Arhiv za Januar, 2008
Profesorji na fakultetah v Sloveniji se mi zdijo bolj zavarovani kot svete krave v Indiji.
Na oddelku imamo recimo profesorja za katerega vsi vemo, da je alkoholik. Na študentskih ekskurzijah se napije tako, da nato pada po tleh. Nato krvavi, vendar ga ne peljejo k zdravniku, ker bi lahko vse skupaj prišlo v javnost. Nekateri študentje so ga baje že videli v gatah hoditi po faksu. Naokoli po oddelku hodi majoč in očitno prostorsko dezorientiran, tako da občasno težko najde vrata svojega kabineta ali pa jih je komajda sposoben odkleniti. Na predavanjih smrdi po alkoholu, če le ta zaradi bolezni predavatelja ne odpadejo. Pri tem pa se bolezen vedno pojavi šele na dan predavanja, včasih pa le nekaj ur pred njim. Na fakulteti ne pritisnejo nanj v smislu služba ali alkohol, ker smo baje v pomembni prehodni fazi in si tega ne moremo privočiti. Karkoli že to pomeni.
Potem imamo drugega profesorja, ki ga študenti vsako leto znova ocenimo tako slabo (gre za tiste slavne ocene, ki jih Univerza v Ljubljani ni želela razkriti javnosti), da bi moral praktično izgubiti službo, če bi naše mnenje količkaj veljalo. A raje višje instance namignejo predstavnikom študentov, naj svoje kritike malce omilijo. Toliko torej velja mnenje študentov. Sicer gre za profesorja, ki nikoli ne vrne študentom njihovih popravljenih poročil, predvsem pa so njegova predavanja nerazumljiva in nepovezana.
Študent na fakulteti naj bi imel pravice, vendar jih dokaj težko uveljavlja. Naše ocene profesorjev in asistentov nič ne pomenijo in nikogar ne brigajo… Težko se tudi tako ali drugače nad nekom pritožiš ali še huje - pred njim mahaš s pravilniki in jim dokazuješ svoj prav. Ker mnogi ljudje na fakultetah imajo najraje svoj prav, pa četudi je v neskladju s kakšnimi pravilniki. Odkriti spori pa se ne splačajo tudi zato, ker se boš s profesorjem zelo verjetno srečal. Ali na kakšnem izpitu ali morebiti celo na zagovoru diplomske. In ali si res lahko prepričan, da bo profesor tvoje delo nato sposoben objektivno in pravično ocenjevati? Ker jaz nisem.
18 komentarjev
30.01.2008
Nekaj megleno idiličnih posnetkov s včerajšnjega poleta na relaciji Letališče Maribor, Ptuj, Murska Sobota, Maribor…
Za konec pa še ena fotografija prenovljenega mariborskega nogometnega stadiona (če morebiti daeron potrebuje kako novejšo fotografijo za svoj ‘urbani’ blog 
) .
Dodaj komentar
27.01.2008
Ljudje z nižjim IQ umirajo mlajši kot ljudje z višjim IQ. To povezavo so našli tako pri IQ merjenem v otroštvu ter zgodnji, srednji in pozni odraslosti. Nižji IQ v otroštvu povezan z zgodnjo smrtjo iz različnih razlogov - od kardiovaskularnih bolezni, različnih vrst rakavih oboljenj.
Nekateri raziskovalci predvidevajo, da je IQ nekakšen ‘arheološki’ pokazatelj poškodb možganov in telesa do določenega trenutka v življenju. Možno je tudi, da ljudje z višjim IQ-jem bolj zdravo živijo. Tako naj bi leta 1921 rojeni posamezniki v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja začeli ne glede na IQ kaditi enako pogosto, a so tisti z višjim IQ pogosteje prenehali kaditi. Možno pa je tudi, da ljudje z višjim IQ-jem živijo in delajo v bolj zdravem okolju, saj so v večini višje izobraženi, ni jim treba opravljati fizičnih del,… Vendar pa je psihometrična inteligentnost pri 56ih letih pomembno povezana s tem, ali so osebe 14 let kasneje še žive in to tudi ob upoštevanju kajenja, izobrazbe in socialnega položaja oseb.
Hkrati pa so novejše raziskave pokazale, da reakcijski časi napovedujejo življenjsko dobo precej bolje kot inteligentnost in kot intervenirajoča spremenljivka pravzaprav ‘izničijo’ povezavo med inteligentnostjo in življenjsko dobo. Možno je, da gre za koralacijsko povezavo: propadanje možganov je le odsev propadanja telesa v splošnem. Ta hipoteza predpostavlja, da reakcijski časi prej odsevajo propadanje telesa kot pa jo zaznajo psihometrični testi. Vendar pa zakaj potem IQ enajstlenika in 56 letnika enako dobro napovedujta njegovo življanjsko dobo? Možno pa je, da že ‘zdravi’ možgani napovedujejo preživetje, ker so pri ljudjeh z nižjim IQ preprosto možgani in telo manj optimalno razviti.
Vir slike:
http://www.episcopalchurch.org/hires-image/elderly_woman_on_bench_bw.jpg
Povzeto po članku: Deary, I. J. in Der, G. (2005). Reaction time explains IQ’s association with death. Psychological Science: A Journal of the American Psychological Society, 16(1), 64 - 69.
7 komentarjev
19.01.2008
To je vsaj bila ena glavnih novic danes na POP TV. Podražila se bo Gorenjka. Za 10%. Lešniki in kakav so baje dragi. In ne vem, kaj je v tem tragičnega. Razumem, da podražitve prizadanejo osebe z nižjimi prihodki. Razumem, da vplivajo na kakovost življenja ljudi. Ampak poročati o podražitvi čokolada (in to samo ene vrste čokolade, predvidevam, da bodo cene ostalih ostale enake) se mi le zdi malo preveč. Ali pa je samo meni vseeno, ker mi Gorenjka itak ni všeč in jo le redko kupim…
8 komentarjev
4.01.2008
Ob branju zaključka Praprove knjige (Tako majhen pa že nervozen?) sem se spomnila na debate na blogu Mačka Murija o vlogi kazni v vzgoji in tudi pogledih psihologov nanjo. Zdi se mi, da Praper dobro predstavi svoj pogled na vzgojo, pa tudi pogled nekaterih drugih psihologov. Zato tukaj podajam nekaj odlomkov, ki so se mi zdeli najbolj bistveni.
“…otrok za svoj razvoj ne potrebuje idealnih, ampak le povprečno dobre starše, ki so z njim v dobrem odnosu. Pri tem je najpomembnejše, da so to, kar so, da so naravni, ne pa da igrajo idealne starše. Nič ne de, če s tem pokažejo svoje človeške slabosti, če so kdaj besni na otroka, saj otrok že zelo zgodaj razume, da to ne pomeni, da ga nimajo radi in da je to pač del človeške interakcije ob določenih dogodkih. Z lastnim premagovanjem takšnih situacij starši najbolje pomagamo otroku, da se nauči, kako bo sam obvladoval svoje impulze.”
“Za devetdeset odstotkov otrok je mogoče reči, da bodo šli po poti zdravega razvoja. Otrok je namreč nenavadno dobro opremljen z lastnimi zmožnostmi, da premaguje trenutne stiske in tako obvlada številne situacije, ki niso ugodne in naklonjene njegovemu razvoju.”
“Staršem priporočam, da opustijo ideologijo o tem, da je potrebno otroku omogočiti idealno otroštvo. Otroštvo je tudi čas otroških bolezni, ki - čeprav nadležne - otroku utrdijo imunološki sistem. Podobno tudi psihične stiske, ki jih otrok premagam utrjujejo strukturo ega in sistem prilagajanja. To seveda ne pomeni, da otroku v takšnih trenutkih ne pomagamo ali celo poiščemo strokovno pomoč. Gre le za spoznanje, da ni nujno niti dobro, da človek otroštvo preživi v mehki pernici.”
Pa še definicija permisivne vzgoje iz Praprove knjige (z debati smo jo malo drugače pojmovali): upošteva otrokove potrebe in razvojne posebnosti in ga pripelje do tega, da z besedami izraža svoje težnje in mnenja (kar pa ne pomeni, da vedno obvelja njegova).
Tako definirano permisivno vzgojo vsekakor podpiram. Vendar to ni vzgoja brez kazni. Kajti Praper nadalje piše: “Kazen torej ima svoj pomen, ko gre za nujnost socializacijskega procesa v tem pomenu, da se naučimo predvideti posledice svojih akcij in neaktivnosti. Napačno pa je to, da v naši kulturi ljudje reagiramo na drugega predvsem takrat, ko je nekaj narobe.”
8 komentarjev
3.01.2008
