Arhiv za Oktober, 2008

Prostovoljsko delo – a se splača?

Kot prostovoljka sem začela delati ob začetku srednje šole v enem izmed mladinskih domov. Delovne naloge bi lahko opisala kot inštruiranje in druženje z otroci in mladostniki. Delo je bilo super, s stanovalci smo se ujeli in prijetno mi je bilo vsak teden tisti dve urci preživeti z njimi. Seveda smo imeli svoje borbe, ko kdo ni želel delati domačih nalog in je bila potem rešitev delati domače naloge na tleh. Ampak če drugače ni šlo :) .

Ko sem začela s študijem, sem želela s prostovoljskim delom nadaljevati. Pa to ni bilo tako preprosto …

V septembru smo na miling listo dobili vabilo za prostovoljsko delo v kliničnem centru. Sem se prijavila. Nato še nekajkrat pisala, kdaj se začnejo usposabljanja. Ta so potekala februarja! Kak mesec dni po usposabljanju smo se nato uspele s sošolkami dogovoriti za sestanek s koordinatorico prostovoljskega dela v kliničnem centru. Sestanek je deloval uspešno in pred začetkom dela smo morale zgolj še izpolniti vprašalnik (kontaktni podatki, želje na katerem oddelku bi rade delale) in ta vprašalnik poslati nazaj na KC. To smo naredile, ampak s KC nas ni nihče kontaktiral, zato smo me njih, vendar ni bilo nobenega odgovora. Študijsko leto se je izteklo, jaz sem naslednji september poskušala spet kontaktirati koordinatorico prostovoljskega dela, vendar nisem prejela nobenega odgovora.

Nato sem iskala druge možnosti prostovoljskega dela drugje in začela inštruirati dijaka, katerega starši so mu iskali pomoč. Vse lepo in prav, če me ne bi kar nekajkrat pozabili obvestiti, da fanta ne bo doma in sem torej izgubila uro in pol časa, da sem prišla do njihovega stanovanja in nazaj do svojega, zgolj zato, da sem ugotovila, da ga ni doma. Razumem, da je otrok neodgovoren, mama pa ne bi smela biti. Ali pa sem prišla in je še jedel, spal ali igral računalniške igrice.

Tudi sicer je imelo precej mojih znank negativne izkušnje s prostovoljskim delom, ko so jih vzgojitelji v mladinskih domovih nadirali, kaj počnejo v mladinskem domu (čeprav so prišle ob dogovorjeni uri), ali ni bilo nobenega otroka, s katerim bi lahko delala, pa so jih pač poslali domov. Podobne izkušnje so imeli tudi nekateri prostovoljci v azilu.

Takšno vedenje kaže na izrazito nespoštovanje prostovoljskega dela. Vendar zakaj potem organizacije in posamezniki potem sploh iščejo prostovoljce, če itak ravnajo z njimi kot svinja z mehom? A je naš čas manj vreden? Ker osebno pričakujem zgolj korekten odnos – torej točnost, pravočasno obveščanje o spremembah in vsaj približno prijaznost (ne pa da imam občutek, da nekdo dela uslugo meni, ker mu lahko pomagam pri učenju in domačih nalogah).

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

10 komentarjev 30.10.2008

Jon Krakaurer: Izginuli

Leta 1852 je eden izmed uradnikov indijskega geodetskega urada naznanil, da so odkrili najvišji vrh sveta. Leta 1865 so goro poimenovali Mount Everest. Kar sto eno leto pa je minilo od odkritja, da je Mount Everest najvišji vrh sveta, do trenutka, ko je človeška noga prvič stopila na vrh gore, Everest pa je zahteval 24 življenj. Leta 1953 sta vrh Everesta osvojila Edmund Hillary in Tenzing Norgaj. Še kar nekaj časa po prvem pristopu na vrh je Mount Everest ostal v dometu redkih, elitnih alpinistov. Povabilo k odpravi na Everest je bilo čast, ki si si jo lahko prislužil le po dolgi vajeniški dobi na manjših vrhovih, in če si potem dosegel vrh gore, si postal del najvišje plezalske elite.

To pa se je spreminilo, ko je leta 1985 vrh Everesta dosegel Dick Bass (seveda s pomočjo vodnika), petdesetletnik iz Teksasa, ki je bil plezalsko skoraj neizkušen. Bassu je sledil ‘cel roj vikendaških hribolazcev, ki so Everest na grob način potegnili v dobo postmodernizma’. V devetdesetih letih 20. stoletja je tako nastalo veliko število komercialnih podjetij, ki so vodila organiziran vzpon na vrh Everesta. Ko se je Jon Krakaur spomladi leta 1996 znašel pod vznožjem Everesta kot član komercialne odprave Adventure Consultants, je bilo od tridesetih odprav kar deset komercialnih. Vodja odprave Rob Hall je pred tem v šestih letih varno pripeljal na vrh Everesta kar devetintrideset strank (kar je večje od števila plezalcev, ki so osvojili vrh v prvih dvajsetih letih po vzponu Hillaryja).

A spomladi leta 1996 se je zdelo kot, da ge vse narobe. Najprej je višinski nosač ene izmed odprav zbolel za hudim primerom plučnega edema in kasneje tudi umrl. Vrvi za dostop na vrh niso bile napeljane in so jih morali plezalci in nosači napeljevati na dan vzpona, s čimer so nastale zamude pri vzponu na vrh. Plezalci (vključno z obema vodjema ekip) se niso držali ure, ko bi se morali obrniti nazaj. K temu naj dodamo še, da so se morali tudi vodje odprav odločati v stanju hipoksije ter, da je na dan vzpona izbruhnil na vrhu izredno močen vihar.

Rezultat je bil 5 mrtvih v nekaj dneh, med njimi tudi vodji dveh odprav (Rob Hall in Scott Fischer), ki sta bila prekaljena alpinista. Hkrati so preživeli utrpeli grozljive pomrzline, brezupno v neurju iskali izgubljene prijatelje ter se morali na koncu soočiti z grozljivo izgubo. ‘Moral sem se soočiti s to strahovito resničnostjo. Toda ko sem jo skušal dojeti, se je moja zavest v grozi umaknila nekam vase in me pustila v nenavadnem, avtomatističnem stanju. Kot, da so vsi moji čuti omrtvičeni, a sem kljub temu zaznal vsako, še tako majhno podrobnost. Kakor, da sem se umaknil v nek bunker globokov v moji lobanji in sem zdaj skozi majhno, zakrito odprtinico strmel na ruševine okrog sebe.’

Veliko število žrtev Everesta 1996 je v medijih in strokovni javnosti vzpodbudilo veliko dilem in razmišljanj, kako bi se dalo katastrofo preprečiti. A avtor zaključuje: ‘Nikakor se ne moremo slepiti, da bomo z nadrobnim seciranjem tragičnih dogodkov bistveno zmanjšali število mrtvih na pobočjih Everesta. To so žal le lepe želje. Priznati si moramo, da nas tudi beleženje tega strašnega zaporednja majhnih spodrsljajev ne bo obvarovalo pred ponavjanjem istih napak. Vse drugo je zgolj samoprevara in zanikanje strašne resničnosti visokogorskih odprav.’

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 26.10.2008

Rački ribniki

Rački ribniki – Požeg so krajinski park na zahodnem delu Dravskega polja, skoraj ob vznožju Pohorja. Območje je zavarovano zaradi naravne dediščine, ki jo predstavljajo mokrišča z ogroženimi živalskimi in rastlinski vrstami, med katerimi so 203 vrste ptic, 12 vrst dvoživk in 49 vrst kačjih pastirjev :) .

Ribnike se definitivno splača obiskati v kateremkoli letnem času, glede na močvirnat teren pa je treba po intenzivnejšem deževju, paziti kam stopimo. Lepo je poleti, ko cvetijo lokvanji, a tudi popoldnaski jesenski sprehod ob zahajajočem soncu ima svoje čare. Glede na to, da je del poti asfaltiranih, del pa gozdih, a dovolj širokih in urejenih, je izlet prijetno opraviti tudi s kolesi.

Za ogled celotnega parka si je dobro rezervirati cel dan, če se odločite za krajši ogled pa predlagam predvsem Turnove ribnike. Obisk lahko dopolnite še z ogledom botaničnega vrta Tal 94′ v Račah.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 20.10.2008

Kako si?

Je projekt, ki ga študentje psihologije organiziramo ob dnevu duševnega zdravja – 10. 10. Projekt se je začel danes s slastno slavnostno otvoritvijo ;) , nadaljeval pa se bo s sklopom predavanj. Prvo predavanje bo jutri (v torek) ob 18.00, ko bo o samomorilnosti predavala prof. dr. Martina Tomori. V sredo bo predavanje Vesne Švab Modrin z naslovom Motnje hranjenja kot izziv, v četrtek pa predavanje Onje Tekavčič Grad z naslovom Različne izgube in čustveni odgovori nanje. Vsa predavanja bodo potekala na Filozofski fakulteti ob 18. uri. V petek ob 13.00 sledi še okrogla miza o sodelovanju različnih strok pri skrbi za duševno zdravje mladih. Vse prireditve so brezplačne.

Prav tako ste vabljeni na spletno stran www.dsps.si/kakosi, kjer smo pripravili številne vsebine o tem, kako različni dejavniki vplivajo na duševno zdravje, pa tudi iskalnik, ki vam bo poiskal institucije in posameznike, ki vam lahko pomagajo pri skrbi za duševno zdravje. Za konec lahko rešite še kviz, kjer novo pridobljeno znanje o duševnem zdravju tudi preverite…

Pa še malček osebne refleksije… V projekt smo študentje vložili ogromno truda, živcev in nenazadnje tudi ur dela, ko bi z veseljem skrbeli za lastno duševno zdravje. Ko sem bila primorana sestaviti svoj opis za spletno stran, me je tako imelo, da bi napisala, da s sodelovanjem v projektu svojemu duševnemu zdravju pravzaprav škodujem :) . Bilo je stresno in bo zagotovo stresno vsaj do konca tedna, ko se prireditve zaključijo. Vendar so pozitivni rezultati že vidni. Pozitivne kritike, določena medijska prepoznavnost, uspel začetek.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 6.10.2008


 

Oktober 2008
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv