Kultura potnikov na avtobusu
22.02.2008
Če odštejemo občasne neprijetne vonjave in rahle udarce s komolci, imam s potniki na avtobusih precej dobre izkušnje. A obstaja nekaj navad, ki jih res ne prenesem.
Recimo odmetavanje smeti na avtobusu. Glede na to, da je koš praktično na vsaki avtobusni postaji, bi nekako pričakovala, da je povprečen potnik sposoben svoje smeti držati v rokah ali dati v torbo še tistih nekaj minut dokler ne prispe do svoje postaje in jih tam dati v koš. Ampak očitno je to pogosto pretežko in se jih je treba znebiti kar na avtobusu. In če nekako še razumem, da to počno petnajstletni mulci s sumljivim glasbenim okusom (ki ga nujno razglašajo celotnemu avtobusu), mi ni najbolj jasno, da si kaj takega privoščijo do obisti urejene ‘dame’ pri tridesetih. Pa si. Najprej je gospodična grizljala svoje jabolko, nato pa se je ogrizek meni nič tebi nič znašel na tleh. Mogoče pa je mislila, da se bo do naslednjega dne kar sam biološko razgradil.
Še eno neprijetno izkušnjo z urejenimi gospemi (tokrat bolj srednjih let) pa sem doživela, ko sta se dve tako urejeni gospe kot najstnici hahljali osebi z motnjo v duševnem razvoju. In ni bila samo napačna percepcija z moje strani, ker je bilo prisotno hahlanje in kazanje s prstom. In kaj naj si potem mislim o teh odraslih, urejenih ženskah, ki ne premorejo niti trohice kulture in razumevanja do drugačnih?
Sicer pa je za moje najljubše avtobusarsko doživetje poskrbel eden mojih sedanjih profesorjev (ki si je s tem pri meni pridobil kar nekaj plus točk). Na avtobus je vstopila ženska pri (približno štiridesetih) z minimalno deset let starim sinom in začela avtomatsko nadirati nekega ≈ petnajstletnika, naj se vstane in jima odstopi sedež. Fant vstane in njen sin se usede, takoj za tam pa vstane še naš profesor (star že čez 60) in odstopi ženski 20 let mlajši od sebe sedež. Ne vem, kaj se je njemu motalo po glavi, a meni se je zdel to čudovit statement vsem tistim, ki niti niso tako stari in ubogi, pa bodo vseeno težili vsem okoli sebe, ki se ne vstanejo in jim odstopijo sedež. Ker se vsaj meni pogosto zdi, da tisti, ki bi ga res potrebovali, raje stojijo, kot pridigajo.1
- V splošnem sicer odstopam sedeže starejšim in osebam z majhnimi otroki, ampak ni mi všeč, da nekdo nekoga nadira, ker je mlad in sedi. Tudi če si mlad se lahko slabo počutiš ali te bolijo noge, … [↩]
Zapisano pod: vsakdanjik. .
4 komentarjev Komentirajte
Komentiraj
Nekaj HTML kode dovoljene:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>
Pusti trackback na to objavo | Naročite se na komentarje preko RSS vira
1.
fittipaldi | 2.03.2008 ob 14:05
Od nekdaj me že zanima, kaj je tako posebno smešnega na ljudeh s takšnimi in drugačnimi motnjami.
V mojih najstniških letih sem začutil pretresenost, sočutje, tok misli pa mi je zašel k njihovim vsakdanjim težavam, ki jih nedvomno morajo mojstrovati. Danes je vsega tega nekoliko manj, deloma zaradi žal vsesplošnega dejstva o lastnem križu, ki ga vsakdo nosi, deloma pa zaradi miselnosti, da ljudje z motnjami dejansko ne želijo, da sočustvujemo z njimi, v detajle seciramo njihovo motnjo in življenje z njo, temveč da jih obravnavamo enakopravno. Kolikor to pač gre.
A kje je humor v tem?
2. tisa | 2.03.2008 ob 17:37
Osebno me je šokiralo predvsem to, da je šlo za odrasle in ne za otroke ali najstnike, ki morebiti situacije še ne razumejo. In takšno posmehovanje se mi je zdelo res ogabno.
3. bok | 8.03.2008 ob 18:35
Spoštovana
Pa ste reagirala, če pravite, da je bilo dejanje nedvoumno ?
Če ste vam čestitam in takih je malo.
Ako niste me zanima zakaj niste stopili osebi v bran ?
Da, pritrdim vam ob ugotovljenem dejstvu, da so najhujši packi ravno najbolj urejeni in mični ljudje. Ja bog ne daj, da bi ogrizek držala do koša v roki. Ali pa celo papirček ali plastenko zadržala do smetnjaka.
Nekateri celo odmetavajo svinjarijo med samo vožnjo.
Ste pobrala plastenko, ki ste jo fotografirala ?
Sam pogosto na sprehod s psom vzamem vrečko in pobiram plastenke in pločevinke (seveda v rokavicah) in po svojih močeh poskušam pomagati naravi. Včasih sem tako jezen, ko ravno očistim kako jaso ali travnik, pa je že naslednji dan tam polno krame.
Da vam ne govorim kakšno je ponekod kjer me je prav groza, kaj ljudje odmetavajo. Žal teh smeti se tudi jaz ne upam odstranjevati, ker je vsebina pogosto zelo sumljiva ali pa pričakujem v kakšni vreči trupla pobitih živali (sem že naletel na takšno najdbo) ali pa še kaj hujšega.
Samo enkrat pojdite ob poteh ob Savi pa vam bo vse jasno.
4. tisa | 8.03.2008 ob 19:21
Na gospe nisem šla kričati ali kaj podobnega, saj sem takrat z osebo z motnjo v duševnem razvoju ravno govorila in ne bi bilo prav vljudno, če bi kar naenkrat šla vstran. Tudi sicer ne maram delati javnih scen, saj ne verjamem, da bi z njimi kaj dosegla, razen mogoče kak razbit nos ali plavo oko.
Načeloma se trudim pobirati smeti, ki se nahajajo v nekih naravnih okoljih (npr. gozd, gore) in se tudi dokaj redno udeležujem čistilnih akcij našega PD. Smeti na avtobusu ali sredi mesta pa res ne nameravam pobirati, ker jih je preveč in ker načeloma obstajajo službe, ki bodo te smeti tako ali tako očistile.
Ob Savi se sicer ne sprehajam prav pogosto, imamo pa v okolici našega kraja precej divjih odlagališč, kjer smo med drugim našli tudi že akumulator, svinjske kože pa se bile vsaj pred nekaj leti še stalnica.