Arhiv za Avgust, 2007

Baje sem zamenjala smer študija

To danes izvem po telefonu. Moja bivša sošolka je namreč svoji kolegici, ki je po naključju sošolka mojega fanta, razlagala, kako sem po enem letu študija psihologije odšla študirat medicino :) . Zanimivo, ker niti sama tega ne vem. In zanimivo, ker je bila v svoje trditve (baje :P ) strašno prepričana. In to ob dejstvu, da sva bili sošolki dve leti in, da torej smeri študija ne bi mogla menjati že po prvem letniku. Ampak očitno je na to pozabila.

Ne maram govoric, ki pridejo do mene od kdovekaterega vira in jih nekdo prodaja kot resnične. Čeprav se iz njih naučim marsikaj zanimivega o sebi- recimo, da hodim s fantom, za katerega sama ne vem, da bi kdaj hodila z njim…

Včasih izvem tudi, da je kdo umrl (hvalabogu še nikoli nisem slišala, da sem to jaz :P ), čeprav se kasneje izkaže, da je umrl nekdo čisto drug. Ali deset različnih verzij o tem, kako se je nekdo poškodoval. Zmaga seveda moja babica, ki v imenu skrbi za druge govori o tem kdo je ves čas v gostilni, kdo kadi travo, kdo se bo ločil ali razšel. … Zgodbe, ki se nikoli ne končajo, pa čeprav včasih potem desetkrat slišim isto. In, ki običajno seveda niso resnične.

Včasih se mi zdi, da imajo nekateri ljudje preveč časa za ukvarjanje z zadevami drugih. Običajno tisti, ki niti ne uspejo dobro pomesti pod svojim pragom. Jaz pa ne maram poslušati teh kvazi novic in prenašati večne špijonaže (nekatere naše sosede gredo celo tako daleč, da pridejo kukat čez našo ograjo k našim sosedom). Ne prenašam večnega občutka nadzora in pretirane brige za stvari drugih ljudi. Ne prenašam tega, da sosedje bulijo v mojega fanta, kot da je razstavni objekt. Ne maram skrbnega nadzora sosedov nad avti parkiranimi pred našo hišo. In sosed, ki me sprašujejo, kje sem bila ponoči.

Ne vem, če samo Slovenci tako radi kukamo čez sosedovo ograjo ali je tako vsepovsod. Vem, da naj bi bila določena stopnja socialne kontrole v okolju celo pozitivna (a nekje je tudi meja). In vem, da naj bi določena mera obrekovanja krepila občutke medosebne povezanosti in izboljšala socialne stike (a kar je preveč je preveč). In, ko nekdo širi očitne neresnice, je zame osebno preveč.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

5 komentarjev 29.08.2007

Citiranje – kaj je to?

V zadnjih dveh letih srednje šole mi je postalo več kot jasno, da tujih dognanj, misli in besed ni prav pripisati sebi. Če torej uporabiš kaj tujega, moraš jasno povedati, komu pripada. Dali so nam vedeti, da če nas slučajno dobijo, ne bomo maturirali. In to ne glede na to, kako dobro bomo sicer pisali maturitetne preizkuse. Na fakulteti (in programu kot je naš) posamezniku nato pomen citiranja postane še bolj jasen. Ker je koristen tudi zate, saj se tvojim trditvam ne verjame, če niso potrjene z dognanji (teh pa povečini kot študent ne priskrbiš sam – torej citiraš tuje članke). In nekako mi je kristalno jasno, da tujih besed, slik ali misli ne morem kar tako ‘prodajati’ kot lastnih.

Potem pridem do blogov in postanem zmedena. Kje je na blogih meja, ko bi moral povedati, da nekaj ni tvoje. Če vzamemo blog z dnevniškega stališča, potem morda nikoli. Saj se nenazadnje v marsikaterem dnevniku nahajajo slike slavnih oseb pa se zraven ne napiše iz katere revije so in kdo jih je posnel. A blog je tudi javna objava. In blogerji so nad Mojco Mavec (za katero se je ugotovilo, da kolumen ni vedno napisala sama) izvedli pravi linč. In glede na to, da določeni blogerji pišejo na blog, kako se brez njihovega dovoljenja in protiplačila njihova besedila in fotografije ne smejo objavljati.

Po drugi strani na blogih pogosto opažam fotografije in tudi tekste, za katere takrat ali kasneje ugotovim, da ne pripadajo nujno avtorju bloga. Sploh potem, ko včasih na več blogih opazim enak tekst (in sem pri prvem branju naivno mislila, da je avtor ta tekst res napisal). Kje je torej meja? Včasih je jasno, da avtor bloga ni tudi avtor video posnetka ali slike ali teksta. Včasih so stvari malo dvoumne in ne vem. Bi bilo potrebno vedno napisati avtorja ali vir? Ali samo, kadar so zadeve dvoumne? Ali sploh ne? Bi morali to narediti le blogerji, ki so za to plačani?

V blogerskem primeru mi res ni jasno, kaj je še prav in kaj ni več. Sama ostajam pri citiranju. Sem navajena in zdi se mi prav. Ne vem kaj je prav in kaj ne… Me pa zanima vaše mnenje.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

4 komentarjev 23.08.2007

Silberkarklamm

Soteska leži na avstrijskem Štajerskem, blizu Ramsau-a in tudi blizu najvišjega vrha Štajerske Dachsteina. Ta je bil prvotno naš cilj, a kaj ko je bila vidljivost skoraj ničelna, temperature na 3000 m okrog ničle, veter močan, pa še vsake toliko je začelo deževati. Torej smo se raje odpravili v Silberkarklamm.

slap.jpg

Soteska je lepo urejena, mostički in stopnice so varno ograjene, pot je primerna tudi za tiste z manj kondicije, čeprav bi potencialnim obiskovalcem vseeno priporočala športno obutev. Soteska sicer ne očara pretirano (samo zaradi nje se vam ne splača hoditi tako daleč, ker imamo v Sloveniji lepše soteske in vindgarje), a ima prav zanimivo in adrenalinsko ‘plezalno’ pot. Ta se začne s prehodom, čez ozek ‘mostiček’.

most.jpg

Nato se začneš vzpenjati po steni (najvišja težavnost posameznega odseka je D (ob siceršnjem maksimumu E)), kjer pa jeklenice in klini, ki so ves čas ob poti, omogočajo dobro varovanje. Med potjo iz stene tudi večkrat izstopite, tako da si na teh mestih lahko vzamete odmor in spočijete roke.

v-steni.jpg

Kljub vsemu pa za takšno pot potrebujete dobro opremo (čelado, plezalni pas), solidno kondicijo (predvsem moč v rokah) in izkušnje z hojo po jeklenicah in klinih. Tudi strah pred višino ni ravno prednost ;) . Slabše opremljeni se lahko podate na takoimenovano otroško plezalno pot (pravzaprav gre za lestev). Za to bo zadostovalo nekaj poguma in moči v rokah. Pa seveda odsotnost strahu pred višino. Čeprav se pot imenuje otroška, jih samih nikar ne spustite po lestvi navzgor.

lestev.jpg

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 15.08.2007

Zavarovanje poteklo; vzrok: umrl

Nekako tako je izgledalo preverjanje zdravstvenega zavarovanja za eno izmed oseb, ki ji je nek zdravstveni dom nudil usluge.

Delam namreč na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Zgoraj opisan dogodek me je dosedaj najbolj šokiral. Potem pač napišeš na seznam, ki ga kontroliraš, da ni več zavarovan od tega in tega dne in da je umrl. Tako čisto preprosto, pa čeprav gre za osebo, človeka. Vem, da ljudje umirajo vsak dan, a kar tako na nek račun napisati umrl pa vseeno ni dober občutek.

Tudi sicer vsaj na začetku ni prijetno kontrolirati naročilnic za plenice, lasulje in prsne proteze. Ker pač lahko sklepaš, kaj se dogaja osebam, ki to potrebujejo. Še posebej ni prijetno, ko na takšnem seznamu najdeš koga, ki ga poznaš. Sicer so mi že sodelavke pojasnile, da če bi Slovenci res potrebovali toliko plenic, bi moralo biti pol Slovencev inkontinentnih (marsikdo naj bi namreč vsaj v preteklosti dobival recepte od več zdravnikov, potem pa so mu v lekarni v zameno dali kaj drugega – ne vem, če je to še možno, ampak očitno se je dogajalo).

Ko smo že pri goljufanju – najhuje je s prevozi rešilnih avtomobilov. Prevoznik namreč že itak dobi 30 km štartnine. To z drugimi besedami pomeni, da lahko prevoženim kilometrom prišteje še 30 dodatnih. Poleg tega pa je na prevožene kilometre še v vsako smer 10 km tolerance. In to ne glede na razdaljo. Torej jaz lepo v telefonski imenik vtipkam en kraj in drugi kraj in mi ven vrže razdaljo 15 km. Šofer jih je dobil 23. Ok kako za božjo voljo. Pri vsakem kraju nato določim še ulico in hišno številko. Mi ven vrže enako razdaljo. Ampak je pa znotraj tolerance. Torej si je šofer za 15 km razdalje pravzaprav zaračunal 76 km (23 km v vsako smer + 30 km štartnine). Še bolj idiotsko izgleda, ko nekoga peljejo od zdravstvenega doma do bolnice v istem kraju (razdalja 100 m), ampak zdravstveno zavarovanje jim plača 30,1 km. Kar je res neumno. Dalje seveda tudi stlačijo v rešilni avto več kot enega pacienta, ampak si računajo za vsakega posebej, čeprav so realno opravili samo eno vožnjo. Ampak nihče ne naredi nič. Jaz pa se med preverjanjem počutim že čisto idiotsko, ker si v večini računajo vsaj 5 km več, kot je pot realno dolga, pa ne moreš nič.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

25 komentarjev 11.08.2007

Počitniško branje

Počitnice so idealen čas za branje vseh tistih knjig, za katere med ‘šolskim’ letom nisem imela časa.

Začela sem torej z Zajčjim letom od Paasilinne. Knjiga je lepo berljiva (ravno prav za na plažo), a nič posebnega. Od knjig tega avtorja jo po mojem mnenju vsekakor prekaša Tuleči mlinar.

Naslednje so bile Milivojevićeve Formule ljubezni. Avtor je verjetno eden najbolj znanih psihoterapevtov na področju bivše Jugoslavije in od tistih, ki so bili na kakih njegovih predavanjih ali tečajih, sem slišala samo pohvalne besede o njem. Knjigo bi težko pohvalila, čeprav gre večji del kritike slabemu prevodu in katastrofalni lekturi (ogromno popolnoma preprostih besed je napačno črkovanih, veliko napak je tudi pri prevajanju strokovnih besed). Sama knjiga sicer opisuje različne zmotne predstave o ljubezni. Naučila sem se, da ljubezen ni enaka zaljubljenosti (osebnostno zreli ljudje se sploh naj ne bi zaljubljali), da je ni potrebno ves čas čutiti in, da v njej lahko obstajata tudi ravnodušnost in jeza. Nekatere stvari v knjigi so bile zame res nove, a kaj ko jih je avtor ponovil tolikokrat, da sem se na koncu počutila že malo neumno, ker mi je bilo vse jasno že od prej.

Sledila je knjiga S strahospoštovanjem avtorice Amelie Nothomb, Belgijke, ki piše s pridihom Japonske in čudovito opiše njihovo miselnost, kulturo in navade. Knjiga vredna branja, še bolj pa bi priporočala knjigo Metafizika cevi iste avtorice.

Drugi del dopustovanja sem začela s knjigo Philippa Delerma Prvi požirek piva in drugi drobni užitki. Knjiga kratkih zgodb, ki človeka popelje v svet različnih okusov, vonjev in drobnih vsakdanjih navad. Tako kot dobro pijačo, pa bi bilo tudi to knjigo verjetno bolje uživati v majhnih požirkih, saj se ob hitrem branju pomen in učinek posameznih zgodbic kar malo izgubi.

Sledila Je Orwelova Živalska farma. Še ena knjiga definitivno vredna branja, saj je prav preroško nakazala izroditev socialističnih sistemov in kako enaki med enakimi naenkrat niso več enaki, ampak nekaj več.

Na koncu sem prebrala se Murakamijev Norveški gozd. Še eno odlično knjigo s pridihom Japonske. Knjigo o odraščanju in tudi o tem, kako veliko breme je pogosto biti popoln. O iskanju ljubezni in lastne identitete. O spreminjanju, stalnosti in bledenju spominov, za katere se zdi, da bodo naposled izginili.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

2 komentarjev 5.08.2007


 

Avgust 2007
P T S Č P S N
« Jul   Sep »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv