Primorska

Sem ena tistih oseb, ki se poletnemu dopustu na morju raje izognejo in gredo kam drugam. Recimo v hribe ali na kakšno konkretno potovanje. Ne maram vročine, voda mi je vedno premrzla za kopanje, pa še blago alergijo imam najbrž na kombinacijo soli na koži in sončne pripeke. A Primorska mi je čisto všeč izven sezone. Ko se v soncu sprehajaš ob obali ali bo bližnjih hribčkih, ko si lahko privoščiš kavo zunaj, ker te še grejejo sončni žarki. In točno tako je bilo konec novembra.

Spala sva v lepo obnovljeni turistični kmetiji Pri Friščevih v Rodiku (http://www.turizem-race-rodik.si/) z resnično gostoljubnim in prijaznim gospodarjem. Tistim, ki vam je tak način turizma pri srcu priporočam. Sobe so v resnici lepše kot na slikah (fotograf očitno ni izbral najboljšega kota), hrana zelo okusna, žganice in likerji pa tudi.

Za odlični idejo se je izkazal tudi izlet na Tinjan iz Ospa – ne preveč naporen enouren vzpon, za katerega so jesenski meseci res idealni, saj ni prevroče. Pot je delno speljana skozi gozd delno pa po travnikih ter na začetku in na koncu teče skupaj s cesto oz. kolovozom. Iz nje je tudi zelo lep razgled na plezališča v Ospu. Edino kolesarji vas znajo na poti malo ogrožati. Ko prispete nazaj v Ospu pa se lahko še okrepčate na kmečkem turizmu. Izbor jedi ni velik, so pa solidno pripravljene.

Za nedeljo nama je ostal še Ankaran (tam je namreč zadnji žig Slovenske planinske poti), a ker je bil Ankaran opustošen in skoraj popolnoma izumrl sva se na kosilo odpravila v Izolo. Izlet sva končala z razvajanjem brbončic v Restavraciji Garuža. Zame brancin v solni skorjici na krompirju z radičem, za dragega (ki ni ljubitelj rib) pa steak. Oboje odlično.

Po pestrem kulinaričnem vikendu si Primorci zaslužijo vse pohvale.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 20.12.2012

Poroka

Pred skoraj pol leta, v Idriji se je zgodil zame najbolj pravljičen dan. Po tem dnevu bi vsakomur absolutno priporočala poroko, ker je to res poseben dan, poln ljubezni in sreče, ki absolutno poplačajo ves trud in organizacijo, ki ga pred tem vložiš vanjo. Zame je bila najina poroka popolna – na pravljična lokacija, družba tistih, ki so mi res blizu, odlična hrana, … Brez šrang in vožnje od lokacije do lokacije.

In še kratek nasvet za bodoče neveste: namesto, da poskušate kontrolirati vse podrobnosti vaše poroke, zaupajte tistim, ki ste jih “najeli”, da stvari pripravijo tako kot je treba. Pri naju se je izkazalo, da ljudje v hotelu tako znajo povedati, kdo je najboljši slaščičar, frizer ali cvetličar v okolici. Izkazalo se je, da so imeli prav (to sva vedela v trenutku, ko nama je slaščičarka rekla, da nama odsvetuje tičino maso na poročni torti). Vsi so svoje delo opravili brezhibno, nama pa je to zaupanje prihranilo tekanje k množici različnih ponudnikov.

Fotografije sta posnela Anže Godec in Matija Grdina.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.11.2012

Iskanje delavcev

V zadnjem času se marsikje bere, piše o tem, kako težko je v teh časih najti službo. Vsi članki so z vidika iskalcev zaposlitve, ki so vsi po vrsti visoko usposobljeni in pripravljeni delati karkoli. Sama pa sem v preteklih dveh letih imela možnost spremljati tudi iskanje zaposlenih s strani delodajalcev. In to v javnem sektorju in zasebnem sektorju. In če vprašate kateregakoli delodajalca, vam bo povedal, da je kvalitetne delavce zelo težko najti.

V šoli se nam je recimo na nekatere razpise za učitelje javilo več kot 100 ljudi. Vsaj polovica teh ne zna napisati spodobnega CV-ja in prošnje za službo. Začne se že s tem, da ne znajo napisati glave v dopisu. Pošiljajo CV-je, ki so tako dolgi, da se jih ne da nikomur brati. Nekateri pošljejo prošnje na napačno šolo. Nekateri kličejo ravnatelja in mu želijo prebrati celo svojo prošnjo, ko pridejo na razgovor pa ne odprejo ust. Če je ravnatelj po več dneh razgovorov, pri čemer je govoril z vsaj petdesetimi kandidati, popolnoma obupan in zadovoljen samo z 2 kandidatoma, je čas da se vprašamo kje so zdaj vsi tisti čudoviti brezposleni posamezniki? A se res, preden so začeli pošiljati prošnje, niso niti naučili, kako se jih napiše? Zakaj ne dajejo nanjo za današnji čas nepogrešljivih kontaktnih podatkov kot sta email naslov in telefonska številka mobitela? Res pričakujejo da bodo na razgovor vabljeni po pošti?

Pa ni v zasebne sektorju nič boljše. Delavce zanima samo plača, vsi bi želeli takoj napredovati. Nadur ne bi delali. Ko jim delodajalec pošlje nalogo, ki jo mora opraviti, jih večina takoj odpade, saj napišejo, da tega pa ne znajo (čeprav gre za osnovno znanje, ki bi ga morali imeti za opravljanje dela).

Zato pravzaprav menim, da dober kader na tržišču že nekako najde delo. A dobrega kadra je pravzaprav bistveno manj kot si ljudje mislijo. Vsi mladi diplomiranci in maturanti se npr. pritožujejo, kako naj najdejo službo, ko pa nimajo in ne morejo imeti delovnih izkušenj. A ko rečem dijakom 3. letnika (ki bi se teoretnično lahko začeli že čez eno leto zaposlovati), da naj za pridobitev delavnih izkušenj delajo zastonj, se večini to zdi absurdno. A velik del ljudi, ki po končani šoli nimajo težave z zaposlitvijo, je največ delal prav zastonj, da bi si nabral izkušnje.

In kljub krizi, ki je in ki očitno časa še nekaj časa bo, verjemem, da ob pametnem izboru poklica ter pripripravljenosti delati, delovna mesta so.

  • Share/Bookmark

1 komentar 16.09.2012

Stavka enkrat in nikoli več?

Današnji stavki sem se pridružila kljub temu, da sem bila med nekje 5 % delavci na naši šoli, ki so glasovali proti stavki. V osnovi sem se želela pridružiti stavki, da bi podprla sodelavce in zaradi določenih (domnevno predlaganih) ukrepov vlade, ki naj bi se zgodili. Ko sem danes prebrala varčevalni načrt vlade na področju šolstva, se je izkazalo, da so ukrepi nekoliko drugačni kot je kazalo. In zakaj ne bom več stavkala?

1. Osem in pol ur dela, kolikor bi ga danes imela, je bistveno manj hudo kot 4 ure kreganja v zbornici. Že plačana ga težko prenašam, zastonj pa ga zagotovo ne nameravam.

2. Sindikalni zaupniki niso znali pojasniti, kakšni sploh bodo ukrepi vlade proti katerim protestiramo. Baje zato, ker g. Štrukelj na strani vlade ni našel dokumenta s predlaganimi ukrepi. (No jaz sem ga, torej ne more biti tako težko.) Posledično nismo mogli niti glasovati o tem, s katerimi ukrepi bi se bili pripravljeni strinjati in s katerimi ne.

3. Ves čas se govori o tem, kako sindikati s stavko želimo zavarovati socialno državo. A danes, vsaj pri nas, ni bilo govora o tem, kakšne pravice se odvzemajo družinam, pač pa zgolj o naših plačah ter normativih v šolstvu.

4. Sodelavke, ki so se odločile delati, so bile nadrte, kaj si pa mislijo. Pa čeprav so to počele v dobro otrok, ki pripravljajo svoje zaključne naloge in jim je resnično vsaka ura dragocena. Tudi sama sem bila nekaj dni nazaj, ko sem rekla, da en razgovor bi pa izpeljala. In ne samo to – nikjer se nismo napisali, da želimo stavkati, morali pa bi se kot grešni kozli posebej izpostavljati, če bi želeli delati.

Torej stavkala ne bom več. Ker imam občutek, da je ta stavka zaradi stavke in ne iz utemeljenih razlogov.

  • Share/Bookmark

13 komentarjev 18.04.2012

Daleč od Ljubljane …

Med študijem sem živela v Ljubljani in uživala vse študentske radosti, ki jih mesto nudi. Pa ne govorimo samo o zabavah, pač pa tudi o strokovnih predavanjih, gledališčih, … Potem sem šla nazaj v Maribor, delno zato, ker sem dobila službo tam (prošnje sem namreč pošiljala tako v Maribor kot v Ljubljano) delno, ker sem se želela vrniti, ker je moja družina in večina prijateljev vendarle na Štajerskem koncu.

A čeprav je Maribor drugo največje slovensko mesto, se včasih človek počuti oddaljen od civilizacije. Naprem trem ljubljanskim imamo tukaj le eno gledališče, pa še v tem se v predstavah ves čas ponavljajo isti ljudje, pogosto neprimerni za vloge, ki jih igrajo, in tudi spored je bistveno manj zanimiv kot v Ljubljani. Nočno življenje je zelo skromno, omejeno na peščico lokalov, pa še to moraš izbrati pravi dan, sicer je vse prazno.

Kar je zame najbolj moteče pa so zelo omejene možnosti izobraževanja. Maribor sicer ima svojo univerzo, a recimo nima doktorskega študija psihologije. To pomeni, da bi se morala na študij voziti v Ljubljano. Kar za nekoga iz MB pomeni bistveno višje stroške in veliko porabo časa v primerjavi z nekom iz Ljubljane. Samo bencin bi stal vsaj 100 eur mesečno (to je 1000 eur letno), da ne govorimo o tem, da bi bilo treba še eno noč prespati v Ljubljani. Potem bi verjetno morala v petek bolj zgodaj iz službe – in posledično ostale dni delati dlje. Tak sistem sem preizkušala lani, takrat s predavanji v torek. Ker so se predavanja začela ob 13.00, sem iz službe morala ob 11.00. Nekdo iz Lj je recimo šel iz službe šele ob 12.30. To pa je kar bistvena razlika. Ker so se predavanja končevala okrog 18. ure, sem domov prihajala okrog osme. Ne samo doktorski študij, tudi vsa izobraževanja za različne psihoterapevtske smeri so v Ljubljani. In vsaka takšna stvar terja ogromno energije, ker v službi je pač potrebno oddelati določeno število ur.

In v tej nedostopnosti izobraževanj (ali vsaj bistvenem otežkočenju) vidim problem življenja izven Ljubljane. Ker dejansko je vložek energije in denarja za vse “okoličane” bistveno višji.

  • Share/Bookmark

3 komentarjev 11.03.2012

Tine Mihelič: Julijske Alpe. Bohinjske gore.

Tine Mihelič je avtor števlnih planinskih in plezalnih vodnikov. Med njimi zagotovo izstopa priročnik, posvečen goram, ki so mu bile na nek način najbližje, saj je pod njihovimi vrhovi odraščal – vodnik po Bohinjskih gorah. Avtor nas v knjigi vabi, da Bohinj in vrhove okoli njega ne le obiščemo, pač pa postanemo njihovi ljubitelji in poznavalci, varuhi in zaščitniki njihovih lepot. »Spoznati Bohinj pomeni dolgoletno iskanje in odkrivanje vedno novih skrivnosti. To pomeni tudi nenehno bogatenje. Ni res, da je zlatorog skril ves svoj zaklad med sive pečine Bogatina. V resnici jih je raztresel vse naokoli.«

Zlatorog je raj raztresel povsod naokrog. (Pogled z Viševnika na Triglav)

Vodnik nas najprej na kratko pouči o Bohinju, zgodovini gorništva v teh krajih, varstvu narave, pravilih obnašanja v TNP, kulturnih in zgodovinskih spomenikih ter planinskih postojankah. Šele nato nas povabi na izlet. Najprej na sprehode, nato na razglede, na izlete, pa na visokogorske ture, prečenja in za konec še na očak Triglav.

Sprehodi nas vabijo na bolj ravninske, manj naporne, krajše ture, ki jih zmore tudi športno opremljen turist – na sprehod okoli Bohinjskega jezera, v dolino Voje, kjer se boste sprehodili ob čudovitih koritih Mostnice, do Bohinjskih slapov, med katerimi je največji in najbolj opevan slap Savica (še Prešeren ga je opeval v Krstu pri Savici), a so tudi drugi zanimivi in vredni obiska.

Slap Savica

V sklopu Razgledi nas vodnik vodi na različna, v večini lahko dostopna sredogorska razgledišča, s katerih se odpirajo čudoviti razgledi v dolino, pa tudi na okoliške vršace. Ker bomo na teh izletih v večini premagali kar nekaj višinskih metrov, je potrebna malo boljša oprema. Kam nas bodo vodile razgledne poti? Na Rudnico, včasih bogato z železom, na to »bogastvo« danes spominja samo še ime, pa na Vogel, kamor se večina turistov poda z gondolo, a če sledimo vodniku, bomo šli peš, odpelje nas tudi na Vodnikov razglednik, najkrajši (15 min) izlet v vodniku, ki ponudi izjemen pogled na Bohinjsko dolino ter nazadnje še na Galetovec, manj znano vzpetino na robu pokljuške planote.

Če se na razglednikih nismo povzpeli bistveno višje od 1 500 m, nas avtor v sklopu izletov popelje višje. Začnemo se vzpenjati tudi nad 1 500 metrov, v svet, kjer »se steza vije po gozdu, a se drevesa redčijo. Kjer je vedno več goličav, s katerih visoko nad seboj opazujemo bohinjske velikane. Pojavljajo se prve pečine, v razpokah med njimi pa nas pozdravljajo pisane znanilke gorskih višav.« Pot nas vodi na bohinjske planine, na Pokljuko, v kraljestvo zlatoroga na Komno in do najnižje ležečega Triglavskega jezera – Črnega jezera.

Nato se odpravimo na visokogorske ture. Opremili se bomo temu primerno – obuli v dobro gorsko ubovalo, tudi poleti v nahrbtnik spakirali rokavice in kapo … Poti nas bodo pripeljale na Ratitovec, na Črno prst, Rodico, Bogatin, Pršivec, Viševnik. Tudi nekatera brezpotja, ki terjajo nekaj plezalskih spretnosti, so se znašla v tej kategoriji: Raskovec, Kuk, Plaski Vogel, Jezerski Stog, Vernar …

Nato nam avtor predlaga še nekaj prečenj – z Rodice na Črno prst, pa po spodnjebohinjskih dvatisočakih (Bogatin – Mahavšček – Vrh Škrli – Kser – Kuk – Zeleni vrh – Podrta gora – Vrh nad Škrbino), po vrhovih okoli Konjščice. Čisto za konec pa ponudi še opisa dveh pristopov na naš najvišji vrh – Triglav.

Velika prednost vodnika je, da ga je pisal domačin, nekdo, ki je z bohinjskimi gorami odraščal. Tako nas postopno – od najlažjih do najtežjih izletov, popelje po Bohinju in okolici, nam predstavi skrite kotičke, ki jih sami verjetno ne bi odkrili, in vrhove, ki so prav tako zahtevni in zanimivi kot njihovi bolj znani in obljudeni bratje in sestre, pa jih morda včasih zanemarjamo. Vsekakor pa bo med 50 opisanimi cilji vsak lahko našel kakšnega zase.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 10.03.2012

Delo naše vsakdanje

Dijaki se mi pogosto pritožujejo, koliko morajo delati za šolo. Da delajo za šolo cele dneve. Ko pa naredimo podroben pregled, se izkaže, da večina dijakov dnevno (po pouku) za šolo ne dela več kot eno uro. Potem jim še rečem, da naj uživajo, ker v službi bodo delali več, sploh če bodo želeli tudi “več” zaslužiti. Pa me začudeno pogledajo in rečejo, da to pa ne. Da to ni mogoče. In skomignem z rameni in si mislim svoje.

Ker dejstvo je, da v srednji šoli NI več dela kot v neki povprečni službi. Morda je več dela na fakulteti, a to je seveda odvisno od tega, kateri študij izbereš in delo na fakulteti je seveda bolj “sezonske” narave (večino leta delaš bolj malo, potem pa mesec ali dva trpiš kristusove muke).

Pa da se vrnemo k bistvu – v srednji šoli sem prav za šolo delala malo, veliko časa sem delala za razne krožke in tekmovanja, a to je prostovoljno. V srednji šoli sem za vikend imela čas in energijo iti ven, priti domov sredi noči in potem pol dneva prespati. Zdaj pa sem v službi in čeprav sem v tako slavljeni javni službi v šolstvu (kjer itak ne delamo nič) pogosto za vikend delam. Delam ob popoldnevih, ko so konference, roditeljski sestanki, govorilne ure, projektni sestanki. Priznam, nisem si mislila, da se mi bo v šolstvu dogajalo, da se bom v službi od sedmih do sedmih. Pa se mi in ne tako zelo redko. Potem za vikend in ob večerih delam priprave, popravljam teste, celo sestavljam pogodbe (ja tudi to). In počitnice – lani sem izkoristila svoj dopust – niti dneva več. Večino počitnic pa počnem stvari za katere med poukom ni časa. In to je opevano delo v javni upravi.

Če pogledam prijatelje v zasebnem sektorju v večini delajo še več in z manj dopusta (oni torej dopusta niti izkoristijo ne). Zakaj? Zase. Delajo za ne bistveno višje plače in pogosto cele dneve. Da so ves čas dosegljivi svojim strankam. Ampak na ta način se da preživeti in živeti normalno, z nekim solidnim standardom. Drugače je najbrž težko. Tudi ne bi želela delati v službi, kjer sem osem ur na dan za tekočim trakom ali mizo, potem pa se moja vpletenost v delovni proces konča. Želim biti v službi (in velik del moje generacije se bo verjetno strinjal), kjer sem lahko na koncu meseca tudi ponosna na to kaj počnem in kaj mi uspe narediti. Če gledam svoje sovrstnike prihajamo iz sredjih šol in fakultet s številnimi izkušnjami z raznoraznimi projekti, dejavnostmi, kjer smo sodelovali, ki smo jih vodili. Pametni delodajalci to izkoristijo in tam smo pripravljeni ostati tudi potem, ko ura odbije tri.

  • Share/Bookmark

2 komentarjev 21.02.2012

Varuh otrokovih dolžnosti

Varuh otrokovih dolžnosti avtorjev Marka Juharta in Simone Levc je sicer dobrodošla novost na slovenskem knjižnem trgu prepolnih vzgojnih priročnikov iz tujine, a žal je celoten (vsebinski in oblikovni) vtis malce nedodelan. Ob obljubljenih 190 strani sem pač pričakovala nekoliko več. Kot prvo razočara kvaliteta platnic (vem, sem pikolovska), saj se začnejo ušesa na platnicah delati še preden odpreš knjigo (celo Pinguinove knjige za 1 euro imajo boljše platnica). Notranjost je slabo oblikovana, z bistveno prevelikimi črkami, spregledanimi dvojnimi presledki med besedami in dvoje izpuščenimi vrsticami med nekaterimi odstavki brez posebnega smisla. Čeprav knjige seveda berem zaradi njihovega sporočila in ne zunanjosti, me vendarle razočara, ko vidim takšno površnost, ki kaže le malo spoštovanja do bralca (vse skupaj še najbolj spominja na učbenike s faksa, za katere smo pač vedeli, da so predvsem učno gradivo in da je na račun slabega dizajna, vsaj knjiga poceni).

Potem pa k vsebini. Knjiga se lepo bere, zelo hitro tečejo oči po besedilu. Veliko zabavnih domislic je v njej, veliko dobrih citatov se da izpisati. Vendar na koncu te pusti malo praznega, z enim velikim vprašajem nad glavo. Pa ne zato, ker bi se spraševal, kaj bom zdaj s svojim otrokom, ampak ker se sprašuješ, kaj sem sploh prebral. Del problema je po mojem mnenju v slabi členitvi besedila, del v tem, da skozi posamezne teme avtorja tako hitita, da je za bralca pač prehitro in premalo poglobljeno. Mestoma knjiga deluje bolj kot skupek izsekov iz predavanjaj kot pa da je bila pisana z namenom bralca, ki jo bo prebral, nato pa v njej vedn0 znova iskal poglavja, ki jih v tistem trenutku potrebuje. Žal, zamisli ki nam jih avtorja želita posredovati so namreč prave, celo odlične. Izvedba pa ne tako.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 4.02.2012

V Prekmurju se bodo morali naučiti ponuditi še kaj več kot terme in gibanico

Lani v zimskem času sva se z dragim odpravila na Kras, uživala, odlično jedla, pila in si marsikaj ogledala. Letos sva želela to ponoviti v Prekmurju. Rezervirala sva sobo v Hotelu Štrk, ki naj bi imel 4 zvezdice in ves dan odprto recepcijo. Ko sva prišla v hotel je bila recepcija prazna. Na steni je bil obešen list z dvema telelefonskima številkama, na kateri lahko v takšnem primeru kličeš. Kličeva prvo, se nihče ne javi. Kličeva drugo in po nekaj časa le pride ga., malo nezainteresirana, ki nama da ključe od sobe. In pozabi na v ponudbi obljubljeno pijačo dobrodošlice. Prideva v sobo in močno smrdi po kanalizaciji, tako da sva jo morala najprej več kot pol ure zračiti, da je neprijeten vonj izginil. Glede na to, da se nato (vsaj v takšnem obsegu) v dveh dneh ni več vrnil, je očitno čistilka pozabila prezračiti preden sva prišla. Jacuzzi v hotelu je bil daleč vstran od higienskih standardov in prav tako ni imel najboljšega vonja. Večerja in zajtrk sta bila solidna, predvsem sladici pri večerji sta bili odlični (čeprav načeloma ne maram maka, sta se mi zdela tako prekmurska gibanica kot tudi makov zavitek, odlična). Nasploh se zdi, da pri Lovenjaku bistveno bolj obvladajo svojo gostilno kot hotel. V gostilni so namreč prijazni, prekmurske jedi so odlične in ja, celo zmenijo se za gostovo počutje. V hotelu pa so dosegli višek, ko sem želela nekaj nasvetov glede izleta po Goričkem (tudi te so obljubljali v ponudbi, celo s pisnim gradivom podkrepljene), pa ena receptorka ni imela pojma, kako se pride do česa, druga pa se ne zame ne za svojo sodelavko sploh ni zmenila. Ko sem nato rekla, da se vrnem kasneje, čez pol ure na recepciji spet ni bilo nikogar. In sva se odločila, da bova raje malo lutala, kot pa spet klicala nekoga po telefonu, ki za naju tako ni zainteresiran. Tako dezorganiziranega osebja kot tukaj namreč še nisem videla. Edini čas, ko so dejansko bili vsaj blizu recepcije, je bilo pri zajtrku, ko so se naokoli sukale 3 različne delavke, pa se nobena ni kaj preveč zmenila za goste, pri čemer so dokaj brezdelno lutale sem in tja.

Šla sva torej raziskovati Prekmurje. Vreme je bilo za ta čas fantastično – sončno, skoraj brez oblačka, povsod kamor sva šla pa (kljub temu, da je bil vikend) vse zaprto – Grad Grad zaprt, Rotunda v Selu zaprta, cerkev v Bogojini zaprta, vsi objekti na otoku ljubezni zaprti (in to kljub temu, da je trgovina obljubljala, da je odprta vse dni!!). In to je škoda predvsem za domačine, saj so bili povsod kamor sva prišla vsaj še kakšni turisti. Pa bi se ja našlo kakšno turistično društvo, ki bi bilo pripravljeno nekaj ur med vikendom dežurati pri največjih znamenitostih ali pač ne? Zagotovo bi večina turistov z veseljem dala kakšen evro ali dva za vstopnino, morda še kupila kak spominek … Tako pa pravzaprav nimaš za narediti kaj drugega kot poslikati stvari od zunaj, se malo sprehoditi naokoli in iti naprej.

Čeprav obljubljajo, da so odprti vsak dan, sva ostala za zaprtimi vrati.

No in kot da razočaranj še ni bilo dovolj, je prišel še Rajh. Poskušala sva najti kakšno res dobro gostilno v Prekmurju in povsod, kjer sva brala, so izpostavljali Rajha. Torej sva se odpravila tja. Pa se morda raje ne bi in bi kje pojedla kaj bolj preprostega, a preverjenega. Pri Rajhu se namreč očitno splača jesti samo hladne jedi. Narezek na začetku in sladica na koncu sta bila namreč odlična. TOPLA predjed, juha in glava jed, pa so vse tri po vrsti bile premrzle. Sploh za toplo predjed bi v najboljšem primeru lahko rekli, da je bila mlačna. In gostilna, ki, vsaj sodeč po jedilniku (in tudi cenah, ki so za Prekmurje visoke), želi biti nekaj več, si ne bi smela dovoliti, da postreže jedi, ki so daleč od toplega ali morda bolj nazorno povedano – pri topli predjedi je bil najbolj topel del jedi krožnik.

Lepo, že lepo, žal pa ne tudi toplo, bi lahko rekli za hrano pri Rajhu.

No in tako se je zaključila najina pot po Prekmurju. Pokrajina iz katere prihaja nekaj najbolj gostoljubnih in prijaznih ljudi, ki sem jih kdaj spoznala, z izjemo term, vsaj pozimi, ne zna ponuditi praktično nič. Je lepo, ampak to je tudi vse. V Prekmurje se torej vračava le še na obiske k prijateljem.

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 19.01.2012

Franček Knez: Ožarjeni kamen

Franček Knez velja za legendo med plezalci ter za enega največjih slovenskih alpinistov vseh časov. Opravil je več kot 5000 vzponov, med katerimi je preko 700 prvenstvenih. Preplezal je mnoge nove smeri v najbolj znanih stenah zahodnih Alp, Dolomitov, predvsem pa v stenah Julijskih Alp (34 novih smeri je preplezal samo v severni steni Triglava). Leta 1982 je v takrat (in še danes) neverjetnem času šestih ur sam preplezal razvpito severno steno Eigerja, kjer je štiri leta kasneje dodal še novo smer. Ker ima prvenstvene smeri tudi v Matterhornu in Grandes Jorasses, je eden redkih alpinistov, ki so pustili svoje prvenstvene sledi v vseh »treh problemih Alp«. Je eden izmed izmed najboljših (če ne najboljši) slovenskih alpinistov, ki je v nekem obdobju vlekel naprej slovenski alpinistični voz. Bil je prvi znanilec modernega športnega alpinizma pri nas in tudi širše, prvi, ki mu ena smer na dan pač ni bila dovolj.

V letu 2009 je v sodelovanju z Založbo Sanje izdal avtobiografsko knjigo Ožarjeni kamen. Glede na to, da je bil Franček od nekdaj od javnosti precej odmaknjen plezalec, je njegova knjiga morda še toliko bolj težko pričakovana. In kot so zapisali v založbi, ki je Frančkovo knjigo izdala: “Franček Knez redko javno spregovarja. Ko se vendarle odloči spregovoriti, je pretehtan, pretanjeno pronicljiv, slikovit in liričen.

Knjiga Ožarjeni kamen je izjemna bralska izkušnja, ki nas popelje po nenavadni in osupljivi poti, na kateri ne manjka drznih pogledov v vrtoglave prepade in obzorja, ki jih pred vsakogar postavlja življenje. 
Pripoved ožarja mehka občutljivost, skozi katero se razodeva izjemen odnos do življenja.”

Ožarjeni kamen je vsekakor knjiga alpinista, ki ni nikoli iskal medijske pozornosti (in je do alpinistov, ki so živeli od sponzorjev tudi dokaj kritičen).
Sam je raje svoboden, neobremenjen od pritiska javnosti, da neko steno mora splezati. Za večino odprav so denar zbirali z višinskimi deli. In tudi ta so prinesla mnogo zanimivih dogodivščin. 
»Vrtam plošče med okni. Ko pritrjujem zadnje zakovce, se rahlo naslonim na površino okenskega stekla. Zakovičim in se spustim na okensko polico. Takrat z notranje strani odpre okno prijazna starejša gospa in reče: »Že dolgo živim v tej stolpnici, pa mi še nihče ni prišel trkat na okno. Vi ste prvi. S čim vam lahko postrežem?«

Kakšna legenda je pravzaprav Franček Knez pa priča naslednja zgodba o srečanju s samim seboj. Ko je Franček nekega jutra plezal in se pri tem skoraj zaletel v planinca, ga je ta povprašal ali je to njegova prva smer danes. Ob pritrdilnem odgovoru pa ga je planinec podučil: »če bi bil tukaj Franček Knez, bi do zdaj splezal že vse smeri!« Franček pa ga je povprašal, kakšen pa je ta človek? »Velik in silno močan. In črno brado ima.«

Franček tudi do danes ostaja legenda, a legenda se je rodila iz preproste ljubezni do gora, do skale. »Vsi, ki imamo kamen silno radi, ga imamo radi že od nekdaj, in to zato, ker nam je blizu. V njem uzremo lastno podobo. Na kamnu, skali, se lahko izrazimo na več načinov. Nam najljubši je plezanje. Pri njem se s skalo gledamo iz oči v oči. Pomembna je pot pozornosti in uma. Ko zastavimo še moč in spretnost, se odpro nevidna vrata v plezalski svet.«

»Nikoli v življenju nisem tehtal in štel vrhov. Zame niso bili pomembni. Ni mi mar, kam gre smer. Šteje mi le to, da je srcu ljuba.«

  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 12.12.2011

Prejšnja objava


 

September 2014
P T S Č P S N
« Dec    
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
2930  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv