za mavrične ljudi

Vzgoja in kazen

3.01.2008

Ob branju zaključka Praprove knjige (Tako majhen pa že nervozen?) sem se spomnila na debate na blogu Mačka Murija o vlogi kazni v vzgoji in tudi pogledih psihologov nanjo. Zdi se mi, da Praper dobro predstavi svoj pogled na vzgojo, pa tudi pogled nekaterih drugih psihologov. Zato tukaj podajam nekaj odlomkov, ki so se mi zdeli najbolj bistveni.

“…otrok za svoj razvoj ne potrebuje idealnih, ampak le povprečno dobre starše, ki so z njim v dobrem odnosu. Pri tem je najpomembnejše, da so to, kar so, da so naravni, ne pa da igrajo idealne starše. Nič ne de, če s tem pokažejo svoje človeške slabosti, če so kdaj besni na otroka, saj otrok že zelo zgodaj razume, da to ne pomeni, da ga nimajo radi in da je to pač del človeške interakcije ob določenih dogodkih. Z lastnim premagovanjem takšnih situacij starši najbolje pomagamo otroku, da se nauči, kako bo sam obvladoval svoje impulze.”

“Za devetdeset odstotkov otrok je mogoče reči, da bodo šli po poti zdravega razvoja. Otrok je namreč nenavadno dobro opremljen z lastnimi zmožnostmi, da premaguje trenutne stiske in tako obvlada številne situacije, ki niso ugodne in naklonjene njegovemu razvoju.”

“Staršem priporočam, da opustijo ideologijo o tem, da je potrebno otroku omogočiti idealno otroštvo. Otroštvo je tudi čas otroških bolezni, ki - čeprav nadležne - otroku utrdijo imunološki sistem. Podobno tudi psihične stiske, ki jih otrok premagam utrjujejo strukturo ega in sistem prilagajanja. To seveda ne pomeni, da otroku v takšnih trenutkih ne pomagamo ali celo poiščemo strokovno pomoč. Gre le za spoznanje, da ni nujno niti dobro, da človek otroštvo preživi v mehki pernici.”

Pa še definicija permisivne vzgoje iz Praprove knjige (z debati smo jo malo drugače pojmovali): upošteva otrokove potrebe in razvojne posebnosti in ga pripelje do tega, da z besedami izraža svoje težnje in mnenja (kar pa ne pomeni, da vedno obvelja njegova).

Tako definirano permisivno vzgojo vsekakor podpiram. Vendar to ni vzgoja brez kazni. Kajti Praper nadalje piše: “Kazen torej ima svoj pomen, ko gre za nujnost socializacijskega procesa v tem pomenu, da se naučimo predvideti posledice svojih akcij in neaktivnosti. Napačno pa je to, da v naši kulturi ljudje reagiramo na drugega predvsem takrat, ko je nekaj narobe.”

Zapisano pod: psychology. .