Komentarji na: “Kvazi” psihoterapevti in zakaj se jih bojim kot hudič križa?

Avtor: Katja

Katja — Fri, 29 Aug 2008 09:56:57 +0000

Tisa zelo dober prispevek in se popolnoma strinjam s tabo. SZKP ima tudi po mojem mnenju prenizke zahteve, to področje bi bilo treba tudi nujno zakonsko urediti.
Bin praviš, da gre za denar, ampak predtem si omenjal tudi dušo. A ni to nekaj najbolj dragocenega kar imamo. A nima vsak pravice, da tudi za svoj denar dobi najboljšo možno oskrbo za dušo.

Avtor: tisa

tisa — Fri, 08 Aug 2008 22:13:27 +0000

Ja ampak jaz o psihoterapevtu ne govorim kot zgolj o medicincu ali psihologu. Ne psiholog ne zdravnik po diplomi še nista psihoterapevta. Psihoterapevt po moji definiciji pa mora delati na sebi (150 ur lastne terapije ni tako malo) in po mojih informacijah se dogaja tudi, da nekdo, ki po mnenju terapevta ne razčisti zadostno lastnih konfliktov skozi terapijo, pač ne more postati psihoterapevt. Seveda ni vse črno belo, vendar jaz osebam, ki nimajo vsaj približno ustrezne izobrazbe pač ne verjamem. Pa sem jih nekaj srečala.
Psihoterapevtska šola v Sloveniji že obstaja. Gre za zasebni študij, kjer pa se mi zdi sporno predvsem to, da diplomanti tam ne spoznajo terapij dovolj v globino. Če želiš biti terapevt pa bi po mojem osebnem prepričanju moral poznati terapijo, ki jo izvajaš do popolnosti. Tudi zdravniki, ki nas zdravijo nas nenazadnje ne “dobijo” v roke takoj po diplomi, pač pa šele po nekaj letni specializaciji postanejo samostojni. Podobno bi po mojem mnenju moralo biti tudi z diplomanti psihoterapije.

Avtor: pavel

pavel — Thu, 07 Aug 2008 22:54:46 +0000

Gledaš zelo črno - belo. Zgolj klinični psihologi in pahiatri / medicinci) so vsi strokovnajaki. Ostali, ki pa pridejo iz drugih šol z življenjskimi izkušnjami in z veliko ur dela na sebi pa so avtomatično šarlatani.
Poznam obe smeri. Videl sem na lastne oči, da gre psihologom in psihiatrom zgolj za obrambo fevda. Sploh ni nujno, da so kvalitetni. Velikokrat so zelo slabi, z malo dela na sebi, zelo falirani. Ponašajo se samo z birokratskimi titulami. Država pa jim z zakonodajo omogoča visoke cene in ležernost, da jim ni treba odgovarjati za slabe rezultate. Slovenija je že desetletja ena najbolj degeneriranih držav EUja.
Še vedno bolj verjamem Bohaku, Žoržu in Stritihu iz SKZP, ki si želi, da bi trg določal kvaliteto psihoterapevtov ob tem, da bi vsi imeli neko osnovno podlago + PT šolo - ki bi z lastnimi diplomami sama skrbela za svoj ugled.

Avtor: tisa

tisa — Tue, 24 Jun 2008 16:50:46 +0000

Saj problem je ravno v tem, da predpisov ni. In da se lahko načeloma kdorkoli predstavi kot psihoterapevt, če se želi. Zakona ni, ker to ni v interesu države, v interesu države pa očitno ni, ker tematika še ni postala dovolj problematična in odmevna. Žal. In do takrat se mora pač potencialna stranka odločati preudarno. In v tem kontesku mislim in upam, da če se bodo ljudje zavedali, da je na trgu veliko nestrokovnjakov, šarlatanov, kot si napisal, bodo postali bolj previdni.

Avtor: bin

bin — Tue, 24 Jun 2008 13:36:20 +0000

Nekoliko zmedeno bom vprašal, tisa

Je tisti, ki psihoterapevta nujno potrebuje, sposoben izbrati “pravega”. In po drugi strani, kdo sme odločati, komu bom zaupal svojo “dušo” in svoj denar?

Saj gre za denar??!

Če bi bila psihoterapija strogo vpeta v zdravstveno kurativo - preventivo, bi o izobrazbi odločali predpisi. Delo bi potekalo pod nadzorom ministrstva za zdravje, denar pa bi bil “plača” zaposlenega. Takrat se zagotovo ne bi pojavljali “šarlatani”, saj bi bil “zaslužek” res zaslužen.

Vendar mi imamo SVOBODO!!

Avtor: Morska

Morska — Mon, 23 Jun 2008 10:26:47 +0000

Na žalost je temu res tako. V zadnjem času se pojavljajo še razno razni svetovalci, ki sploh ne rabijo imeti psihološke izobrazbe (govorim o svetovanjih, ki so bolj alternativnega značaja).

Zakon o duševnem zdravju je v dolgi čakalni vrsti, ker se strokovnjaki ne morejo poenotiti. Žal. Posledica razno raznih ponudnikov pa je nezadovoljstvo uporabnikov, ki nato posplošujejo in ne zaupajo tudi drugim. Kar pa je v njihovo škodo, ker potrebujejo pomoč.
V bistvu je potrebno zavedanje, da smo mi tisti, ki izbiramo… lahko je tudi nekdo zelo dober strokovnjak, pa se z njim pacient enostavno ne ujame. Zato je potrebno najprej najti takega, ki je in dober strokovnjak in ki mu pacient zaupa.