Arhiv za Februar, 2007

Tukaj sem, da vam pomagam…

Da pojasnim. Sem študentka psihologije. In študentka psihologije sem, ker želim pomagati ljudem. A žal se mi zdi kot da določeni ljudje od mene, kakor hitro omenim svojo smer študija, pričakujejo pomoč. V tistem trenutku, takoj. Vendar človek (vsaj jaz ne) res ne more biti kadarkoli in kjerkoli na razpolago drugim. Včasih se z vlakom peljem na kak izpit in potem nekdo pogleda moje zapiske in reče: ”Ja, kaj pa se učiš?” Jaz naivno odgovorim, sledi seveda vprašanje, kaj študiram, in ko povem še to sem do Ljubljane okupirana. Pa se sprašujem ali dejstvo, da se učim ni dovolj očitno, da bi povedalo, da v tem trenutku pač želim mir.

Potem je tukaj druga kategorija ljudi, ki menijo, da vedo o psihologiji vsaj toliko kot psihologi. Tako se je nekega dne študent psihologije čisto nedolžno odpravil k frizerki in ji odgovoril na vprašanje, kaj študira. In frizerka njemu, da se ukvarja z nečim podobnim – vedežuje. Marsikdo začne govoriti, kaj moraš deleti, kaj moraš prebrati, kako si naj delaš kariero.

In potem so tukaj še čudovite knjižne police v knjigarnah z nazivom popularna psihologija. Vsakič, ko slučajno iščem, kakšno ‘nepopularno’ psihologijo se mi pogled ustavi tam. ‘Nepopularnih’ psiholoških knjig namreč v knjigarnah skoraj ni, popularna psihologija pa se prodaja za med. Četudi dvomim, da komu pomaga. Sem včasih namreč tudi sama, kaj prebrala, a hitro nehala. Res mogoče najdeš v njih kak pameten nasvet, a ga po moje tudi hitro pozabiš. In nikoli nisem postala niti za kanček bolj samozavesta, bolj priljubljena ali bolj srečna. Zato, če želite biti srečni, delajte nekaj kaj vas osrečuje, namesto da berete te knjige (razen če vas same po sebi osrečujejo), če želite boljše družabno življenje pa pokličite prijatelja. Bo bolj koristno.

In za konec pridemo do čudovitega: psihologijo študiraš, ker imaš ful lastnih težav. Res drži, da imamo psihologi težave, a kdo pa jih nima. A drži tudi, da jih zaradi narave študija tudi bolje poznamo in jih lahko zato pri sebi vidimo. Se mi zdi, da socialnemu delavcu nihče ne reče: ”Ti si pa socialni delavec, ker so te doma tepli.” Ali kriminalistu, da je imel težave s policijo. Samo psihologi smo pa psihiči.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

11 komentarjev 25.02.2007

Izginjam v modrini.
Stapljam se s spokojnostjo…
Izgubljam se,
a vem, kje sem…

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 24.02.2007

knjige, ki zrajcajo – drugič ;)

Še nekaj o eni knjigi, ki mi je zelo pri srcu. Vsekakor jo priporočam za branje.

Nejc Zaplotnik: Pot
Knjiga Pot ni le zgodba vrhunskega alpinista, je zgodba človeka, ki ljubi, živi in predvsem išče svojo pot, sebe. Ni le skupek pripovedi o alpinističnih odpravah, temveč tudi zgodba o življenju. Zato ni čudno, da je to knjiga, ki je praktično ponarodela, Nejc Zaplotnik pa je postal skorajda drugi Peter Klepec, le da je krvav pod kožo. Človek, ki je zrasel iz bolehnega dečka v močnega in pogumnega moža, a mu pri tem ni pomagala nobena vila.

A o pravi: »Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, sam na svoji večni poti. In to je zgodba, ki ni nastajala v domišljiji ob topli peči, temveč so besede rasla v meni, ko sem v potu svojega obraza preizkušal svojo voljo in meje človeških zmogljivosti; in preizkusil sem jih temeljito. Tako temeljito, da dobro vem, kako jih še niti od daleč nisem dosegel in da jih bodo mnogi prav kmalu presegli. V tem je veličina življenja.«

In lahko bi rekli, da Pot pripoveduje prav o tej veličini življenja. Je zgodba o izjemni volji do življenja, o ljubezni, o veselju, tveganju, trudu. In tudi iskriva pripoved o ljudeh, ki so ga obkrožali. Kot recimo recimo tale prigoda: »Vampirček si obriše svoj večno smrkav nos v dlan, se popraska po riti, z isto roko olušči krompir v obilicah in ga ponudi Šraufu. Tedaj je eksplodirala atomska bomba v baznem taboru na ledeniku Kumbu in Vampirček se ima samo neizmerni sreči in dobrim bogovom zahvaliti, da je preživel. Šrauf se je namreč zaprisegel, da bo naučil higiene cel Nepal, uvedel robčke, brisače, milo in podobno nepotrebno navlako v vse šerpovske hiše, obrisal nosove vsem bodočim snežnim tigrom, ki bosi in napol goli tekajo po snežnih krpah in se igrajo v zamrznjenem blatu okrog svojih vasic. Mogoče mu bo nekoč, čez nekaj stoletij, uspelo, kajti Šrauf je do samopozabe trmast in delaven, toda Vampirčka ne bo prevzgojil nikdar. Čez tisoč let se bo še vedno praskal, obiral, čohal in smrkal in za nagrado, ker je tako ljubko umazan pacek, pa še nekoliko božji povrhu, mu podarim lepe Cabrove gojzarje, da bo skril svoje dolge črne nohte pod bleščeče usnje.«

A Pot je tudi pripoved o vsakdanu, ki ubija človeku dušo. O tem, kako se človekovih doživljanj ne da omejiti v predalčke, jim dati imen in etiket. O tem, kako človek vse prepogosto postaja tisto, kar od njega zahtevajo papirji in ljudje brez hrepenenja. O človeku, ki se izgublja v hitenju in monotoniji. In o človeku, ki mu otroci pomagajo, da spet postane človek.

»Govorili smo le tisto, kar smo vsi videli, kar sem opazil tudi sam, ko so mi otroci pokazali. Razlagal sem jim, kar si sami niso znali razložiti in počasi so me prebujali nazaj v človeka, ki stopa po poti, ne le po poti proti Češki koči, ki stopa po prispodobi večne poti, proti neki koči, proti nekemu domu, po poti k sebi, v svojo notranjost in skozi sebe nazaj k ljudem. Zopet sem imel časa in sape dovolj, da sem pozdravil planince, ko smo se srečali, da smo poklepetali in se prijazno poslovili. Spoznal sem, da nisem jaz spočel otrok, ampak otroci mene. Spoznal sem, da so prinesli neko vrednoto v moje življenje, ki je prej nisem poznal ali priznal. Pot bo ostala, kakršna je, v svojih neštetih oblikah, ne bo blažila klancev, ne bo nižala vrhov, ne bo gradila mostov prek sotesk, vijugala se bo, kakor prej, le slike ob poti postajajo polne in jasne. Otroci so obrnili pot nazaj v mene samega, dali so mi veselje ob drobnih stvareh, podarili so mi vid in sluh, ki sta mi ob ropotu dirke vse bolj pešala.«

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.02.2007

knjige, ki zrajcajo

Tole je začetek (predvidoma) zapisov v nadaljevanju o mojih najljubših knjigah.

 

Za začetek je tukaj Lady Chatterley’s Lower (D. H. Lawrence). Knjiga je verjetno privlačna že zaradi dejstva, da je bila v celoti objavljena šele 30 let potem, ko jo je avtor napisal. Ko so jo torej leta 1960 končno objavili, so sledile tožbe, češ da jo je potrebno zaradi njene opolzkosti umakniti s polic ;) . Vsekakor knjiga, ki zrajca. Naj dodam le še, da jo je vredno brati v angleščini.

Ujeti duh Marine Cvetajeve je sklop štirih tenkočutnih zgodb o osebah in dogodkih avtoričinega življenja. Še posebej pa so me pritegnile določene misli:
To je največje zaupanje – ob nekom spati.
Še večje kot sleči se do golega.
Ker je speči … dvakrat gol: ves razgaljen pred sovraštvom in sodbo.
Ker je spečega tako lahko ubiti.

Če danes ne govorijo ”ljubim”, je tako iz strahu, prvič- vezati se, drugič – predati se: znižati si ceno. Iz najčistejšega samoljubja. Tisti –mi- nismo govorili ”ljubim” iz mističnega strahu, da ne bi s poimenovanjem ubili ljubezni, iz strahu, da ne bi to višje – znižali z besedo ”ljubim” – dali manj.

Kot tretji pa pride končno na vrsto Slovenec: Drago Jančar – Človek, ki je pogledal v tolmun. Jančar pripoveduje zgodbe iz ozadja. Zgodbe o malih ljudeh in malih stvareh. O tem, kako bibliotekar s svojim napisom na steni preroško napove prihodnost majorja. O dekletu, ki nudi ukrepe za pospeševanje moške ustvarjalne moči in propadli igralki, ki želi pomagati drugim, sebi pa ne more, ali o potniku na vlaku, ki posluša pogovoru iz sosednjega kupeja.

To bi bilo zaenkrat vse, nadaljevanje pa sledi. Kmalu :)

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 17.02.2007

Prvega ne pozabiš nikoli

Spomnim se prvega šolskega dne. Deževalo je… Ko sem se prvič zaljubila na prvi pogled je strašansko snežilo in s ceste nas je skoraj odpihnila burja. Takoj za prvim poljubom je prišel krepak udarec po glavi, da to ni bilo tisto, kar sem iskala. Moj prvi fant je bil na srečo čudovit, a vanj nisem bila zaljubljena. In, ko sem končno končala v zvezi z nekom, ki mi je bil res všeč, se je zaključilo s strtim srcem in preveliko količino alkohola.

Ko tako pišem svojo prvo objavo na svojem prvem blogu, zunaj pa vlada melanholija zaspanega dne, se sprašujem, kaj mi je tega treba bilo… Kaj če jih spet dobim po glavi? Če ne bo tega nihče nikoli prebral in bom razočarana? A se tolažim, da slab začetek pomeni dober konec. Da se je še vse dobro končalo in se bo tudi to. Tako upam, da bo ta trenutno še strašansko zaspan blogec, ki težko odpira svoje očke v nov dan, čimprej premagal svojo jutranjo zaspanost in na široko odprl oči.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

2 komentarjev 16.02.2007


 

Februar 2007
P T S Č P S N
    Mar »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv