Počitniško branje
Počitnice so idealen čas za branje vseh tistih knjig, za katere med ‘šolskim’ letom nisem imela časa.
Začela sem torej z Zajčjim letom od Paasilinne. Knjiga je lepo berljiva (ravno prav za na plažo), a nič posebnega. Od knjig tega avtorja jo po mojem mnenju vsekakor prekaša Tuleči mlinar.
Naslednje so bile Milivojevićeve Formule ljubezni. Avtor je verjetno eden najbolj znanih psihoterapevtov na področju bivše Jugoslavije in od tistih, ki so bili na kakih njegovih predavanjih ali tečajih, sem slišala samo pohvalne besede o njem. Knjigo bi težko pohvalila, čeprav gre večji del kritike slabemu prevodu in katastrofalni lekturi (ogromno popolnoma preprostih besed je napačno črkovanih, veliko napak je tudi pri prevajanju strokovnih besed). Sama knjiga sicer opisuje različne zmotne predstave o ljubezni. Naučila sem se, da ljubezen ni enaka zaljubljenosti (osebnostno zreli ljudje se sploh naj ne bi zaljubljali), da je ni potrebno ves čas čutiti in, da v njej lahko obstajata tudi ravnodušnost in jeza. Nekatere stvari v knjigi so bile zame res nove, a kaj ko jih je avtor ponovil tolikokrat, da sem se na koncu počutila že malo neumno, ker mi je bilo vse jasno že od prej.
Sledila je knjiga S strahospoštovanjem avtorice Amelie Nothomb, Belgijke, ki piše s pridihom Japonske in čudovito opiše njihovo miselnost, kulturo in navade. Knjiga vredna branja, še bolj pa bi priporočala knjigo Metafizika cevi iste avtorice.
Drugi del dopustovanja sem začela s knjigo Philippa Delerma Prvi požirek piva in drugi drobni užitki. Knjiga kratkih zgodb, ki človeka popelje v svet različnih okusov, vonjev in drobnih vsakdanjih navad. Tako kot dobro pijačo, pa bi bilo tudi to knjigo verjetno bolje uživati v majhnih požirkih, saj se ob hitrem branju pomen in učinek posameznih zgodbic kar malo izgubi.
Sledila Je Orwelova Živalska farma. Še ena knjiga definitivno vredna branja, saj je prav preroško nakazala izroditev socialističnih sistemov in kako enaki med enakimi naenkrat niso več enaki, ampak nekaj več.
Na koncu sem prebrala se Murakamijev Norveški gozd. Še eno odlično knjigo s pridihom Japonske. Knjigo o odraščanju in tudi o tem, kako veliko breme je pogosto biti popoln. O iskanju ljubezni in lastne identitete. O spreminjanju, stalnosti in bledenju spominov, za katere se zdi, da bodo naposled izginili.
2 komentarjev 5.08.2007
