Niso tako redki moški, ki ob spolnem nadlegovanju partnerke bolj škodijo kot pomagajo. Obtožujejo ali celo oddidejo, češ da s punco, ki so jo posilili, oni ne morejo biti. Zato, dragi moški, se poskušajte zavedati naslednjih dejstev:
1. Ženske nikoli ne izberemo, da bomo spolno nadlegovane. To ni nekaj, kar bi si želele.
2. Je pa izjemno neprijetno in boleče, ko se nam zgodi in takrat potrebujemo podporo.
3. Dejstvo, da v tistem kratekem trenutku, ko nas je nekdo zgrabil za zadnjico, nismo odreagirale in »zločinca« brcnile v mednožje, ne pomeni, da nam je to prijalo. Pomeni preprosto, da smo bile presenečene, šokirane in da se nismo dovolj hitro zbrale, da bi v množici identificirale storilca in ga v trenutku onesposobile. Nenazadnje – če ste vi zraven, zakaj potem vi niste odreagirali kot superman in kaznovali nadlegovalca?
4. Spolno nadlegovanje žal ni nekaj čemur bi se izognile z lahkoto – recimo, da zgolj ne bi nosile mini kril ali ne bi hodile po ulici x ponoči. Dogaja se ne glede na to ali si v kavbojkah ali krilu. Dogaja se sredi belega dne v parku, kjer so okoli tebe mamice z vozički. Dogaja se, ko greš iz šole ali službe. Verjamem, da bi se ženske z veseljem odpovedale kakšnemu kosu oblačila ali ali hoji po točno določeni ulici, če bi bile potem varne. Pa žal ni tako preprosto. In razen, če se odpovemo življenju nasploh in se zapremo v hišo do konca svojih dni, ne moremo biti nikoli 100% varne.
Zato – ko se nam kaj takšnega zgodi in se vam zaupamo, poskušajte razumeti, da je nam najbolj hudo. Da smo žrtve me in ne vi. Da potrebujemo podporo in ne kritike. Ker me nismo naredile nič narobe in si niti slučajno nismo želele, da se nam kaj takšnega zgodi.
35 komentarjev 25.12.2009
Biografija o Tomažu Humarju je ena redkih biografij o slovenskih alpinistih, težo pa ji daje tudi dejstvo, da jo je napisala dolgoletna vodja Festivala gorniškega filma Banff ter avtorica in urednica številnih knjig o gorništvu in alpinizmu. Biografija je nastajala predvsem v sodelovanju Bernadette McDonald in Tomaža Humarja, seveda pa tudi nekaterih Humarju bližnjih oseb. Predgovor h knjigi je napisal znameniti Reinhold Messner.
Vsako poglavje nudi vpogled v dve zgodbi - najprej v plezanje in kasneje v reševanje Tomaža Humarja iz Rupalske stene v Nanga Parbatu, nato pa še vpogled v celotno zgodbo njegovega odraščanja in alpinističnih dosežkov. Dotakne se vseh njegovih pomembnejših alpinističnih vzponov, a tudi njegovega zasebnega življenja - od težavnega odnosa z očetom v mladosti do zakonskih težav. Izvrstno prikaže samosvojo osebnost in izjemno trmo ene največjih alpinističnih oseb našega časa.
Kot vse zgodbe izjemnih alpinistov je tudi zgodba Tomaža Humarja zmes solz sreče in žalosti. Začetek Humarjeve himalajske kariere je predstavljal Ganeš V, kamor ga je povabil takrat že legendarni Stane Belak - Šrauf, ki je novinca označil za “mucka z dobro nabrušenimi kremplji”. Le eno leto kasneje (1995) je dosegel svoj prvi osemtisočak - Anapurno. Leta 1996 je sledil vzpon po severozahodni steni Ama Dablama, za katerega sta z Vanjo Furlanom dobila najvišjo alpinistično nagrado zlati cepin. Sledili so vzponi na Bobaje, Nuptse in El Capitan - Reticent Wall. Nuptse je bil izmed teh vzponov prelomen, saj je z vrha gore odpihnilo Tomaževega soplezalca Janeza Jegliča - Johana in po tej tragediji je Tomaž v večini plezal sam. Leta 1999 je preplezal južno steno Daulagirija, vzpon je iz Tomaža Humarja naredil zvezdo - ne le v alpinistični sferi, pač pa tudi med “navadnimi” ljudmi.
Zgodovinskemu vzponu je sledila nesreča, ki bi skoraj pomenila konec Humarjeve alpinistične kariere. Pa se ni zgodila v gorah, pač pa pri padcu med gradnjo lastne hiše. Po dolgem okrevanju je poškodovana noga ostala dva in pol centimetra krajša od zdrave. A Tomaža niti to ni ustavilo in leta 2002 je nadaljeval z osvajanjem gora in sten - zvrstili so se osemtisočak Šišapangma, prvenstvena smer v Acongcagui, Cholatse. Leta 2005 je sledil neuspešen (in medijsko zelo izpostavljen) poskus vzpona po osrednjem delu Rupalske stene. Zaradi helikopterskega reševanja in velike medijske izpostavljenosti odprave se je del alpinistične srenje še bolj kritično obrnil proti njemu. Od takrat je Tomaž plezal daleč od oči kamere in leta 2007 preplezal južno steno Anapurne.
Konec letošnjega leta je bil Tomaž še enkrat osrednja medijska osebnost. Med plezanjem v steni Langtang Lirunga se je ponesrečil, a je bilo tokrat helikoptersko reševanje žal prepozno. Za vedno je odšel eden najboljših in verjetno tudi najbolj kontroverznih alpinistov našega časa. Knjiga ostaja kot spomin na izjemno osebnost, ki je plezalski svet spremenila za vedno, hkrati pa je s svojo preprostostjo, dobrodelnostjo in stalno težnjo, doseči več in biti boljši, vplivala tudi na “navadne smrtnike”.
“Vznemirjenje je posledica vibracij.
Sprožijo misel, ta pa se razvije v idejo.
Ideja živi, dokler jo nosimo v srcu.
Odvisna je od naše iskrenosti, pozornosti uma,
samega življenja.
Ko se predamo ideji, ni več ovir,
ampak je le še POT.
Vera, pogum, razumevanje nam pomagajo doreči
oltar žalovanja …
Vse, kar ostane, je potovanje, potovanje na drugo stran,
kjer pogum, vera, razumevanje niso več potrebni.”
(Tomaž Humar)
Dodaj komentar 17.12.2009
Stane Belak - Šrauf je bil več desetletij ena gonilnih sil slovenskega (in še prej jugoslovanskega alpinizma). Bil je vzornik, občudovanec in učitelj, iskalec in generator idej. Tak je v alpinizmu kot vodja premikal meje možnega, odrival predsodke ter izžareval neizmerno željo po uspehu, s katero je vlekel mnoge za seboj. Bil je prvi Slovenec na vrhu osemtisočaka in to po vzponu preko strme južne stene Makaluja, ki je takrat predstavljala kakovostni vrh v Himalaji in popoln stik s svetovnim alipinističnimi trendi. Skupaj s Tonetom Sazonovim in Alešem Kunaverjem je opravil prvenstveni zimski vzpon po Čopovem stebru.
Tako Šrauf opiše snežni metež med vzponom na Triglav : ‘Ko se zjutraj s cepini izkopljemo na plano, nas čaka še za spoznanje obupnejše vreme kot zadnje dni. Sneži v gostih kosmih, kot da bi se utrgal oblak. S Kugyjeve police pokajo pršni plazovi. Pravi beli pekel. Na vetru se naša premočena obleka spremeni v leden oklep.’
Šraufova knjiga se bere kot napeta kriminalka. Plazovi, pomanjkanje kisika, šotori v plamenih, mraz, zaledenele roke, snežni viharji. In daje slutiti, da gre za človeka izjemne volje in vztrajnosti. Ta se je pokazala tudi ob vzponu na Dhaulagiri, ki je bil za Šraufa gora neporavnanih računov. Že ob prvem poskusu vzpona (ki so mu kasneje sledili še trije) pa je šla Šraufova naveza skozi kalvarijo, ki ji v zgodovini slovenskega alpinizma ni para. ‘Peklenski veter je zasipal polomljene ostanke šotora in nas stiskal v tla. Prva radijska zveza je bila tudi zadnja na tej hudičevi gori, ki je malo zatem z vsemi kanoni udarila po nas. Veter je zadivjal z vso silovitostjo in grozil, da nas bo zasul s snežno sipo. Planil sem ven, da bi popustil vrvice in odkopal. V nekaj sekundah sem imel roke trde od mraza in v paničnem strahu sem ugotovil, da je šotor za nas izgubljen! Planil sem nazaj v jazbino, že polno snega, da bi pripravil še kaj tekočine pred vzponom na vrh. Z grozo sem spoznal, da je druga in edina plinska bombica prazna! Popustilo je tesnilo in plin je ušel! Po tolkih dneh pomanjkanja hrane in pijače nam je sedaj ušla energija, brez katere ni življenja.’
A v Šraufovi alpinistični karieri niso bili le trenutki trpljenja, bili so tudi trenutki zmagoslavja. Številne preplezane stene, številni osvojeni vrhovi. Med njimi tudi Everest: ‘Tu je! Vrh! Prijel sem aluminjasti tripod in nenadoma nisem vedel, kaj bi. Rad bi nekomu stisnil roko… karkoli. Že sta tu Ang Phu in Stipe. Brez besed se objamemo in nekaj trenutkov molče stojimo na vrhu in le pridušeno hlipanje se sliši izza zaledenelih mask. To je Chomolungma! To je najvišji vrh sveta. … Vrh za katerega smo živeli dolga leta, za katerega zgodbo je svoj delček prispevalo toliko naših ljudi, vrh za katerega zgodbo so garali in trepeli prijatelji na odpravi, vrh, v katerem je skritih milijon stisk in strahov nas in naših domačih.’
Številne dogodivščine na najvišjih vrhovih sveta je, z veliko sreče in njegovo značilno trmo, preživel na koncu pa ga je življenja stal plaz pod Mojstrovko - goro na kateri se je začela njegova alpinistična pot.
Dodaj komentar 22.11.2009
Tekom študija smo s sošolkami velikokrat »tožile«, da študij ne ponuja dovolj prakse. Psihologija je namreč na nek način zelo raziskovalno usmerjen študij. Veliko je raziskovalnih projektov, statistike, znanja o razvijanju in aplikaciji testov, a po drugi strani zelo malo »vaje« v tem, kako voditi svetovalni razgovor, kako komunicirati s pacientom, stranko. In ko prideš v prakso si na nek način v prvem trenutku res gol in bos. A imaš to prednost, da znaš najti literaturo o metodah dela, ki bi bile koristne za delo z določeno populacijo. Ni te strah prebrati znanstvenega članka. In razumeš, kaj ti sporoča.
V praksi pa zdaj opažam, da veliko ljudi ima praktične izkušnje, a jih je »strah« teorije. Da jim je težko prebrati strokovni članek, da se ne spomnijo sami, da bi šli v knjižnjico in si izposodili strokovno literaturo … In da včasih težko razmejijo med tem, da njihove izkušnje sicer so relevantne, vendar morda raziskave ne dajejo enakih ugotovitev kot njihovi primeri. Če je študent razmišljal morda preveč globalno (v smislu, da ne raziščemo nič, če nimamo vzorca vsaj 200 ljudi 
), potem »praktik« razmišlja preveč lokalno - češ jaz imam svoje izkušnje, ne zanima pa me, kaj se dogaja na splošno.
Ravnotežje med obojim bo gotovo težko najti. Kajti tudi sama sem opazila, da me je kar naenkrat potegnilo v ozko specifiko dela, ki ga opravljam. A verjamem, da je dobro ohraniti širši pogled in kdaj pokukati tudi nazaj v svet teorije in raziskav.
5 komentarjev 10.11.2009
Ko sem ugotovila, da je edina izmed prestolnic naših sosed, ki je še nisem obiskala, Zagreb, je bilo jasno, da je treba glede tega nekaj ukreniti … Sploh, ker nam je tako blizu (iz MB ura in pol vožnje). Počitniški petkov popoldan je bil kot nalašč za to in Zagreb se je v popoldanskem soncu izkazal za prav prikupno mesto. Edino mraz je malo motil idilo in naju kmalu po sončnem zahodu pregnal na toplo. Za pokušino nekaj utrinkov …
Dodaj komentar 31.10.2009
V bavarsko prestolnico smo se odpravili v času Oktoberfesta in tako je bila to osrednja točka našega izleta. Pivo, klobase in narodne noše, ki jih domačini in tudi nekateri tujci v skladu s tradicijo oblečejo na Oktoberfest. A začnimo na začetku. Ker sva z dragim v München prispela šele okrog desete, Oktoberfest pa zvečer zaključuje že ob enajsti, smo se prvi dan raje odpravili v eno bolj znanih pivnic Augustiner Keller.
Naslednji dan nas je čakal naporen urnik. Pred kosilom ogled obeh pinakotek (osebno mi je bolj všečna Nova pinakoteka, pač zaradi preference do slik iz obdobja, ki jih razstavlja). Na kosilo smo mahnili v prekrasen ambient Englischer Gartna oz. v Biergarten pri Kitajskem stolpu. Na klobase kajpada.
Temu pa je sledil Oktoberfest. Kako ga na kratko opisati? Množica ljudi, ki se ob pivu veseli, pleše in poje po klopeh v šotorih. Milijoni litri popitega piva in stotine kilogramov pojedenih klobas. Številni vrtiljaki, vlakci smrti, hiše strahov. Preste, praženi oreščki, sladkorne pene in sadje v čokoladi. Številni omagajo, kakšnih posebnih izgredov pa ni bilo opaziti. In Nemci prav čudežno poskrbijo, da so stranišča na tako veliki javni prireditvi še vedno dokaj spodobna. V šotorih je brez rezervacije strašno težko dobiti prostor, a nam je le uspelo in smo lahko tisto zadnjo uro ali dve preplesali na toplem. Zunaj, na pivskih vrtovih, je pač hladno in ni nobene glasbe, ki bi množico držala pokonci.
Naslednje jutro pa odličen zajtrk v kavarni pri univerzi. Za priokus neoktoberfestovskega Münchna. Kajti dejstvo je, da je München še veliko več kot le mesto piva, klobas in dirndlov. A brez tega, da doživiš njegovo pivsko tradicijo, tudi ni pravi.
Dodaj komentar 11.10.2009
V zadnjih letih se v Sloveniji zelo vzpodbuja vključevanje otrok s posebnimi potrebami v »navadne« osnovne šole. Verjamem, da s tem samo po sebi ni nič narobe. In ima svoje prednosti, predvsem za otroke, ki so osnovno šolo z nekaj dodatne pomoči tudi sposobni dokončati. Vendar …
Se ob spodbujanju integracije (in inkluzije) otrok s posebnimi potrebami pojavljajo tudi številne težave. Nekatere so logistične in se jih bi dalo odpraviti, druge so verjetno neodpravljive. Pa poglejmo …
Eden glavnih razlogov zakaj se otroke s posebnimi potrebami vključuje v običajne osnovne šole je prednost vključitve v »realno« okolje med vrstnike, in pa tudi to, da vključitev otroka v OŠ s prilagojenim pogosto zaznamuje otroka (a nikar ne pozabimo njegove družine - starši se namreč pogosto bolj sramujejo tega, da bi otrok šel v OŠ s prilagojenim programom kot otroci sami). A otrokom s posebnimi potrebami se tudi v navadnih osnovnih šolah pogosto dogaja, da so izključeni in zasmehovani zaradi svoje drugačnosti. Prav tako pogosto ne uspejo dohajati šolskega programa (predvsem otroci z motnjami v duševnem razvoju), kar rezultira v negativni samopodobi, agrestivnosti, frustracijah, … Ne tako redko se dogaja, da se otroka z motnjo v duševnem razvoju zaradi forsiranja staršev vpiše na običajno OŠ. Tam ne razume snovi, je neuspešen na šolskih testih, … Ko se čez nekaj let ugotovi, da otrok navadne OŠ res ne bo mogel izdelati, pa so se osnovnim težavam pridružile še tako hude prilagoditvene in čustvene težave in otrok niti OŠ s prilagojenim programom ni več sposoben končati, pač pa ga usmerijo na oddelke vzgoje in izobraževanja.
Dejstvo je tudi, da učitelji na osnovnih šolah niso usposobljeni za delo z otroci s posebnimi potrebami. Da pa bi za učinkovito delo dodatna usposabljanja potrebovali. Prav tako razredi v običajnih osnovnih šolah štejejo po 20 ali več učencev. In učitelj, ne glede na svoje znanje in kvalifikacije, težko posveča dovolj pozornosti otroku s posebnimi potrebami. Osnovne šole s prilagojenim programom imajo bistveno manjše razrede - po 5 ali maksimalno 10 učencev, kjer se učitelj bistveno lažje posveti posamezniku. Hkrati pa te šole premorejo strokovno usposobljenje time defektologov, pedagogov, logopedov, psihologov, fizioterapevtov. Skratka vsi strokovnjaki, ki jih otrok potrebuje so na dosegu roke.
Odločitev, kam bodo vključili svoje otroke, seveda ostaja na strani staršev in prav je tako. A naj pri odločitvi gledajo tudi na dobrobit otroka, na to kje mu bo lažje in bolj prijetno, kje se bo lažje vključil v družbo vrstnikov, in ne le na to, kaj je dobro za njihov ugled v družbi. In seveda je potrebno verjeti v otroka in njegove sposobnosti, a tako kot je otroke nevarno podcenjevati, jih je nevarno tudi precenjevati.
2 komentarjev 29.09.2009
Čeprav se prestop iz mladostništva v odraslost pogosto definira s pravno določeno starostjo, ko posameznik doseže polnoletnost, se še pogostje definira s posameznikovo ekonomsko neodvisnostjo, selitvijo od doma, koncem šolanja. In kar naenkrat sem se znašla v tej generaciji. En dan diplomski izpit, naslednji dan razgovori za službo. Dobesedno.
Če so bili zadnji mesece med sošolci in sošolkami posvečeni v prvi vrsti izdelavi diplome, je september tako rekoč turbolenten. Na facebooku se je zgodil zanimiv socialni fenomen. Konec avgusta so se začela poročila o tem, kdo je dokončal diplomo, pa kako je šla v vezavo in iz vezave. Nato novice o diplomskih komisijah in diplomskih izpitih. In sedaj … Poročila o novih doplomirancih . In prav fajn se mi zdi, da nas bo več kot polovica tistih, ki smo začeli v prvem letniku skupaj, sedaj tudi diplomirala.
In sedaj, ko so prvi že diplomirali, mnogi pa do konca meseca še bodo, so se začela na facebooku pojavljati sporočila o zaposlitvenih razgovorih, službah, celo kakšni zaroki in dojenčku na poti. Jap, treba bo vstopiti v svet odraslih …
Dodaj komentar 16.09.2009
Triglavska jezera naj bi bil prepovedani svet rajskega Zlatorogovega kraljestva. In Dolina Triglavskih jezer, katere čudovita narava je bila tudi eden izmed vzrokov ustanovitve Triglavskega narodnega parka, je vsekakor pravljična.
Mi smo turo začeli na planini Blato in nadaljevali proti planini Pri jezeru ter naprej do Dednega polja. Tam smo se usmerili v smer sedla Vrata in Koče na Prehodavcih, a po slabe pol ure hoje zavili z glavne poti na pastirsko pot proti Prvemu Voglu. S prvega vrha se je pot malo po brezpotju in malo po neoznačeni poti nadaljevala na Drugi in Zadnji Vogel, od tam pa smo se spustili na sedlo Vrata, kjer smo se ponovno priključili markirani poti. Od tam smo se spustili do Zelenega jezera in naprej po Dolini Triglavskih jezer do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo tudi prespali. Skupaj je bilo prvi dan slabih 7 ur hoje.
Drugi dan smo se nato podali s Koče pri Triglavskih jezerih do planine Ovčarija (čez Prode) od tam pa nazaj do Dednega polja in planine Blato. Skupaj približno 3 ure in pol hoje.
Kajpada obstaja še kar nekaj drugih poti do Doline Triglavskih poti in tudi s začetno točko planino Blato lahko izberete malo drugačno pot kot smo jo ubrali mi. Za tiste bolj izkušene in opremljene tudi z planinskimi zemljeviti bi priporočala vzpon na Vogle, saj se tam na ogled postavljajo preproge planik, ki jih v sami Dolini Triglavskih jezer ni toliko videti. Tudi sicer se ob poti na ogled postavlja veliko planinskega življa, no in na planinah tudi nekaj prav prikupnih krav 
.
Dodaj komentar 3.09.2009
Andora je žepna državica med Francijo in Španijo. Leži v Pirenejih in njeno glavno mesto Andorra la Vella je z 1409 m nadmorske višine najvišje ležeča evropska prestolnica. Andora je ena izmed davčnih oaz, saj davkov pretežno ne zaračunava. Zato niti ni preseneljivo, da so v njenem glavnem mestu banke praktično za vsakim vogalom.
Andora ima sicer nekaj več kot 80000 prebivalcev, od tega jih približno 22000 živi v glavnem mestu. Andorra la Vella je stisnjena v dolino reke Gran Valira. Posledično je velik del njenih zgradb zgrajenih v hrib. Sicer gre za prikupno mestece z nekaj zanimivimi arhitekturnimi rešitvami (npr. igrišče na vrhu parlamenta, promenada po sredini reke) in »ambientalno« osvetlitvijo (cestne svetilke namreč spreminjajo barve).
Dodaj komentar 16.08.2009
Previous Posts
