Arhiv za Marec, 2008

Starši so odgovorni za svoje otroke

Odgovornost pa po mojem mnenju naj ne bi predstavljala le dejstva, da se lahko (oz. celo morajo) odločati namesto otroka, pač pa predvsem to, da naj bi bile njihove odločitve odgovorne, smotrne in koristne za otrokov razvoj. Tudi v SSKJ-ju je odgovornost (med drugim) definirana kot lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost, ter kot odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje Odgovornost je torej nekomu dana, ker se predpostavlja, da ima znanje in zmožnosti, da bo z zaupano stvarjo, nalogo, ravnal “pravilno”. Moč, ki jo starši dobijo, naj ne bi bila dana sama po sebi, pač pa zato, ker se znajo odločiti bolje. Takšna odgovornost je za starša nedvomno stresna. Večina staršev nenazadnje svojim otrokom želi najboljše, težko pa vedo, kaj je v resnici najboljše za otroka. Mama si je tako v svojem otroštvu želela več punčk in zdaj svojo hči zalaga s punčkami, da ta ne bi čutila frustracij. Pri tem pa se morda sploh ne ugotovi, da hčeri punčke sploh niso pri srcu.

Moč odločanja, ki jo starši z odgovornostjo dobijo v paketu, pa različnim strokovnjakom pogosto kravžlja živce. Starši lahko odločajo, ali bodo šolskemu zdravniku sploh dovolili sistematski pregled pri šolskem zdravniku. Starši lahko odločajo ali otrok lahko gre na pogovor k šolski svetovalni delavki ali pač ne (izjema so seveda akutne situacije, ki jih je treba takoj rešiti – npr. pretepi med otroci, izrazito žaljenje sošolcev ali učiteljev, motenje pouka). Starši odločijo ali zdravnik lahko zdravi otroka. Starši odločijo ali otrok lahko hodi k psihologu ali ne. Vsa ta moč je seveda super, dokler starši z njo resnično delajo v interesu otroka. Vendar se žal zdi, da temu pogosto ni tako.

Na šoli je recimo izrazito socialno anksiozen otrok, nesamozavesten, med sošolci nesprejet, pogosto mu je težko prihajati v šolo. Učitelji opazijo ta problem in zdi se jim najbolj smotrno, da bi tak otrok obiskoval šolsko svetovalno delavko, s katero bi razvijal socialne kompetence, skušal razviti boljšo samopodobo. Starši pa rečejo ne. Naš otrok že ni tak. Doma je pa normalno zgovoren. Šola se nima v našo družino kaj za mešati.

Podobna situacija. Pri treh letih otrokove starosti se v Sloveniji na celotni populaciji otrok izvaja sistematičen psihološki pregled. S tem pregledom se identificira tako otroke, ki kažejo motnje v duševnem razvoju, kot tudi otroke, pri katerih je visok riziko razvoja nevrotične motenosti ali motenosti v prilagajanju. Seveda ni nujno, da bodo vsi otroci, identificirani kot rizični, res razvili motenosti. A rezultati na tem pregledu, imajo precej dobro napovedno veljavnost. Napoved, da se bo razvojna pot otrok, ki se uvrstijo v območje rizičnosti, odvijala v smeri nevrotične strukture, torej drži z veliko verjetnostjo. Psiholog torej identificira nekega otroka kot rizičnega in predlaga določeno obliko nadaljne obravnave. Če starši te obravnave ne želijo, je pač ne bo. In otrok, pri katerem bi pri treh letih lahko neugoden tok razvoja obrnili v drugo smer, bo morda pri desetih vedenjsko problematičen mulc, ki gre na živce svojim staršem, šoli pa še bolj. Morda seveda, nujno ni nič. A bolje je delovati preventivno na večjem številu otrok, kot pa da je nato potrebna kurativa, ko je pravzaprav že prepozno. In če mora nekdo končevati svoj osebnostni razvoj kasneje kot odrasel pri kakšnem psihoterapevtu, bo ta razvoj trajal nekje dvakrat dlje kot bi trajal, če bi bil normalno “izveden” v otroštvu.

Starši imajo tako nad razvojem otrok skorajda moč bogov, različni strokovnjaki pa jim lahko nasprotujejo le, kadar starši nadvse očitno ogrožajo otrokovo zdravje ali življenje. Slednje pa je težko dokazati, sploh ko ne gre za telesno, pač pa psihično ogrožanje. In praktično nemogoče, ko gre za zadeve kot potencialno rizičen osebnostni razvoj, ki je v končni fazi vendarle le potencialnen.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

9 komentarjev 22.03.2008

Boštjan Romih in javno nastopanje

Ker smo imeli izjemno srečo, da nas je na faksu obiskal Boštjan Romih in nam odpredaval nadvse zabavno predavanje o govorništvu in javnem nastopanju, tukaj povzemam nekaj napotkov, ki so se mi zdeli najbolj uporabni in zanimivi.

Kot vemo je očesni stik temelj kontakta in v zvezi z njim je potrebno upoštevati dve načeli: enakomernosti in naključnosti. Potrebno je torej biti pozoren, da vsakega poslušalca gledaš približno enako časa. Hkrati pa se moramo izogibati vzorcem, ki bi jih lahko poslušalci razbrali.

Pri govoru se prav tako ne smemo vnaprej opravičevati (npr. Vnaprej se opravičujem, da se na nastop nisem imel časa dobro pripraviti.). Zelo verjetno bodo poslušalci/gledalci potem le še bolj pozorni na naše napake. Pri javnem nastopanju s tudi izogibamo nasmešku, ki kaže strah in nelagodje (raje brez nasmeška, kot pa da je prisiljen).

Pri javnem nastopanju pogosto tudi ne vemo kam z rokami. Najbolje jih je pozicionirati v višino popka (več možnosti, da jih bomo dejansko uporabili kot če visijo ob telesu). Kot fiksacijska točka lahko pomagajo flomastri, daljinci za power point, listi (ki pa naj bodo manjšega formata – npr. A5, zapiski pa morajo biti berljivi in napisani z dovolj veliko pisavo). Moramo pa potem paziti, da gestikuliramo z roko, ki je prosta, v kateri teh pripomočkov ne držimo.

Če pa želite vaditi razločnost govorjenja, poskusite govoriti z svinčnikom med zobmi ;)

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

4 komentarjev 14.03.2008

Neprijaznost in neznanje v nekaterih poklicih

V vsakem poklicu se najdejo ljudje, ki so bolj in tisti, ki so manj prijazni. A pri delu s strankami, si neprijaznosti, arogance in celo nesramnosti, pač ne bi smeli privoščiti. Na vrhu v teh lastnostih (po mojih izkušnjah) medicinske sestre. Od tega, da me je ena sestra tekom pregleda za vozniško želela na vsak način prepričati, da sem slabokrvna – sploh me ni vprašala ali sem, kar rekla je: ‘Vi ste pa ziher slabokrvni.’ In ni odnehala niti po večih zagotovilih, da nisem slabokrvna. Očitno je težko razumeti, da imamo blontni in modrooki ljudje tudi v koži običajno manj pigmenta. Vrhunec nesramnosti je sestra pri mojem ginekologu (ženska za katero cel zdravstvani dom ve, da je tečna), ki te nadere, ne glede na to ali narediš kaj narobe ali ne. Želja dobiti recept za tabletke na dan, ko delajo z normalnimi strankami in ne z študentkami, je pri njej utopija. Če ji lepo razložiš, da študiraš več kot 100 km vstran in da pač ne moreš priti na točno določen dan, ti reče, da idi v soboto k dežurnemu. To ti pa je logika. Prav tako se kot študentka lahko preko telefona naročim na pregled samo v ponedeljek (to je dan, ko imajo za študentke rezervirano), ne pa tudi kateri drug dan v tednu. Naj mi to prosim nekdo razloži.

Zadnji teden pa so nekam slabe volje natakarji. Najprej dobim več osornih nejev, ker želim naročiti hrano, ki je je zmanjkalo (le kako naj bi vedela, da je je zmanjkalo!?!), potem nama s sošolko rečejo, naj si kokakolo sami vzamema iz hladilnika. Strežba pri mizi je očitno utopija. Nakar dobiva kozarce polne vodnega kamna, ki jih nočejo menjati, ker se jih baje lepše ne da oprati. Pa perem sama kozarce na roko in nikoli niso polni vodnega kamna. Potem se pa naenkrat še nekemu natakarju zazdi, da je čaj z rumom odličen, če se ga dela s črnim čajem. No, ni odličen in porabila sem ekstramno količino sladkorja, da je sploh bil užiten. Kako lahko v lokalu, kjer zunaj visi tabla z velikim napisom kuhano vino in vroča čokolada, dela natakarica, ki ne zna pripraviti ne enega ne drugega, tudi ostaja enigma zame. Sploh, ker je vsaj kuhano vino zelo enostavno pripraviti…

Določeni ljudje mislijo, da morajo stranke razumeti to, da imajo oni slab dan. Žal se mi to ni nikoli zdela naloga stranke. Če sem sama vljudna in prijazna in ne kompliciram (razen v skrajnih situacijah), pričakujem v zameno prijaznost. Ali vsaj odsotnost neprijaznosti. Ne pa nepotrebno kompliciranje, nadiranje in žalitve. Ker verjamem, da se tem istim tečnim sestram in natakarjem ne bi zdelo sprejemnljivo, če bi nekega dne prišli kot stranke k meni (npr. v vlogi psihoterapevtke ali klinične psihologinje) in bi bila nesramna z njimi, ker imam pač slab dan. Naj bo še tako težko, je skrbi treba pusti doma oz. jih vsaj ne stresati na stranke.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

25 komentarjev 8.03.2008

Trije možje v čolnu

Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo, je definitivno ena najbolj zabavnih knjig, ki sem jih kdaj brala. Jerome Klapka Jerome bralca pritegne že na začetku. Zgodba o treh hipohondrih nenazadnje ne more biti turobna ;) . In kaj, ko ima nekdo vse znane bolezni na tem svetu, razen kolena snažilke. Jerome je sklenil nekako takole: ‘Sprva me je to precej prizadelo; zdelo se mi je kot nekakšna žalitev. Le zakaj nimam kolena snažilke? Čemu to krivično zapostavljanje? Čez čas pa so prevladala manj britka čustva. Rekel sem si: saj imam vse druge v farmakologiji znane bolezni in postal manj sebičen; sklenil sem, da se bom prebil tudi brez kolena snažilke. Protin me je očitno napadel v najhujši možni obliki, ne da bi se tega zavedal; žolčni kamni pa so me menda mučili že od mladih nog. Po žolčnih kamnih ni bilo nobene bolezni več, zato sem sklenil, da ni nič drugega narobe z mano.’

Trije prijatelji se torej odpravijo na ‘čolnarski’ izlet po Temzi, popestren z raznoraznimi dogodivščinami, ki se popotniku lahko pripetijo. In mnogimi bistroumnimi ugotovitvami – npr. zakaj ženske ne bi smele vleči čolna ;) , ali kaj se zgodi z gospodičnami, ki hodijo na piknike v svojih najboljših oblekah. In nenazadnje večno filozofsko vprašanje: zakaj vedno delamo več kot vsi okoli nas?

Knjiga, ki je tako izjemno zabavna in realistično pikra, da jo je treba prebrati.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

13 komentarjev 2.03.2008


 

Marec 2008
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv