Starši so odgovorni za svoje otroke

22.03.2008

Odgovornost pa po mojem mnenju naj ne bi predstavljala le dejstva, da se lahko (oz. celo morajo) odločati namesto otroka, pač pa predvsem to, da naj bi bile njihove odločitve odgovorne, smotrne in koristne za otrokov razvoj. Tudi v SSKJ-ju je odgovornost (med drugim) definirana kot lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost, ter kot odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje Odgovornost je torej nekomu dana, ker se predpostavlja, da ima znanje in zmožnosti, da bo z zaupano stvarjo, nalogo, ravnal “pravilno”. Moč, ki jo starši dobijo, naj ne bi bila dana sama po sebi, pač pa zato, ker se znajo odločiti bolje. Takšna odgovornost je za starša nedvomno stresna. Večina staršev nenazadnje svojim otrokom želi najboljše, težko pa vedo, kaj je v resnici najboljše za otroka. Mama si je tako v svojem otroštvu želela več punčk in zdaj svojo hči zalaga s punčkami, da ta ne bi čutila frustracij. Pri tem pa se morda sploh ne ugotovi, da hčeri punčke sploh niso pri srcu.

Moč odločanja, ki jo starši z odgovornostjo dobijo v paketu, pa različnim strokovnjakom pogosto kravžlja živce. Starši lahko odločajo, ali bodo šolskemu zdravniku sploh dovolili sistematski pregled pri šolskem zdravniku. Starši lahko odločajo ali otrok lahko gre na pogovor k šolski svetovalni delavki ali pač ne (izjema so seveda akutne situacije, ki jih je treba takoj rešiti – npr. pretepi med otroci, izrazito žaljenje sošolcev ali učiteljev, motenje pouka). Starši odločijo ali zdravnik lahko zdravi otroka. Starši odločijo ali otrok lahko hodi k psihologu ali ne. Vsa ta moč je seveda super, dokler starši z njo resnično delajo v interesu otroka. Vendar se žal zdi, da temu pogosto ni tako.

Na šoli je recimo izrazito socialno anksiozen otrok, nesamozavesten, med sošolci nesprejet, pogosto mu je težko prihajati v šolo. Učitelji opazijo ta problem in zdi se jim najbolj smotrno, da bi tak otrok obiskoval šolsko svetovalno delavko, s katero bi razvijal socialne kompetence, skušal razviti boljšo samopodobo. Starši pa rečejo ne. Naš otrok že ni tak. Doma je pa normalno zgovoren. Šola se nima v našo družino kaj za mešati.

Podobna situacija. Pri treh letih otrokove starosti se v Sloveniji na celotni populaciji otrok izvaja sistematičen psihološki pregled. S tem pregledom se identificira tako otroke, ki kažejo motnje v duševnem razvoju, kot tudi otroke, pri katerih je visok riziko razvoja nevrotične motenosti ali motenosti v prilagajanju. Seveda ni nujno, da bodo vsi otroci, identificirani kot rizični, res razvili motenosti. A rezultati na tem pregledu, imajo precej dobro napovedno veljavnost. Napoved, da se bo razvojna pot otrok, ki se uvrstijo v območje rizičnosti, odvijala v smeri nevrotične strukture, torej drži z veliko verjetnostjo. Psiholog torej identificira nekega otroka kot rizičnega in predlaga določeno obliko nadaljne obravnave. Če starši te obravnave ne želijo, je pač ne bo. In otrok, pri katerem bi pri treh letih lahko neugoden tok razvoja obrnili v drugo smer, bo morda pri desetih vedenjsko problematičen mulc, ki gre na živce svojim staršem, šoli pa še bolj. Morda seveda, nujno ni nič. A bolje je delovati preventivno na večjem številu otrok, kot pa da je nato potrebna kurativa, ko je pravzaprav že prepozno. In če mora nekdo končevati svoj osebnostni razvoj kasneje kot odrasel pri kakšnem psihoterapevtu, bo ta razvoj trajal nekje dvakrat dlje kot bi trajal, če bi bil normalno “izveden” v otroštvu.

Starši imajo tako nad razvojem otrok skorajda moč bogov, različni strokovnjaki pa jim lahko nasprotujejo le, kadar starši nadvse očitno ogrožajo otrokovo zdravje ali življenje. Slednje pa je težko dokazati, sploh ko ne gre za telesno, pač pa psihično ogrožanje. In praktično nemogoče, ko gre za zadeve kot potencialno rizičen osebnostni razvoj, ki je v končni fazi vendarle le potencialnen.

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: miks. .



9 komentarjev Komentirajte

  • 1. mustang  |  22.03.2008 13:57

    U SSKJ sem naletel na kup neumnosti BTW…. Tole dej pa rajš na kak US forum ali blog, a pričakuješ komentarje na nivoju tuki???

  • 2. Morska  |  22.03.2008 14:05

    Dober zapis. SPP3, ki ga omejaš, je res dober pripomoček, ki naj bi zelo pripomogel k preprečevanju motenj, ki lahko nastanejo in ko sem ga sama aplicirala pri vajah, sem se samo vprašala, zakaj hudiča tega ni bilo, ko smo mi bili majhni. Po drugi strani sem si rekla, kako je pozitivno, da danes to sodi v obvezen korak, res pa je, da je sodelovanje staršev nujno, saj sicer nima učinka. Negativno sprejemanje morebitnih rizičnih napovedi s strani staršev je po eni strani seveda logično. Težko je sprejeti, da ima tvoj otrok možnosti, da razvije določeno motnjo ali da celo že zaostaja v duševnem razvoju. Zato to zanikajo. So pa zato na voljo strokovnjaki, ki naj bi staršem zadevo primerno predstavili in jih skušali pripraviti do sodelovanja. Odgovornosti pa ne more prevzeti nihče namesto njih. Kar seveda pomeni, da je treba kdaj tudi pustiti stvar iz rok in upoštevati voljo staršev, čeprav je le ta za otroka neprimerna. Seveda pa pred tem obstaja kar nekaj prijemov, da to tega ne pride.

  • 3. tisa  |  22.03.2008 14:19

    @ Morska: Sam priročnik za SPP-3 je bil izdan leta 1981. In nekje v meglenem spominu se mi zdi, da sem bila sama s tem testom testirana (to bi moralo biti nekje leta 1988), moram pa pri domačih preveriti. Glede na visoko napovedno veljavnost je vsekakor zelo dobrodošel in uporaben pripomoček. Za starša pa gotovo ni prijetno, če mu nek tujec sporoči, da bo mogoče z otrokom kaj narobe. Čeprav se seveda stvari običajno pove na precej lepši način. Mogoče pa bi bilo le dobro, da starši na to novico pogledajo z distance in si mogoče priznajo, da jim lahko psiholog ali kak drug strokovnjak vendarle pomaga.

  • 4. bin  |  24.03.2008 19:05

    Eno laično vprašanje, tisa!

    Kaj pa “stigma”? Kako je v tem “sistemu” poskrbljeno za to, da se tisti otroci, ki so padli skozi cedilo, pa se potem popolnoma normalno razvijajo, ne bodo znašli na nekem spisku, (na papirju ali v glavah določenih “odločujočih” ljudi) ki bi jim preprečeval enakovredno “konkuriranje” na najvišje položaje?

    Vsak obisk psihologa / psihiatra, izven strogo sistematskega pregleda, je “zabeležen” v družbi! “normalni” otroci, njihovi starši, učitelji, vsi imajo do takega otroka drugačen – poseben odnos. Morda tudi zato tako visoka stopnja “napovedne veljavnosti”?

    Samo razmišljam! Nisem iz stroke, sem pa oče otroka, ki so mu zdravniki hoteli “naprtiti bolezen”, ki bi ga zaznamovala za celo življenje. Danes je, na srečo vseh, normalen zdrav odrasel človek.

  • 5. tisa  |  25.03.2008 20:23

    Vprašelnik SPP-3 načeloma ne označi otroka kot motenega, pač pa opozarja na možnost, da osebnostni ali mentalni razvoj ne potekata “normalno”. Gre predvsem za to, da se neke osebnostne motnje prepreči preden se izoblikujejo. S SPP-3 torej ne podamo neke diagnoze, ampak opozorimo na možna tveganja. V kolikor je rezultat kaže na ogroženost se otroka ali dalje testira z bolj natančnimi pripomočki (SPP-3 je v končni fazi le presejealni test), lahko se ga naroči na kontrolo, obravnavo.
    Iskreno rečeno ne verjamem, da bo otrok, ki je bil pri treh letih v nekaj obravnavah pri psihologu, kasneje v šoli diskriminiran. Saj učitelji kolikor vem nimajo vpogleda v zdravstveno kartoteko. Poleg tega se pogosto skuša starše poslati na kakšna izobraževanja, ne pa nujno otroka k psihologu ali psihiatru.
    Napovedna veljavnost se načeloma ne more računati na otrocih, ki so bili v obravnavi. Ker pri tistih smo tok razvoja skušali spremeniti. Torej se napovedna veljavnost itak računa na tistih, ki v obravnavi niso bili. Tako da pri njih stigme naj ne bi bilo.

  • 6. pavel  |  27.03.2008 00:36

    Tisa, izvrsten prispevek. Sem dal link na forum o vzgoji, iskreni.net.

  • 7. tisa  |  27.03.2008 01:26

    Hvala :)

  • 8. Maja  |  27.03.2008 09:19

    Tisa, super prispevek, vendar moram dodati, da v praksi ni tako. V resnici se na celotni populaciji triletnikov ne izvaja psihološki pregled. V številnih zdravstvenih domovih sploh ne povedo za to možnost, drugje se starši lahko sami odločijo, če želijo ali ne. Preverjeno iz prve roke. V našem zdravstvenem domu te možnosti ni, zato me je pediater debelo pogledal, ko sem prosila za napotnico za sina za ta pregled pri teh letih (pa nima nobenih težav).

  • 9. tisa  |  27.03.2008 19:52

    Sama sem bila prepričana, da dobijo vabilo za pregled vsi starši/otroci. Žalostno je, da ga ne, glede na to da je kot pripomoček za ocenjevanje psihičnega razvoja otrok zelo koristen.

Komentiraj

Obvezno

Obvezno, skrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljen HTML:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Pusti trackback na to objavo  |  Naročite se na komentarje preko RSS vira


 

Marec 2008
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv