za mavrične ljudi

V Sloveniji področje psihoterapije še zdaleč ni ustrezno urejeno. Zakon o duševnem zdravju, ki naj bi to področje urejal, še kar čakamo in čakamo. Tekom tega čakanja pa začenjajo cveteti različni psihoterapevti, terapevti, psihološki svetovalci, ki za svoje delo pravzaprav nimajo nobene teoretične osnove.

Društvo psihoterapevtov Slovenije od svojih članov zahteva diplomo iz medicine ali psihologije, za ostale diplomante se zahteva posebno usposabljanje, ki se konča z izpitom iz osnov psihoterapije. Nadalje se mora posameznik vpisati na dvosemesterski podiplomski študij psihoterapije. Nato se pozameznik začne izobraževati za specifično terapevtsko smer, ki pa mora vsebovati 200 ur študija psihoterapije v obliki predavanj in seminarjev, 540 ur psihoterapevtskih obravnav pod supervizijo in 150 ur psihodinamske terapije.

Potem pa imamo na drugi strani nekoga, ki ima diplomo iz fizike ali prava ali ekonomija ali česarkoli pač že, nobene izobrazbe iz katerekoli psihoterapevtske smeri, nobene supervizije in vam želi nuditi iste ali podobne usluge za isto ceno. Gre za osebo, ki se v življenju verjetno ni srečala s psihotikom in se ji niti sanja ne, da se kakšne hipnoze ali relaksacije na psihotikih naj ne bi izvajalo. Gre za osebo, ki nikoli ni šla skozi lastno terapijo, da bi razčistila lastne transferje, kontratransferje, obrambe in frustracije. Zato v terapevtskem odnosu ne bo imela pojma, kaj se v takšnih primerih dogaja. Verjetno za transfer ali kontratransfer sploh še ni slišala… In dvomim, da bo znala oceniti, kdaj težave stranke presegajo njene sposobnosti.

Zato bi vam globoko priporočala, da preden se podate na psihoterapijo preverite izobrazbo terapevta, preverite katere certifikate ima… Zahtevajte diplomo ali potrdilo o končanem izobraževanju. Hkrati pa pri različnih terapevtskih izobraževanjih preverite stopnjo, ki jo je oseba končala. Pogosto namreč začetna stopnja predstavlja kratek, 40, 50 urni tečaj (ali še manj), na katerem se posameznik seznani zgolj z osnovami terapije in je namenjen predvsem temu, da nekdo izboljša lastno kvaliteto življenja, ne usposobi pa ga za pomoč drugim.

Za začetek nas je v Marakešu »čakala« izgubljena prtljaga. Priletiš sredi noči na letališče (po njihovi uri ob polnoči, po naši ob dveh) in ugotoviš, da so tvoja poletna oblačila izgubljena. V Benetkah. Tako skušaš nesrečnemu in nič krivemu letališkemu delavcu dopovedati, da tisti kos prtljage pač nujno rabiš in to čimprej, vmes pa s vseh strani poslušaš kričanje Italijank in Francozij, ki seveda šprehajo kar po svoje, ker drugače itak ne znajo.

Potem se, cel jezen na Italijane in malček obupan spraviš iz občudovanja vredne letališke stavbe na nočnih prijetno toplih 25 stopinj in poiščeš taksista, ki nato v svojega starega mercedesa stlači pet evropskih riti in te pri na stežaj odprtem oknu dostavi skoraj do hotela, ki ga nato skoraj zgrešiš. Tam te na srečo čaka soba in topel tuš, zjutraj pa obilen zajtrk z hrustljavim kruhkom, najboljšo marelično marmelado in obveznim metinim čajem. Jutranji Marakeš se izkaže za miren kraj, še prijetno hladen, kjer pa se sosedova trafika odpira šele ob pol desetih. Zato se najprej odpravimo na osrednjo tržnico, kjer naivni evropejci že takoj doživimo primer nadležnega prodajalca. Ampak nas je izučilo . Odpravimo se dalje in uspemo kupiti tuniko, katere ceno smo celo uspeli s 300 dihramov spraviti na 180 dihramov, a kasneje ugotovili, da bi jo skoraj morali dobiti še ceneje. Za pogajanja okoli cen pač nismo talentirani.

Ob povratku v hotel končno uspemo pri sosedu v trafiki kupiti zemljevid Marakeša. Podamo se do mošeje Koutoubia, ene najbolj impozantnih (beri visokih) zgradb Marakeša, saj v mestu stolpnic ni (vsaj videli jih nismo). Same mošeje si neverniki tako ne smemo ogledati, tako da razen pogleda od zunaj in sprehoda po bližnjem parku pravzaprav ni kaj videti. Zato se podamo nazaj na Jamaa El Fnaa na pomarančni sok za 3 dihrame (30 centov). Nato pa skozi pokrito in prijetno hladno tržnico do Medrase Bena Joussefa, nekdanje šole korana, kjer je v času razcveta bivalo kar 900 študentov v 150 (majhnih!!) sobah. Zgradba premore čudovite “stenske štukature” in prijetnen hlad tudi, ko zunaj pripeka sonce. Od tam smo se odpravili do marakeškega muzeja, kjer so nas bolj kot razstavljena dela trenutnih maroških umetnikov, očarala sama arhitektura stavbe s čudovitimi stropovi, mozaiki, …

Nato nas je čakalo kosilo. Eno izmed mnogih čudovitih kosil in večerij v Maroku. Kuskus, tagine, brochetes… Vse odlično pripravljeno. Maročani znajo vso hrano izvrstno začiniti. Ravno prav, da ni pekoče, a dajo začimbe svoj okus. Zraven ti postrežejo z olivami na različne načine, kakšnimi omakami in njihovim nepogrešljivim »čapatijem«. Najboljše je seveda jesti zvečer na trgu, ko se razživi nočno življenje in se domačini in turisti nagnetejo okoli številnih uličnih umetnikov, “gostilničar” pa te posadi za mizo. Prinese olive in omake ter fantastična piščančja nabodala, ti pa uživaš v večerni radosti Marakeša.

Kako naj si sicer razlagam dejstvo, da se starši z otrokom vozijo v čisto novem avtomobilu višjega cenovnega razreda, otrok, ki sedi na zadnjem sedežu, pa ni pripasan in tudi ne sedi v otroškem sedežu. V letu 2005, ko se je spremljala pripasanost otrok na slovenskih cestah, so rezultati pokazali, da je bilo pripasanih le nekaj več kot 50% otrok (natančneje 53%). Ko je svet za preventivno in varstvo v cestnem prometu izvedal akcijo s pasavčkom se je ta odstotek dvignil nekje za 8% in v naslednjem letu še malo. Ampak to je še vedno premalo.

Med vozniki avtomobilov je v Sloveniji prepetih nekje 83% moških in 90% žensk. Na Švedskem, ki je kar se tiče varnosti prometu »na evropskem vrhu«, je pripetih kar 95% odstotkov voznikov. Verjetno je tudi to eden izmed razlogov zakaj na milijon prebivalcev pri njih na cestah umre letno 90 do 60 ljudi, v Sloveniji pa od nad 230 pa do minimalno 140 (podatki so za leta 1991 do 2001).

Slovenska mentaliteta pa ostaja, da lahko kršiš prometna pravila, samo da te policija ne ulovi. In če te policija ulovi, bodo potem grdi policaji, ker so ti dali kazen. Po drugi strani vam bo kak Šved rekel, da on ne vozi pijan, ker se boji, da bo, če ga sosedi vidijo pijanega za volanom, izgubil njihovo naklonjenost, prijateljstvo. Ker oni v svoji ulici ne želijo pijanih voznikov, ki bi lahko povozili njihove otroke. V Sloveniji izgubiš prijateljstvo kvečjemu, če pijanega soseda ne opozoriš, da je na cesti policijska kontrola. In doživiš tudi to, da se nekdo še odkrito pritožuje, ker so motoriste, ki so skozi naselje vozili več kot 100 km na uro oglobili. En tak je lani sredi Ljubljane zbil mojo sošolko, ki je šla čez prehod za pešce pri zeleni luči. Hvala bogu je preživela, a je »izgubila« kar nekaj mescev svojega življenja za rehabilitacijo. In potem ljudje pravijo, da ni fer da se uboge motoriste oglobi?

Nekaj utrinkov s sobotnega izleta na Dunaj.

Odgovornost pa po mojem mnenju naj ne bi predstavljala le dejstva, da se lahko (oz. celo morajo) odločati namesto otroka, pač pa predvsem to, da naj bi bile njihove odločitve odgovorne, smotrne in koristne za otrokov razvoj. Tudi v SSKJ-ju je odgovornost (med drugim) definirana kot lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost, ter kot odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje Odgovornost je torej nekomu dana, ker se predpostavlja, da ima znanje in zmožnosti, da bo z zaupano stvarjo, nalogo, ravnal “pravilno”. Moč, ki jo starši dobijo, naj ne bi bila dana sama po sebi, pač pa zato, ker se znajo odločiti bolje. Takšna odgovornost je za starša nedvomno stresna. Večina staršev nenazadnje svojim otrokom želi najboljše, težko pa vedo, kaj je v resnici najboljše za otroka. Mama si je tako v svojem otroštvu želela več punčk in zdaj svojo hči zalaga s punčkami, da ta ne bi čutila frustracij. Pri tem pa se morda sploh ne ugotovi, da hčeri punčke sploh niso pri srcu.

Moč odločanja, ki jo starši z odgovornostjo dobijo v paketu, pa različnim strokovnjakom pogosto kravžlja živce. Starši lahko odločajo, ali bodo šolskemu zdravniku sploh dovolili sistematski pregled pri šolskem zdravniku. Starši lahko odločajo ali otrok lahko gre na pogovor k šolski svetovalni delavki ali pač ne (izjema so seveda akutne situacije, ki jih je treba takoj rešiti - npr. pretepi med otroci, izrazito žaljenje sošolcev ali učiteljev, motenje pouka). Starši odločijo ali zdravnik lahko zdravi otroka. Starši odločijo ali otrok lahko hodi k psihologu ali ne. Vsa ta moč je seveda super, dokler starši z njo resnično delajo v interesu otroka. Vendar se žal zdi, da temu pogosto ni tako.

Na šoli je recimo izrazito socialno anksiozen otrok, nesamozavesten, med sošolci nesprejet, pogosto mu je težko prihajati v šolo. Učitelji opazijo ta problem in zdi se jim najbolj smotrno, da bi tak otrok obiskoval šolsko svetovalno delavko, s katero bi razvijal socialne kompetence, skušal razviti boljšo samopodobo. Starši pa rečejo ne. Naš otrok že ni tak. Doma je pa normalno zgovoren. Šola se nima v našo družino kaj za mešati.

Podobna situacija. Pri treh letih otrokove starosti se v Sloveniji na celotni populaciji otrok izvaja sistematičen psihološki pregled. S tem pregledom se identificira tako otroke, ki kažejo motnje v duševnem razvoju, kot tudi otroke, pri katerih je visok riziko razvoja nevrotične motenosti ali motenosti v prilagajanju. Seveda ni nujno, da bodo vsi otroci, identificirani kot rizični, res razvili motenosti. A rezultati na tem pregledu, imajo precej dobro napovedno veljavnost. Napoved, da se bo razvojna pot otrok, ki se uvrstijo v območje rizičnosti, odvijala v smeri nevrotične strukture, torej drži z veliko verjetnostjo. Psiholog torej identificira nekega otroka kot rizičnega in predlaga določeno obliko nadaljne obravnave. Če starši te obravnave ne želijo, je pač ne bo. In otrok, pri katerem bi pri treh letih lahko neugoden tok razvoja obrnili v drugo smer, bo morda pri desetih vedenjsko problematičen mulc, ki gre na živce svojim staršem, šoli pa še bolj. Morda seveda, nujno ni nič. A bolje je delovati preventivno na večjem številu otrok, kot pa da je nato potrebna kurativa, ko je pravzaprav že prepozno. In če mora nekdo končevati svoj osebnostni razvoj kasneje kot odrasel pri kakšnem psihoterapevtu, bo ta razvoj trajal nekje dvakrat dlje kot bi trajal, če bi bil normalno “izveden” v otroštvu.

Starši imajo tako nad razvojem otrok skorajda moč bogov, različni strokovnjaki pa jim lahko nasprotujejo le, kadar starši nadvse očitno ogrožajo otrokovo zdravje ali življenje. Slednje pa je težko dokazati, sploh ko ne gre za telesno, pač pa psihično ogrožanje. In praktično nemogoče, ko gre za zadeve kot potencialno rizičen osebnostni razvoj, ki je v končni fazi vendarle le potencialnen.

Ker smo imeli izjemno srečo, da nas je na faksu obiskal Boštjan Romih in nam odpredaval nadvse zabavno predavanje o govorništvu in javnem nastopanju, tukaj povzemam nekaj napotkov, ki so se mi zdeli najbolj uporabni in zanimivi.

Kot vemo je očesni stik temelj kontakta in v zvezi z njim je potrebno upoštevati dve načeli: enakomernosti in naključnosti. Potrebno je torej biti pozoren, da vsakega poslušalca gledaš približno enako časa. Hkrati pa se moramo izogibati vzorcem, ki bi jih lahko poslušalci razbrali.

Pri govoru se prav tako ne smemo vnaprej opravičevati (npr. Vnaprej se opravičujem, da se na nastop nisem imel časa dobro pripraviti.). Zelo verjetno bodo poslušalci/gledalci potem le še bolj pozorni na naše napake. Pri javnem nastopanju s tudi izogibamo nasmešku, ki kaže strah in nelagodje (raje brez nasmeška, kot pa da je prisiljen).

Pri javnem nastopanju pogosto tudi ne vemo kam z rokami. Najbolje jih je pozicionirati v višino popka (več možnosti, da jih bomo dejansko uporabili kot če visijo ob telesu). Kot fiksacijska točka lahko pomagajo flomastri, daljinci za power point, listi (ki pa naj bodo manjšega formata - npr. A5, zapiski pa morajo biti berljivi in napisani z dovolj veliko pisavo). Moramo pa potem paziti, da gestikuliramo z roko, ki je prosta, v kateri teh pripomočkov ne držimo.

Če pa želite vaditi razločnost govorjenja, poskusite govoriti z svinčnikom med zobmi

V vsakem poklicu se najdejo ljudje, ki so bolj in tisti, ki so manj prijazni. A pri delu s strankami, si neprijaznosti, arogance in celo nesramnosti, pač ne bi smeli privoščiti. Na vrhu v teh lastnostih (po mojih izkušnjah) medicinske sestre. Od tega, da me je ena sestra tekom pregleda za vozniško želela na vsak način prepričati, da sem slabokrvna - sploh me ni vprašala ali sem, kar rekla je: ‘Vi ste pa ziher slabokrvni.’ In ni odnehala niti po večih zagotovilih, da nisem slabokrvna. Očitno je težko razumeti, da imamo blontni in modrooki ljudje tudi v koži običajno manj pigmenta. Vrhunec nesramnosti je sestra pri mojem ginekologu (ženska za katero cel zdravstvani dom ve, da je tečna), ki te nadere, ne glede na to ali narediš kaj narobe ali ne. Želja dobiti recept za tabletke na dan, ko delajo z normalnimi strankami in ne z študentkami, je pri njej utopija. Če ji lepo razložiš, da študiraš več kot 100 km vstran in da pač ne moreš priti na točno določen dan, ti reče, da idi v soboto k dežurnemu. To ti pa je logika. Prav tako se kot študentka lahko preko telefona naročim na pregled samo v ponedeljek (to je dan, ko imajo za študentke rezervirano), ne pa tudi kateri drug dan v tednu. Naj mi to prosim nekdo razloži.

Zadnji teden pa so nekam slabe volje natakarji. Najprej dobim več osornih nejev, ker želim naročiti hrano, ki je je zmanjkalo (le kako naj bi vedela, da je je zmanjkalo!?!), potem nama s sošolko rečejo, naj si kokakolo sami vzamema iz hladilnika. Strežba pri mizi je očitno utopija. Nakar dobiva kozarce polne vodnega kamna, ki jih nočejo menjati, ker se jih baje lepše ne da oprati. Pa perem sama kozarce na roko in nikoli niso polni vodnega kamna. Potem se pa naenkrat še nekemu natakarju zazdi, da je čaj z rumom odličen, če se ga dela s črnim čajem. No, ni odličen in porabila sem ekstramno količino sladkorja, da je sploh bil užiten. Kako lahko v lokalu, kjer zunaj visi tabla z velikim napisom kuhano vino in vroča čokolada, dela natakarica, ki ne zna pripraviti ne enega ne drugega, tudi ostaja enigma zame. Sploh, ker je vsaj kuhano vino zelo enostavno pripraviti…

Določeni ljudje mislijo, da morajo stranke razumeti to, da imajo oni slab dan. Žal se mi to ni nikoli zdela naloga stranke. Če sem sama vljudna in prijazna in ne kompliciram (razen v skrajnih situacijah), pričakujem v zameno prijaznost. Ali vsaj odsotnost neprijaznosti. Ne pa nepotrebno kompliciranje, nadiranje in žalitve. Ker verjamem, da se tem istim tečnim sestram in natakarjem ne bi zdelo sprejemnljivo, če bi nekega dne prišli kot stranke k meni (npr. v vlogi psihoterapevtke ali klinične psihologinje) in bi bila nesramna z njimi, ker imam pač slab dan. Naj bo še tako težko, je skrbi treba pusti doma oz. jih vsaj ne stresati na stranke.

Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo, je definitivno ena najbolj zabavnih knjig, ki sem jih kdaj brala. Jerome Klapka Jerome bralca pritegne že na začetku. Zgodba o treh hipohondrih nenazadnje ne more biti turobna . In kaj, ko ima nekdo vse znane bolezni na tem svetu, razen kolena snažilke. Jerome je sklenil nekako takole: ‘Sprva me je to precej prizadelo; zdelo se mi je kot nekakšna žalitev. Le zakaj nimam kolena snažilke? Čemu to krivično zapostavljanje? Čez čas pa so prevladala manj britka čustva. Rekel sem si: saj imam vse druge v farmakologiji znane bolezni in postal manj sebičen; sklenil sem, da se bom prebil tudi brez kolena snažilke. Protin me je očitno napadel v najhujši možni obliki, ne da bi se tega zavedal; žolčni kamni pa so me menda mučili že od mladih nog. Po žolčnih kamnih ni bilo nobene bolezni več, zato sem sklenil, da ni nič drugega narobe z mano.’

Trije prijatelji se torej odpravijo na ‘čolnarski’ izlet po Temzi, popestren z raznoraznimi dogodivščinami, ki se popotniku lahko pripetijo. In mnogimi bistroumnimi ugotovitvami - npr. zakaj ženske ne bi smele vleči čolna , ali kaj se zgodi z gospodičnami, ki hodijo na piknike v svojih najboljših oblekah. In nenazadnje večno filozofsko vprašanje: zakaj vedno delamo več kot vsi okoli nas?

Knjiga, ki je tako izjemno zabavna in realistično pikra, da jo je treba prebrati.

Če odštejemo občasne neprijetne vonjave in rahle udarce s komolci, imam s potniki na avtobusih precej dobre izkušnje. A obstaja nekaj navad, ki jih res ne prenesem.

Recimo odmetavanje smeti na avtobusu. Glede na to, da je koš praktično na vsaki avtobusni postaji, bi nekako pričakovala, da je povprečen potnik sposoben svoje smeti držati v rokah ali dati v torbo še tistih nekaj minut dokler ne prispe do svoje postaje in jih tam dati v koš. Ampak očitno je to pogosto pretežko in se jih je treba znebiti kar na avtobusu. In če nekako še razumem, da to počno petnajstletni mulci s sumljivim glasbenim okusom (ki ga nujno razglašajo celotnemu avtobusu), mi ni najbolj jasno, da si kaj takega privoščijo do obisti urejene ‘dame’ pri tridesetih. Pa si. Najprej je gospodična grizljala svoje jabolko, nato pa se je ogrizek meni nič tebi nič znašel na tleh. Mogoče pa je mislila, da se bo do naslednjega dne kar sam biološko razgradil.

Še eno neprijetno izkušnjo z urejenimi gospemi (tokrat bolj srednjih let) pa sem doživela, ko sta se dve tako urejeni gospe kot najstnici hahljali osebi z motnjo v duševnem razvoju. In ni bila samo napačna percepcija z moje strani, ker je bilo prisotno hahlanje in kazanje s prstom. In kaj naj si potem mislim o teh odraslih, urejenih ženskah, ki ne premorejo niti trohice kulture in razumevanja do drugačnih?

Sicer pa je za moje najljubše avtobusarsko doživetje poskrbel eden mojih sedanjih profesorjev (ki si je s tem pri meni pridobil kar nekaj plus točk). Na avtobus je vstopila ženska pri (približno štiridesetih) z minimalno deset let starim sinom in začela avtomatsko nadirati nekega ≈ petnajstletnika, naj se vstane in jima odstopi sedež. Fant vstane in njen sin se usede, takoj za tam pa vstane še naš profesor (star že čez 60) in odstopi ženski 20 let mlajši od sebe sedež. Ne vem, kaj se je njemu motalo po glavi, a meni se je zdel to čudovit statement vsem tistim, ki niti niso tako stari in ubogi, pa bodo vseeno težili vsem okoli sebe, ki se ne vstanejo in jim odstopijo sedež. Ker se vsaj meni pogosto zdi, da tisti, ki bi ga res potrebovali, raje stojijo, kot pridigajo.¹

1. V splošnem sicer odstopam sedeže starejšim in osebam z majhnimi otroki, ampak ni mi všeč, da nekdo nekoga nadira, ker je mlad in sedi. Tudi če si mlad se lahko slabo počutiš ali te bolijo noge, … [↩]

Moj prvi spomin na Ruglja sega nekam v osnovno šolo, kjer je bil zame človek, ki daje kontraverzne izjave s katerimi se nisem strinjala . Rugljevi članki v dnevnem časopisju in revijah so vedno provocirali. Slovenske otroke vzgajajo žene alkoholikov ali za ločitev je kriva ženska, ker je slabo izbrala partnerja. Rugelj v tem obdobju nikakor ni bil ena meni ljubših oseb, predvsem zaradi njegovega šovinizma v medijih.

Mnenje o njem sem spremenila šele po tem, ko naj bi nam prišel predavat in je bilo rečeno, da moramo prebrati njegove knjige, če se želimo predavanja udeležiti. Žal je bil takrat že toliko bolan, da je predavanje namesto njega izvedel Andrej Perko, a jaz sem zbrala kupček knjig in se zagrizla vanje. In bile so mi presenetljivo všeč. Zdi se mi, da se je Rugelj v svojih strokovnih delih v veliki meri odrekel provociranju oz. je svoje provokacije razložil, tako da so postale logične. In nenazadnje je bil (takšen je vsaj moj vtis) glavni cilj obravnave pri njem vsestranska osebnostna rast (na umetniškem, intelektualnem ter športnem področju in tudi v medosebnih odnosih). Rugljevi pacienti so tekli in planinarili, brali knjige, pisali dnevnike…

Res je, da je Rugelj svoje pacinte precej strogo selekcioniral. V svoje skupine marsikoga ni sprejel. Res je tudi, da so njegovi pacinti pogosto ostajali odvisni od njega in terapevtskih skupin. A pri svojem delu je bil učinkovit. Njegovi pacienti so iz propadlih študentov postajali magistri, postajali ljubeči možje, pretekli maratone, … in niso spet postali alkoholiki. Delal je drugače, a uspešno. In zato si zasluži spoštovanje.