a marskikateri zagotovo ne.) In tako do neke mere v resnici postajamo šola »porednih« otrok.
In še en del zgodbe je, ki me čudi. Kaj šole delajo, ko se vedenjske težave pojavijo? Ker včasih kak učenec pove, kaj vse je počel na prejšnji šoli in vprašaš se lahko samo – kako za božjo voljo niso ukrepali? So izčrpali vse možnosti in obupali ali sploh niso poskusili?
8 komentarjev 11.02.2010
Prejšnja objava
