Psiholog, psihiater, psihoterapevt – kdo je kdo?
24.11.2007
Zdi se, da ima precej posameznikov težave med ločevanjem zgoraj naštetih poklicev. Kot naprimer sicer prijazna in ustrežljiva prodajalka v knjigarni s strokovno literaturo (to je pač pisalo na tabli). Seveda sem se odločila pokukati v prodajalno, a na policah opazila le medicinsko literaturo in zato vprašala ali prodajajo kaj psihološkega. ‘A medicinske knjige?’ mi odgovori. ‘Ne psihološke.’ Malo se zamisli in: ‘Psihiatrija?’ ‘Ne, psihologija.’ Na tej točki sem seveda že sama ugotovila, da na policah nič ne spominja na psihološko tematiko in obupala nad prodajalko.
Torej za začetek ‘tehnične’ razlike. Psiholog ima uraden naziv univerzitetni diplomirani psiholog in je diplomiral na Filozofski fakulteti v LJ (če je študiral v Sloveniji seveda). Po drugi strani je psihiater doktor medicine, ki je po končanem študiju naredil specializacijo iz psihiatrije.
Nadalje se psihiater običajno ukvarja z diagnosticiranjem in zdravljenjem težjih duševnih motenj, pri čemer med drugim uporablja tudi medikamentozno zdravljenje (vse prepogosto žal uporablja le to zdravljenje). Psiholog po drugi strani sploh ne dela nujno z duševno motenimi osebami, saj ga najdete na zelo različnih področjih dela (od marketinga, kadrovanja, šolstva, vojske, pa do zdravstva). V kolikor dela na področju zdravstva govorimo običajno o kliničnem psihologu, ki je po končanem študiju opravil specializacijo iz klinične psihologije.
Potem je tukaj še tretji profil: psihoterapevt. Ponekod v Evropi velja, da je psihoterapevt lahko psiholog ali psihiater (drugod se lahko izobrazijo za psihoterapevta tudi drugi profili), ki gre skozi izobraževanje za psihoterapevta. Gre za večletno izobraževanje, v katerem mora tudi sam skozi lastno analizo, hkrati pa material s seans, ki jih sam vodi, prinaša supervizorju. V Sloveniji se kot psihoterapevt (zaradi neurejene zakonodaje) po drugi strani predstavlja marsikateri kvazi strokovnjak, ki nima pravzaprav nobenega končanega izobraževanja za psihoterapevta ali terapevta, zaradi česar velja biti pri iskanju psihoterapevtske pomoči karseda previden.
Zapisano pod: psychology. .
22 komentarjev Komentirajte
Komentiraj
Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Pusti trackback na to objavo | Naročite se na komentarje preko RSS vira
1.
likard37 | 24.11.2007 19:52
Lepa informacija. Vendar se bojim, da bo glede tega še naprej zmeda , saj veliko ljudi še celo nevrologa mirne duše enači z vsemi tremi , ki so omenjeni v postu. Nekaj okoli glave pač.
2. PinctadaVulgaris | 24.11.2007 19:53
Poizkusi v kateri izmed knjižnic, navadno je kader tam veliko bolj razgledan in poučen kot v prodajalnah, čeprav bi človek pričakoval obratno, saj so slednji le tržno naravnani in bi za prodajo morali narediti nekoliko več kot knjižničarji…pa srečno
3. tisa | 24.11.2007 20:07
@Pinctada Vulgaris: Načeloma psihološko literaturo tako iščem (če jo želim kupiti) v Konzorciju ali pa v knjigarni na FF, od knjižnjic pa je tako daleč najbolje založena kar ta na oddelku za psihologijo. V dotični knjigarni sem samo želela pogledati, če imajo slučajno kaj zanimivega.
4. robert79 | 30.12.2007 19:28
Razlikovati znamo vsi, ki smo prebrali kakšen intervju z Janezom Rugljem (psihiatrom), ki mogoče še kar išče svojega naslednika; z Andrejem Perkom ni dovolj zadovoljen, zakaj je le psiholog. Rugelj pa je najprej zdravnik.
Ne sledim dovolj tvojemu blogu, da bi vedel; ali poveš, za kaj se priučuješ ti?
5. tisa | 31.12.2007 11:52
Psihologijo študiram…
Tega, da Rugelj ne želi Perkota za ‘naslednika’ pa še nisem zasledila
. Je pa res, da Perko seveda ne dela s pacienti čisto enako kot Rugelj. Ampak verjetno to velja za vse, ki mu ’sledijo’.
6.
robert79 | 1.01.2008 15:27
Pred časom sem si nabavil zbirko Playboyjevih intervjujev, v njej je tudi Rugljev, pa sem šel stestirat tezo iz mojega prejšnjega komentarja. Ni pravilna.
Tako se lahko poskusim spomniti tistega, kar sem že na več (sic!) mestih prebral. Rugelj je torej najprej postal zdravnik, nato še psihiater. Svoje poslanstvo bi skratka zaupal samo “levjemu kralju”, ki bi smel kraljevati nad poklici, kot sta psiholog in sociolog. To je moč razbrati, denimo, pod vprašanjem “Kako je kaj z vprašanjem vašega naslednika?” v Mladinem nalinijskem intervjuju.
7.
robert79 | 1.01.2008 15:41
Pa še nekaj. Rad sem se spomnil, da sva se pred pol leta pogovarjala okoli Frommove knjige. Sem hotel še nekaj dopisati tja, ampak se ne da komentirati, sploh ni te možnosti. Pa dopišem sem? Poznaš podobnega avtorja Scotta Pecka?
8. tisa | 1.01.2008 23:29
Seveda lahko tukaj nadaljuješ s tematiko Fromma. Pri starih temah mi namreč komentarje avtomatsko onemogoči :/ . Pecka pa žal ne poznam… But I’m eager to hear more about it
Glede na Rugljevo ‘izobčenje’ iz tradicionalne medicine (vsaj tako sem slišala), vprašanje če želi zdravnika za naslednika. Verjetno prej supermana
.
9. tisa | 1.01.2008 23:43
Sem pravkar prebrala tudi njegov odgovor v Mladini. Očitno ima z naslednikom res težave. Dejstvo je, kot je povedal, da Perko s takšno koncesijo kot Rugelj ne more delati (ker pač nima prave izobrazbe). Problem je verjetno toliko večji, ker naj bi bil Rugelj precej bolan.
10.
robert79 | 2.01.2008 21:59
Scott Peck, ime mu je Morgan, je psihiater in je napisal več popularnih knjig. Podobne so Frommovim. Sam sem bral Ljubezen in duhovno rast, ki jo je soprevedel Slavko Ziherl, tudi psihiater. Na kratko gre knjiga ves čas o ljubezni. Posamezna poglavja pa poudarjajo določene sestavine; prvo mi je, denimo, zelo všeč in govori o disciplini.
Ena ura truda in muke, ki ji sledi šest ur uživanja, je vredna več kot pa ena ura uživanja, ki je sledi šest ur truda in muke.
V tem stilu. Ampak ni poceni, možakar vendarle dosti ve pa piše pritegljivo. Priporočam.
Novica tedna zame je pa biografija The Road He Travelled (2007), kjer je Scott Peck razkrinkan, da se marsikdaj ni držal tistega, kar je goreče podajal v svojih besedah. Rad je pogledal pregloboko v kozarec, diskontno varal svojo ženo … Uvodno knjigo po eni strani priporočam, po drugi strani pa bi rad prebral tole drugo, da poskusim ugotoviti, kakšen kaliber prevaranta je bil.
Upam, da o supermanu ob naslednji priložnosti.
P.S. Kako to, da ti sistem onemogoči komentiranje starejših zapisov; sam sem tudi na SIOL-u … Mogoče imaš kaj slabo nastavljeno?
11. tisa | 2.01.2008 22:55
Med branjem komentarja sem se spomila, da sem za knjigo Ljubezen in duhovna rast res že enkrat slišala in, da je še vedno na nesrečnem seznamu knjig, ki jih želim prebrati, pa ne pridejo na vrsto… Vsekakor zveni zanimivo in upam, da ga bom le prebrala.
Dejstvo, da ni ravno živel v skladu s svojimi besedami, pa je vsekakor zanimivo, vendar niti ne tako presenetljivo. Nenazadnje je tudi kar nekaj slovenskih zakonskih terapevtov ločenih. Tudi Rugelj kar nekajkrat če se ne motim. Kovačeva kobila je očitno res bosa.
Včeraj sem preverila različne nastavitve bloga in nikjer nisem našla opcije, ki bi mi omogočala nastavitev časovne ‘zamrznitve’ komentiranja…
12.
robert79 | 3.01.2008 21:10
Hm, sam bi se tu postavil na Rugljevo stran in ga ne bi mešal z morebitnimi neiskrenimi zakonskimi terapevti. Ima, imel je standarde, ki jih žene niso izpolnjevale. Je, vsaj bil je – težava: naj pišem v sedanjiku ali pretekliku?!
– izjemno podjeten in je rad zapuščal stvari, ki so ga omejevale. On ne zagovarja, da se morata dva nekompitabilna siliti skupaj …
Zanimivi so njegovi odgovori okoli iskanja in zapuščanja soprog v Playboyjevem intervjuju, ki sem ga prebral zadnjič. Če boš imela možnost, priporočam v branje.
13. tisa | 3.01.2008 22:46
Playboyev intervju mi je uspelo najti na internetu in je res zanimiv. Čeprav se mi zdi, da je Rugelj tudi v tem intervjuju precej pretiraval. V intervjujih mi namreč nikoli ni bil pretirano všeč. Šele, ko sem prebrala nekaj njegovih knjig (od obiskovalcev svojih predavanj namreč zahteva, da preberejo njegove knjige) sem ga začela razumeti.
Pa vendar mislim, da ima njegova terapija nekatere pomanjkljivosti. Ena je v njegovi izraziti selekciji pacientov (če delaš le z motiviranimi osebami je verjetnost uspeha večja kot če selekcije ni). Eden izmed naših profesorjev pa je poudaril tudi, da se njegovi pacienti nikoli zares ne ločijo od njega. Medtem, ko je bistvo psihoterapije to, da je oseba po njej sposobna samostojno živeti. Brez terapevta.
14. Morska | 22.03.2008 14:11
Glavni problem pri nas je ta, da še vedno nimamo zakona o duševnem zdravju, zaradi česar se vse bolj dogaja to, da ima vsak drugi neko vrsto svetovalnih storitev, ker jih lahko praktično nudi vsak ne glede na izobrazbo. Poklic psihoterapevta pri nas sploh ne obstaja, posledica česa je, da ima lahko nekdo narejene šole v tujini in obvlada zadevo, pa pri nas nima nobene vrednosti.
Zato je zelo težko priti do primerne pomoči, saj se v poplavi ponudnikov komot izgubiš. Zakon pa se že toliko časa sestavlja, da je že smešno.
15. tisa | 22.03.2008 15:07
@ Težave so tako z ureditvijo psihoterapevtske dejavnosti kot tudi psihološke dejavnosti. Pri psihoterapevtski so se zdaj pojavile še težave s študijem psihoterapije, saj želijo, da bi imeli diplomanti te šole, enak status kot psihoterapevti, ki so najprej končali psihologijo ali medicino, nato pa še izobraževanje za psihoterapijo. Čeprav naj bi se trenutno stanje nagibalo slednjim v prid. Kakorkoli pa se že bodo stvari razrešile, upam, da se bodo čimprej. Čeprav se mi zdi, da je večina vsaj glede zakona o psihološki dejavnosti že obupala
16. Adeja | 30.03.2008 12:47
Zanima me možnost izobraževanja ob delu za opravljanje dela psihoterapevt. Mojna osnovna izobrazba je komercialistka. Če kdo kaj ve o tem mu bom zelo hvaležna za informacije.
17. tisa | 1.04.2008 21:14
Možnosti izobraževanja so različne glede na terapevtsko smer. Obstaja spološni podiplomski študij psihoterapije na medicinski fakulteti, mislim pa, da se lahko tja vpišejo le diplomirani zdravniki in psihologi. Za ostale terapije se dokaj redno izvajajo izobraževanja, pogoji za vpis pa so različni. Pri mnogih so razpisi tudi na njihovih spletnih straneh. Tako, da mogoče najboljše, da malo prebrskaš po internetu in ugotoviš katera terapevtska smer bi te zanimala in se potem tudi pozanimaš o možnostih izobraževanja. Dokaj celostna predstavitev različnih terapevtskih smeri je bila pred nekaj leti tudi v reviji Panika, v celoti posvečeni psihoterapijam. Večina se jih izvaja ob vikendih, tako da je nanje vsekakor možno hoditi ob delu.
18. adalberd | 6.05.2008 17:15
Moje prostovoljno razmišljanje mi govori, da psiholog v bistvu ne zdravi duševnih tegob. le odpira jih in velika nevarnost je, da ostane pri tem. Tako je bilo slišati iz več ust, ne gre za resne debate, ko se je razpravljalo o teh profilih. Psihiater dejansko odpre in ,,zapre, duševno rano. Vidva, Tisa in Robert, se spoznata, eden
kot bodoči profesionalec, drugi zgolj interesna dejavnost, bi lahko povedala kje tiči vzrok, da v Sloveniji je zdravljenje prepuščeno, tukaj se mi zatakne, le zdravstvu, društvom. Imamo oz. smo med tistimi državami z največ samomorilci, kazalec narodovega duševnega zdravja, pa je zdravljenje po vsebini ,,tekoči trak,,. Prideš, poveš, dobiš ,,arcnije,, greš, doma pišeš domače naloge. Govorim o lažjih bolečinah duše, vsakodnevne težave, pri iskanju pomoči pa bi moral preveriti strokovne kompetence, če ne vsaj diplome. Ker pri pojavu samomorilnosti
ne zmoreš in nimaš sposobnosti preverjanje strokovnih kompetenc. Pisanje ne vodi komentiranju je zgolj razmišljanje
19. tisa | 6.05.2008 22:42
Le majhen del psihologov pravzaprav dela na področju zdravstva ali se jih ukvarja z zdravljenjem duševnih motenj. Ti so pogosto tudi psihoterapevti (torej imajo ob diplomi iz psihologije in pogosto tudi specializaciji iz klinične psihologije, tudi končano izobraževanje za katero izmed psihoterapevtskih smeri, ki običajno traja več let). Seveda je lahko tudi psihiater lahko psihoterapevt. Če govorimo o psihoterapiji se je potrebno zavedati, da imajo različne psihoterapevtske smeri zelo različne pristope. Pri vedenjski ali kognitivni terapiji se običajno terapija osredotoči predvsem na odpravo simptomov ali negatvnega mišljenja. Po drugi strani se analitična terapija osredotoča na neke travme iz otroštva, saj tudi išče “vzroke” trenutnega vedenja in mišljenja. Pri tovrstni terapiji se tako “stanje” pacienta na začetku v resnici poslabša, a se kasneje tudi izboljša. Osebno bi pri vsakem iskanju terapije preverila vsaj katero terapevtsko smer in stopnjo te smeri ima končano terapevt. Pri nekaterih terapijah so terapevti tako lahko samo diplomirani psihologi in psihiatri.
Kar se tiče samomorilnosti. V Sloveniji je res visoka. Vendar se mi zdi, da se v tem primeru ne zatakne le pri zdravljenju, pač pa morda še bolj v preventivni dejavnosti. Zakaj je tako ne vem, dejstvo pa je, da preventivnih dejavnosti v Sloveniji ni ravno veliko. Več bi bilo potrebno narediti morda predvsem na področju osveščanja in detabuizacije. O samem zdravljenju pravzaprav ne vem veliko… Vendar pa nenazadnje obstaja tudi kar nekaj kliničnih psihologov, ki delajo v zdravstvenih domovih in tudi nekaj psihologov, ki delajo kot koncesionarji. Tako da neke možnosti so… In verjetno bi zdravnik vendarle dal pacientu tudi napotnico za kliničnega psihologa. In ta je skoraj zagotovo strokovnjak.
20. Robert L. Tuva | 11.05.2008 06:46
> je zdravljenje prepuščeno, tukaj se mi zatakne, le zdravstvu, društvom
@adalberd: ja, komu, čemu pa bi bile lahko še?
Drugače ne morem o tem govoriti, ker nimam posebnih izkušenj z zdravljenjem. Spomnil sem se le psihoterapevta Lunačka, katerega sem spoznal in se mi zdi, bi lahko rekel, človek z najvišjo možno mero resnosti, kako pristopa stvari. No, zapomnil sem si njegovo idejo, da je beseda kot kirurški nož. Treba pravilno izbrati, ravno prav zarezati … On in njemu podobni dejansko z besedami odpirajo duše, jih pokrpajo in zakrpajo, če se le da. Prav Lunaček je še rekel, da se vedno dan, če se je posameznik pripravljen spremeniti. Kot sem razumel, je on načeloma proti zdravljenju s kemičnimi zdravili. Obstajajo druge, bolj dolgotrajne, ampak bolj zdrave poti.
21. Jaz | 10.03.2011 13:23
Ne bom komentirala prejšnjih debat, le eno prošnjo imam: Rada bi se šla izučit na višjo šolo za psihologijo, menda je to v smeri medicina, torej tudi v medicinski šoli? Vem, da jen to vprašanje zmedeno, toda upam da mi boste nanj odgovorili. in še eno, : Kje so tele šole?
Hvala že vnaprej
22. tisa | 3.04.2011 01:36
Višje šole za psihologijo ni. Je pa univerzitetni študij psihologije, ki se izvaja na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Mariboru, na obeh fakultetah tako redno kot izredno. Ni pa ta študij nič povezan z medicinsko fakulteto. Prva bolonjska stopnja traja tri leta, druga pa dve leti.