Arhiv za September, 2007

Smeh je nalezljiv

Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste se začeli smejati, samo zato, ker se je zraven vas že nekdo smejal? Se vam zdijo šale bolj smešne, če ste v družbi? In, če vas zanima zakaj se to dogaja?

Že leta 1965 je Zajonic osnoval teorijo socialne facilitacije, ki pravi, da že sama prisotnost drugih ljudi poveča nek splošni nespecifični gon (general non-specific drive). Ta deluje tako, da se npr. Bolj potimo ob izvajanju kompleksne motorične naloge, kadar nas nekdo opazuje kot takrat ko smo sami (Martens, 1969; po Chapman, 1974). Kako pa deluje socialna facilitacija na smejanje?

Prve eksperimente na tem področju je naredil Chapman (1973a). Otroci so preko slušalk poslušali smešnice, pri čemer je bil zraven njih otrok, ki tega ni poslušal (pogoj občinstva), je poslušal (pogoj skupne akcije) ali pa je bil otrok sam (pogoj samote). Otroci so se v pogoju skupne akcije več smejali in smehljali kot v pogoju občinstva. Najmanj od vseh pa so se odzvali otroci, ki so bili sami. Otroci, ki so imeli občinstvo so se smejali kar štirikrat pogosteje kot tisti, ki so bili sami. Prav tako so bile tako pri pogoju skupne akcije kot tudi pri pogoju občinstva statistično pomembne povezave med smehom in nasmihanjem otroka in njegovega partnerja.

Fuller in Sheehy-Skeffington (1974) sta v konceptu socialnega smeha raziskovala, ali zvok smeha drugih ljudi poveča verjetnost, da bo posameznik pokazal, da se zabava. Opazoval je odzive posameznikov na smešni verbalni material- v enem pogoju je bil temu materialu dodan skupinski smeh, v drugem pa ne. Dodan smeh je povečal pogostost posameznikovih izrazov, da se zabava. V tem pogoju je posameznik tudi rangiral material kot bolj smešen. Avtorja sta predpostavila, da čeprav lahko ’socialni smeh’ predstavlja določeno obliko socialne facilitacije, je možno tudi, da smeh drugih služi kot nekakšen namig, ki usmeri poslušalca v iskanje humornih interpretacij predstavljenega materiala. Implikacije te ugotovitve lahko vsak dan videvamo v različnih komedijah, ki jim vztrajno dodajajo smeh…

Po drugi strani pa je raziskava Chapmana (1973b) pokazala, da odrasli šal, ki jim je vnaprej dodan smeh ne ocenjujejo kot bolj smešnih, ko jih naknadno ocenjujejo, se jim pa bolj smejijo. Verjetna razlaga je, da so v kognitivni oceni šal posamezniki znali ločiti vpliv posnetega smeha od same šale. Platow et.al (2005) so v svoji raziskavi ugotovili, da se ljudje bolj in dlje smejijo, če mislijo, da smeh, ki ga slišijo (v resnici je šlo za vnaprej posnet smeh), če verjamejo, da smeh izhaja iz njihove skupine kot če mislijo, da izhaja izven njihove skupine ali pa ga sploh ne slišijo. Donoghue, McCarrey in Clement (1983) so celo ugotovili, da medtem ko smejalni partner poveča obseg smejanja in smehljanja, ga vnaprej posnet smeh ne. Oziroma ga v primeru, ko je zraven nas še nekdo celo zmanjša. Ta ista raziskava je pokazala tudi, da prisotnost t.i. smejalnega partnerja bolj vpliva na obseg smejanja oseb, ki so odvisne od polja kot na osebe neodvisne od polja. Z drugimi besedami- to kakšen vpliv ima na obseg smejanja posameznika njegov ’smejalni partner’ je odvisno tudi od njegovih osebnostnih značilnosti.

Na smejanje pa vpliva tudi število ljudi v prostoru. Levy in Fenley (1979) sta v svoji raziskavi raziskovala povezanost med številom gledalcev komedije (število je variralo od 125 do 976) in odzivom občinstva. Pokazalo se je, da je verjetnost odziva občinstva narašča s številom gledalcev. Avtorja menita, da gre večji odziv pripisati socialni facilitaciji in ne toliko konformnosti.

 

Viri:

Chapman, A. J. (1973a). Social facilitation of laughter in children. Journal of Experimental Social Psychology, 9(6), 528-541.

Chapman, A. J. (1973b). Funniness of jokes, canned laughter and recall performance. Sociometry, 36(4), 569-578.

Chapman, A. J. (1974). An Electromygnetic study of social facilitation: A test of the ‘mere presence’ hypothesis. British Journal of Psychology, 65(1), 123-128.

Donoghue, E. E., McCarrey, M. W. in Clement, R. (1983). Humour appreciation as a function of canned laughter, a mirthful companion, and field dependence: Facilitation and inhibitory effects. Canadian Journal of Behavioural Science, 15(2), 150-162.

Fuller, R. G. in Sheehy-Skeffington, A. (1974). Effects of group laughter on responses to humorous material: A replication and extension. Psychological Reports, 35(1, Pt 2), 531-534.

Levy, S. G. in Fenley, W. F. (1979). Audience size and likelihood and intensity of response during a humorous movie. Bulletin of the Psychonomic Society, 13(6), 409-412.

Platow, M. J., Haslam, S. A., Both, A., Chew, I., Cuddon, C., Goharpey, N., Maurer, M., Rosini, S., Tsekouras, A. in Grace, D. M. (2005). “It’s not funny if they’re laughing”: Self-categorization, social influence, and responses to canned laughter. Journal of Experimental Social Psychology, 41(5), 542-550.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 30.09.2007

Še malo o FF

Končno sem vpisana v višji letnik. Postopek vpisa je trajal natančno 11 dni (od tega 7 delovnih). Prosim ne mi rečt, da je to normalno. Sploh zato, ker sem pred tem porabila še en teden, da sem zbrala vse ocene. Me prav zanima do kdaj se bo vpisoval nekdo, ki je recimo zadnji izpit naredil šele ta teden. Verjetno nekje do sredine oktobra.
Sicer trenutno ostajamo pri tem, da se predavanja začnejo prvega oktobra, čeprav je očitno samo vodstvu jasno, kako bo možno takrat začeti. Večina preostanka zaposlenih pravi, da normalen začetek močno dvomijo. Saj ne gre za to, da bi si tako močno želela začeti že prvega, samo naj mi lepo povedo kdaj začnem. Že lani se je namreč zgodilo, da smo šele na prvi dan študijskega leta izvedeli, da predavanj pravzaprav ne bo, ker se je vodstvo faksa pač odločilo štrajkati. Kot da smo v vrtcu.
Sicer tudi še vedno ne vem, katere izbirne predmete bom lahko imela in kak urnik imam. Ampak na to sem že navajena.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

14 komentarjev 26.09.2007

FF – brezdomski faks

Trenutno je naš faks ali bolje rečeno njegova uprava in študenti razseljena po celi Ljubljani. Filozofsko fakulteto namreč prenavlajo. Nič nimam proti prenovam, a vse skupaj je že smešno. Sploh zato, ker naj bi se prenova končala do konca septembra, a tega več noben študent ne verjame. Pač en teden počitnic več – toliko boljše. Faks torej prenavljajo že od sredine junija. To pomeni, da profesorji ne morejo do svojih pisarn in zato jim vedno manjka kak papir, da bi ti lahko vpisali to ali ono stvar v indeks. To pomeni tudi, da pišemo izpite po vsej Ljubljani (od FMF-ja do FDV-ja) in pogosto ne študenti ne profesorji ne vedo, kje izpit bo do praktično zadnjega hipa. To pomeni tudi, da je večina knjižnjic na fakulteti že od sredine junija zaprta in tako tudi do študijske literature ni mogoče priti (pri nas na psihologiji imamo samo Alberta sabo – uganite kaj je Albert ;) ). Teževe se nadalje pojavljajo s vpisom ocen, saj profesorjev pogosto preprosto ni na govorilnih ureh. In seveda z ustnimi izpiti, ki potekajo marsikje (od avle v rektoratu do gostilne). In ko študent enkrat prebrodi vse te muke, ga čaka še vpis v višji letnik. Preko pošte, ki bo bo trajal ‘kdovekako’ dolgo. Torej danes sem dobila overjen indeks, zdaj čakam na položnico in potem moram en kup izpolnjenih stvari poslati na faks. Nekje med tem moram povedati tudi, da želim izpis ocen, za kar mi bodo kajpada poslali dodaten račun naknadno. Jupijej! Zdaj samo upam, da bodo vrli na faksu znani po svoji nehitrosti to uredili tako hitro, da bom lahko vlogo za štipendijo celo pravočasno oddala. Kako bo to uspelo tistim, ki se bodo skušali vpisovati zadnji teden ne vem…

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

2 komentarjev 14.09.2007

Gospodična ali veste kje je?

Ravno danes sem se šetala po Rožni, kjer se itak, kadarkoli skrenem z znane poti, izgubim, in neka gospa išče sanatorij v Rožni dolini. Če bi ji lahko, bi ji z veseljem pomagala, sploh zato, ker je izgledala rahlo dezorientirana, a jaz nimam pojma, kje je sanatorij. Ali urad za tujce, po katerem sta me nekaj minut vprašala dva fanta. Nimam pojma. Vem kje je Rožnik, kje so študentski domovi in celo kje je živalski vrt in tukaj se konča. V Ljubljani poznam po imenu maksimalno 10 ulic, pa še ta imena občasno mešam.
Podobno je stanje v Mariboru, kjer verjetno vem še manj imen ulic. Zatorej četudi slučajno vem, kje je stvar, ki jo iščete, vam ne bom znala povedati imena ulice. Znam povedati trgovine v okolici, lokale, fakultete, ne znam pa imena ulice. Včasih celo točne poti ne, četudi bi sama ta kraj zagotovo našla. Ne morem pomagati.
Tolažim se sicer z dejstvom, da imam baje strašno visok prostorski IQ, a v praksi to še vedno pomeni, da moram imeti zemljevid pred sabo vsaj 5 minut, da se dodobra spoznava ;) . Od tam gre potem običajno gladko naprej. Čeprav sem sebe in dragega kljub zemljevidu izgubila po poti na Boč (saj ne rečem, da me ni sram :P ), za katerega sem ubogemu revežu trdila, da je nanj res lahko priti, nobenih težav in podobno, znašla pa sva se sredi strašne strmine. Moj nezmotljiv čut za orientacijo (ki je pravil, da če greva direktno gor bova že prišla do vrha) naju je sicer pripeljal na pravo pot, ampak po poti dol sva se vseeno skoraj izgubila še enkrat ;) .

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 14.09.2007

Skupinska polarizacija ali pitje pozno v noč?

S prijatelji se po nekaj tednih spet snidete. Dobite se v lokalu, kjer ste tako rekoč že domači, in naročite prvo ‘rundo’ : pivo, pivo, ‘bambus’, ‘malibu kola’, martini. Nazdravite in se spominjate dobrih starih časov, ko ste tako posedali skoraj vsak dan in zajame vas nostalgija. V drugi ‘rundi’ vsi naročite ‘tekile’ v spomin na stare čase. In nazdravite na to, da se boste spet več videli, da boste šli skupaj na počitnice,… Pogovor teče, ko se eden izmed prijateljev spomni, da mora da naslednjega dne napisati računalniški program, vendar dobi nadvse mili pogled od vseh ženskih članic družbe in seveda ostane. Da nazdravite temu, da bo ostal z vami vsi naročite dve ‘tekili’, saj je natakar bolj počasen in vam ni tako dolgo čakati med eno in drugo pijačo. Tokrat nazdravite na dobre stare čase, ker takšnih konec koncev ne bo nikoli več. Z nostalgijo začnete obujati spomine na svojo s seksom zasvojeno profesorico psihologije. Od same žalosti, ker so stari časi minili naročite vsak še po eno pijačo in se odločiti, da boste šli takoj, ko jo spijete, saj se že vsem mudi domov. A kaj ko se takoj za tem spomnite svojega prvega srečanja in se namesto domov odpravite v mestni park na gugalnice. Sledijo obiski še nekaj lokalov in do doma pridete enkrat blizu jutra. Ko se zbudite doživljate blazen glavobol in naenkrat vas zaboli še misel na obljubo prijateljici, da jo boste inštruirali angleščino.

Se vam pogosto dogajajo podobne pripetije? Ali se sprašujete, zakaj se to dogaja samo vam? Naj vas najprej razveselim z novico, da se ne dogaja samo vam. Kadar smo v skupini gremo namreč pogosto dlje kot bi šli sicer, upamo si (pre)več, pri tem pa na neprijetne posledice pogosto pozabimo.

Ko so Blascovich, Ginsburg in Veach (1975; v Isenberg, 1986) preučevali vpliv skupina na višino stav pri igrah na srečo so ugotovili, se višina stav pomembno poveča, kadar o tej posameznik razglablja. z drugimi posameznika, pa tudi kadar posameznik samo posluša o višini stav drugih ljudi.

Pojav imenujemo premik k tveganju in prvi ga je opazil James Stoner. Stoner (1961; v Myers in Lamm, 1976) je šest posameznikov, vsakega posebej, postavil pred skupino nalog poimenovanih ”dileme izbire”, v katerih so morali namišljeni osebi svetovati glede določene dileme. Pred eno teh se je znašel tudi šahist, ki je opazil, da bi lahko z zvito, a tudi tvegano potezo hitro zmagal. Po drugi strani pa bi,, če se poteza ponesreči, skoraj zagotovo izgubil. Udeleženci v raziskavi so morali označiti, kdaj bi šahistu še svetovali, naj neko potezo izvede, glede na možnost, da bo uspešna. Nato so osebe o dilemah diskutirale in podale skupno mnenje. To pa se je izkazalo za nagnjeno k tveganju kot pa povprečje rezultatov posameznikov, ko so ti individualno podali svoje mnenje.

Myers in Lamm (1976) menita, da premik k tveganju ni posledica porazdelitve odgovornosti, niti ni posledica čustvenih vezi med osebami v skupini. Razlag za premik k tveganju je več, poglejmo pa si medsebojne primerjave. Za premik k tveganju naj bi bila tako zadostna že sama izpostavljenost preferencam drugih ljudi. To naj bi se zgodilo, ker posameznik kaže svoje preference kot bolj izrazite kot v resnici so, ko opazi, da imajo drugi bolj ekstremno mnenje kot on sam. Lahko pa gre preprosto za to, da se želimo s svojim mnenjem približati mnenju oseb, ki jih občudujemo, vendar pa v tej želji svoje mnenje ekstremiziramo. Ta teorija meni, da niso nove informacije, ki jih pridobimo tekom diskusije, bistvene za spremembo mnenja, temveč je bistven vir informacij.

Če se vrnemo k naši druščini in poskušamo njihovo vedenje interpretirati s pomočjo teorije medsebojne primerjave. Vsak v druščini je bil vesel svojih prijateljev in sproščenega druženja. Vsak v družbi je tudi verjel, da so njegovi prijatelji veseli ponovnega snidenja, morda celo bolj veseli kot on. Verjel je tudi, da je najbolj socialno zaželeno, da se družijo pozno v noč (saj se že dolgo niso videli in tudi ostali tako želijo), zato je postopno postajal vse bolj zagret za nadaljnje druženje. Podobno se je dogajalo z drugimi in, ker nihče ni želel biti ‘špilferderber’, je njihovo druženje prešlo iz nekega ‘povprečja’ (se dobimo, smo skupaj urico ali dve in spijemo kakšno pijačo) v ekstrem (skupaj smo celo noč in se ga napijemo).

Članka:

Isenberg, D. J. (1986). Group Polarization: A Critical Review and Meta-Analysis. Journal of Personality and Social Psychology, 50(6), 1141 – 1151.

Myers, D. G. in Lamm, H. (1976). The Group Polarization Phenomenon. Psychological Bulletin, 83(4), 602 – 627.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 8.09.2007


 

September 2007
P T S Č P S N
« Avg   Okt »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Kategorije

174

Povezave

Arhiv