Arhiv za November, 2007

Kdo bi ubijal?

Po končani Drugi svetovni vojni, so se znanstveniki začeli spraševati, kako je mogoče, da so popolnoma normalni ljudje v nacistični Nemčiji ubijali. Milgram pa se je vprašal, ali je mogoče, da so vsi ti ljudje le sledili ukazom in izvedel poskus poslušnosti. Tako je leta 1961 izvedel enega najbolj znanih, a tudi kontraverznih in moralno spornih, eksperimentov v zgodovini psihologije (ki je danes znan kar pod imenom Milgramov eksperiment).

Udeležence v eksperimentu je Milgram pridobil preko oglasov v časopisu, pri čemer jim je za udeležbo ponudil tudi plačilo (danes bi to pomenilo približno $20). Šlo je za moške med 20 in 50 letom, različnih izobrazbenih ozadij. Poskusnim osebam je bilo rečeno, da sodeljujejo v raziskavi, ki želi ugotoviti učinke kazni na učenje. Ob začetku eksperimenta jim je bil predstavljen testator in še en udeleženec v raziskavi (ta je bil v bistvu igralec), s katerim sta žrebala, kateri bo v vlogi učitelja in kateri v vlogi učenca. Pri tem je igralcu vedno pripadla vloga učenca.

Poskusni osebi je bil nato dani seznami besed, ki jih mora prebrati učencu ter navodilo, da mora ob vsakem nepravilno ponovljenem zaporedju uporabiti močnejši elektrošok. Poskusni osebi je bilo tudi povedano, kolikšna moč elektrošoka je lahko smrtna in da ima učenec težave s srcem. Domnevni učenec je medtem odšel v posebno sobo, kjer ga poskusna oseba ni mogla videti ter seveda ni prejemal elektošokov, pač pa so vsakič predvajali vnaprej posnete zvoke.

V Milgramovem eksperimentu je kar 67.5 % uporabilo maksimalno jakost šoka – 450 V (intenziteta, za katero jim je bilo rečeno, da je smrtno nevarna je 375 V). Nihče se ni ustavil pred 300 V, ko je učenec začel brcati v steno. Eksperiment je bil v različnih variacijah večkrat ponovlje in % ljudi, ki so pripravljeni uporabiti maksimalno jakost šoka je vedno variiral nekje med 61 in 66%.

Milgamov sklep je bila, da rezultati » Dopuščajo možnost, da sploh ne moremo računati na človekovo naravo in še manj na značajski tip, ki se je vzpostavil v demokratičnih ameriških družbah, zato da bi zaščitil državljane pred brutalnimi in nečloveškimi postopki zle instance moči. Znatno število oseb je izvedlo to, kar se je od njih zahtevalo, brez pomisli na naravo dejanja ali očitkov vesti, dokler se jim je le zdelo, da prihaja ukaz od legitimne avtoritete. Kadar lahko anonimni vodja eksperimenta uspešno ukaže odraslim, da spravijo nekega moškega v starosti 55 let ob razum in mu pošiljajo boleče elektrošoke kljub njegovim protestom, se ne moremo izogniti vprašanju, kaj lahko pri svojih podložnikih doseže država, ki je opremljena z znatno več avtoritete in ugleda.«

 

Viri:

http://www2.arnes.si/~jcurk/
http://en.wikipedia.org/wiki/Milgram_experiment

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

2 komentarjev 28.11.2007

Psiholog, psihiater, psihoterapevt – kdo je kdo?

Zdi se, da ima precej posameznikov težave med ločevanjem zgoraj naštetih poklicev. Kot naprimer sicer prijazna in ustrežljiva prodajalka v knjigarni s strokovno literaturo (to je pač pisalo na tabli). Seveda sem se odločila pokukati v prodajalno, a na policah opazila le medicinsko literaturo in zato vprašala ali prodajajo kaj psihološkega. ‘A medicinske knjige?’ mi odgovori. ‘Ne psihološke.’ Malo se zamisli in: ‘Psihiatrija?’ ‘Ne, psihologija.’ Na tej točki sem seveda že sama ugotovila, da na policah nič ne spominja na psihološko tematiko in obupala nad prodajalko.

Torej za začetek ‘tehnične’ razlike. Psiholog ima uraden naziv univerzitetni diplomirani psiholog in je diplomiral na Filozofski fakulteti v LJ (če je študiral v Sloveniji seveda). Po drugi strani je psihiater doktor medicine, ki je po končanem študiju naredil specializacijo iz psihiatrije.

Nadalje se psihiater običajno ukvarja z diagnosticiranjem in zdravljenjem težjih duševnih motenj, pri čemer med drugim uporablja tudi medikamentozno zdravljenje (vse prepogosto žal uporablja le to zdravljenje). Psiholog po drugi strani sploh ne dela nujno z duševno motenimi osebami, saj ga najdete na zelo različnih področjih dela (od marketinga, kadrovanja, šolstva, vojske, pa do zdravstva). V kolikor dela na področju zdravstva govorimo običajno o kliničnem psihologu, ki je po končanem študiju opravil specializacijo iz klinične psihologije.

Potem je tukaj še tretji profil: psihoterapevt. Ponekod v Evropi velja, da je psihoterapevt lahko psiholog ali psihiater (drugod se lahko izobrazijo za psihoterapevta tudi drugi profili), ki gre skozi izobraževanje za psihoterapevta. Gre za večletno izobraževanje, v katerem mora tudi sam skozi lastno analizo, hkrati pa material s seans, ki jih sam vodi, prinaša supervizorju. V Sloveniji se kot psihoterapevt (zaradi neurejene zakonodaje) po drugi strani predstavlja marsikateri kvazi strokovnjak, ki nima pravzaprav nobenega končanega izobraževanja za psihoterapevta ali terapevta, zaradi česar velja biti pri iskanju psihoterapevtske pomoči karseda previden.

 

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

22 komentarjev 24.11.2007

Alfred Adler

Alfred Adler se je rodil 7. februarja 1870 v predmestju Dunaja židovskemu trgovcu z žitom. Zaradi rahitisa je shodil šele pri štirih, pri petih pa je skoraj umrl za posledicami pljučnice. Takrat se je odločil, da želi postati zdravnik. Leta 1895 je diplomiral na dunajski univerzi. Svojo zdravniško kariero je začel kot specialist za očesne bolezni, vendar se je kmalu lotil splošne prakse. V psihiatrijo se je usmeril okrog leta 1900 in se 1907. pridružil Freudovi diskusijski skupini. Nekaj časa je bil tudi predsednik Dunajskega psihoanalitičnega društva. S Freudom sta se kasneje razšla zaradi razlik v mišljenju. Med prvo svetovno vojno je delal kot zdravnik v avstrijski vojski. Ko je videl škodo, ki jo povzroči vojna, je začel preučevati koncept socialnega interesa. Leta 1934 se je preselil v ZDA in tam predaval na univerzi v Kolumbiji. Umrl je 28. maja 1937 na Škotskem sredi turneje predavanj po Evropi. (povzeto po Adler, 1999; Boeree, 1997)

alfred-adler-1-sized.jpgAdler je menil, da živimo ljudje v območju smislov ali pomenov in namenov. Stvari ne doživljamo abstraktno, vedno jih doživljamo v odnosu do sebe. Naša izkušnja je že v izvoru označena s človeško perspektivo. Dejanja morajo zmeraj upoštevati tako okoliščine kot tudi namene in pomene. Vsi ljudje pa živimo pod vplivom treh glavnih sil, in te pritiske moramo upoštevati. Pritiski sestavljajo našo resničnost, saj iz njih izhajajo vse težave in vprašanja, s katerimi se moramo soočati. Na ta vprašanja smo prisiljeni odgovarjati in težave moramo reševati, saj se z njimi nenehno srečujemo, v odzivih nanje pa odkrivamo osebno predstavo o pomenu in smislu življenja.

Prvi pritisk je dejstvo, da je naš življenjski prostor na skorji tega majhnega planeta in nikjer drugje. Z viri in omejitvami Zemlje moramo shajati, kot vemo in znamo. Razviti moramo telo in duševnost, da lahko živimo osebna življenja na njej in pomagamo zagotoviti obstoj človeštva. To je eden problemov, s katerimi se mora vsakdo spopasti. Naš drugi pritisk je: da nihče izmed nas ni edini pripadnik človeškega rodu. Okoli nas so drugi ljudje, obstajamo v druženju z njimi. Zaradi nemoči in omejitev vsakega posameznika, ne more nihče doseči lastnih ciljev o osamitvi. Če naj preživimo, morajo biti tudi naša čustva usklajena z našim največjim problemom, namenom in ciljem: da v sožitju z drugimi ljudmi ohranimo osebno življenje in življenja človeštva na planetu, ki ga naseljujemo. Tretje neizogibno dejstvo, ki nas veže pa je to, da smo ljudje bitja dveh spolov. Za ohranitev življenja posameznika in skupnosti je treba upoštevati tudi to. Rešitev vprašanja ljubezni in zakona je zato naša tretja naloga; temu vprašanju se v življenju ne more izogniti noben moški in nobena ženska.

Adler meni, da človeka vodi le en gon – težnja po popolnosti, večji vrednosti. Ta je pri vsakem posamezniku drugačna, saj je odvisna od pomena, ki ga posameznik pripisuje življenju. Vsak posameznik ima torej svoj cilj, vsi cilji pa imajo skupen dejavnik – stremenje, da bi posameznik bil kot bog. To misel otroci včasih izrazijo na glas, pojavlja se tudi pri filozofih, v skromnejši obliki pa se kaže v ’supermanu’. V skromnejši in razumnejši obliki se cilj podobnosti z bogom izraža v želji vse vedeti, pridobiti si univerzalno modrost, podaljšati življenje.

Vir slike: www.nndb.com

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 17.11.2007

The best of psychology

Nova kategorija, v kateri bodo predstavljeni najbolj znani in zanimivi psihologi, njigove teorije, pa tudi zanimivi eksperimenti s področja psihologije.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.11.2007

Freud – na kratko

Freudova teorija temelji na treh predpostavkah: prva je psihični determinizem (vse vedenje ima svoj vzrok in ta je v umu), druga pravi, da sta normalno in abnormalno vedenje kontinuirana (razlikujeta se le v intenzivnosti, ne pa v vrsti), tretja pa pravi, da veliko našega vedenja usmerja nezavedno.
Freud je menil, da naše vedenje vodijo goni. Motivacija vsega vedenja naj bi bila želja po čimvečjem ugodju in izogibanju neprijetnim dražljajem. Pri tem je poudarjal, da seksualnost prinaša največ ugodja in da je zato centralna sila vedenja. Kasneje je Erosu (pozitivni sili, ki vzpodbuja življenje in se izraža v kreativnosti) dodal še Thanatos – destruktivno energijo, ki se izraža v agresiji usmerjeni proti drugim in samem sebi. Vir teh osnovnih gonov je id (ono), ki teži k zadovoljitvi potreb, pri zadovoljevanje teh pa se ne ozira na okolico. Kasneje se razvije ego (jaz) – ta prilagodi zadovoljevanje potreb okolju in se ravna po principu realnosti. Za razliko od ida je ego v večini zaveden. Z vzgojo pa se pojavi še tretji del osebnosti – superego. Tega vodijo moralne omejitve, predstavlja pa moralne zahteve družine in družbe. Id in superego sta v konfliktu, v katerem mora ves čas posredovati ego.
Freud je prav tako izdelal teorijo psihoseksualnega razvoja. Ta poteka v petih fazah (oralni, analni, falični, latentni in genitalni). V vsaki fazi doživlja otrok užitek ob draženju drugega dela telesa in kot posledica vsake se ob neustrezni razrešitvi pojavijo fiksacije. Najpomembnejša faza je falična. V obdobju med tretjim in šestim letom starosti se pojavita Ojdipov in Elektin kompleks. V prvem gre za željo dečka, da bi imel mater zase, ker pa se boji, da ga bo oče kastriral, svojo željo potlači in se namesto tega z očetom identificira.
Na tej točki torej otrok že uporablja obrambne mehanizme. Ti delujejo nezavedno. Sem spadajo potlačenje, zanikanje, premestitev, identifikacija, ragresija, sublimacija in celo ljubezen. Najučinkovitejša naj bi bila sublimacija, saj se z njeno pomočjo energija usmeri v socialno zaželeno aktivnost.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

2 komentarjev 11.11.2007

Sobotni izlet – Stegovnik

Včerajšnjo presenetljivo sončno in niti ne tako mrzlo soboto smo izkoristili za izlet na Stegovnik. Na 1692 m visok vrh smo se odpravili iz Dola (sparkirali smo se malo višje) čez Močnikovo sedlo. Do vrha smo po prijetni, pretežno gozdni, poti hodili dobri dve uri, za trud pa smo bili poplačani s prekrasnim pogledom na Julijske Alpe, Kamniško – Savninjske Alpe in Košuto.

viharnik.jpg

Za pot navzdol smo izbrali pot skozi okno v Stegovniku, ki je zahtevala malo več spretnosti (nekaj jeklenic in lestev na poti) in spust po brezpotju. Čeprav smo malo zašli s prave poti, je bil trud več kot poplačan (če ne drugače s srečanjem simpatične žabice ob poti). Pa seveda s pogledom na prekrasne orumenele iglice macesnov in tudi s prvim stikom z letošnjim snegom.

zabica.jpgokno.jpg

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 4.11.2007


 

November 2007
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv