Arhiv za Marec, 2009

Zakaj je vedno vsega kriva “druga” ženska?

Ob tem, ko nekateri ob člankih o Bradu Pittu ali Angelini Jolie ali Jennifer Aniston še vedno pišejo komentarje kot “Angelina je p******”, “Naj bo kar nesrečna, kaj pa je Jennifer speljala Brada” … In ko se v številnih filmih pojavlja lik “druge” ženske, običajno mlade in lepe, ne nujno pametne, a vedno mahnjene na denar, se resnično sprašujem zakaj je vsega kriva “druga” ženska.

Po čisto preprosti logiki bi namreč rekla, da sta za varanje ključna dva faktorja: 1. v odnosu nekaj ni ok (mislim, da se okoli tega, da se varanje pojavlja tudi v odličnih odnosih, ne gre sprenevedati) in 2. da je moški (seveda tudi ženske varajo, ampak ker tema govori o “drugi” ženski, se osredotočimo zgolj na moške) pač idiot. Iskreno verjamem, da sta to glavna faktorja. Res je, da so odnosi kompleksni, osebnostna struktura posameznika pa prav tako, a ko potegnemo črto po moje vedno pridemo do te preproste enačbe.

In mislim, da je vseeno kakšna lepotica poskuša zapeljati moškega, če on ve, da ima doma nekaj boljšega. Že res, da imajo moški določene nagone po reprodukciji, ampak imajo tudi možgane vključno z določenimi možganskimi centri, ki nam omogočajo kontrolo naših nagonov :) . Zatorej – zakaj žene vedno krivijo moževo ljubico, ne pa svojega moža (in tudi sebe)? Edina odgovora, ki sem jih našla na to vprašanje sta: 1. Ker si ne želijo priznati, da je njihovo razmerje zanič in se tolažijo, da je tista druga ženska moža zapeljala (ga pomožnosti še ugrabila in posila) in 2. Ker si ne želijo priznati, da je njihov mož pač kreten in da so one slabo izbrale partnerja.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

5 komentarjev 26.03.2009

Tone Škarja: Everest

Glede na to, da letos mineva 30 let odkar je prvi Slovenec stopil na streho sveta, se tega izjemnega vzpona velja spomniti. In pravšnja knjiga za obuditev spominov je zagotovo Everest, toliko bolj zanimiva zato, ker jo je napisal vodja odprave Tone Škarja v sodelovanju z nekaterimi alpinisti.

Knjiga Everest je pripoved o odpravah v Himalajo, kakršne so nekoč bile. Velikih odpravah, z veliko člani, odpravah nacionalnega interesa, kjer je bil alpinist pogosto le kolesje v stroju. To so bili časi, ko se himalajskih vršacev še ni osvajalo v alpskem stilu in v solo vzponih. In to je bila odprava, v kateri je prvi Slovenec (Jugoslovan) stopil na streho sveta 13. maja 1979. In s tem prvenstvenim vzponom po zahodnem grebenu se je (takrat še) jugoslovanski alpinizem dokončno pridružil svetovnemu alpinističnemu vrhu.

Velike nacionalne odprave so zahtevale tudi veliko priprav – zbiranje sredstev, izbor alpinistov in ostalega osebja ter predvsem ogromno birokracije. Ko se je odprava končno začela, je vedno bilo nekaj narobe – opreme ni bilo ali je niso spustili skozi carino, šerpe niso želele nositi tovora, člani odprave so zbolevali eden za drugim. A še posebej hudo je bilo, če je zbolel zdravik. »Tudi zdravnik nocoj ne bo ordiniral. Bruhanje, driska, vročina se pri Mumi stopnjujejo iz minute v minuto. Bolan zdravnik je še bolj ubog kot kdorkoli drug: navsezadnje nima nobenega zdravnika.«

Po skoraj tri tedne dolgem pristopu do baznega tabora se je začelo delo na gori. Gradnja žičnice za tovore preko izjemno nevarne stene na sedlo Lho La, postavljanje višinskih taborov. Vsi premiki na gori so zahtevali od vodje mnogo načrtovanja. »Na pamet ne gre več, nastavim si evidenco dela za člane nad baznim taborom in diagram vseh vzponov za vsak dan posebej. Na hribu moramo biti vedno navzoči, nobenih zastojev, naveze si morajo slediti po istem vrstnem redu. Spremembe lahko nastajajo samo iz objektivnih vzrokov, kot so bolezni, slabo vreme, posebna zadolžitev. Vsaka sprememba danes spreminja načrt za jutri. Tako lepo počasi lezem v papirnato vojsko, moj spomin za naprej in za nazaj se preliva v krivulje na razpredelnici, v številke, v pripombe ob robu papirjev.«

Na vodji odprave leži posebna odgovornost – če je odprava neuspešna, je kriv vodja, če je odprava uspešna, se slavi predvsem alpiniste, vodja pa je hitro pozabljen. Vodja je hkrati tisti, ki odloča o usodi plezalcev – kdo bo tisti, ki bo imel priložnost prvi priti na vrh, in kdo bo po drugi strani tisti, ki bo delal zgolj za uspeh drugih. In ko sta Majron (op. a. Marjan Manfreda) in Viki (op. a. Grošelj) uspešno našla iz tabora pot proti vrhu, a pri tem dobila hude ozebline, je Tone Škarja svoja razmišljanja strnil tako: »Kaj bo pomenil Everest Majronu čez deset let? Danes vsi rečemo, da se je žrtvoval in poiskal prehod, da se bomo le njemu in Vikiju lahko zahvalili za uspeh. Rečemo, da sta pač potegnila »ta kratko«, čeprav je sicer vsak po svoje in vsak dan posebej pomikal smer proti vrhu. Kdo bo še vedel zanju čez deset let? Ve se za tiste, ki pridejo prvi gor, pa še za naslednje »uspešne« naveze, tudi vodjo vedno napišejo kot podatek za identifikacijo odprave, vsi drugi pa počasi izginejo v sivo pozabo.«

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.03.2009

Bye, bye America

Po štirinajstih dneh bivanja v New Yorku – največjem ameriškem mestu in 13. največjem mestu na svetu, smo se odpravili na zadnjo večerjo v (kako stereotipno) McDonalds potrošiti še zadnje dolarje. Občutno pretežke kovčke, ki smo jih tekom bivanjam dodobra napolnili z novimi nakupi, smo zvelkli po stopnicah hostla in v postajo podzemne, nakar nas je čakala skoraj dveurna vožnja s podzemno železnico in vlakom do letališča Johna F. Kennedyja. In tako na zibajočih se vlakih podzemne železnice in med prestopanjem po postajah, ki včasih zaudarjajo po urinu, ugotoviš, da je doma res najlepše. In da sanjska dežela pravzaprav niti ni tako sanjska.


New York je žal precej umazano mesto. Mesto, kjer na zelenici okoli bloka vidiš kopico smeti. Mesto, kjer na podzemni v skritih kotičkih postaje spi kak brezdomec. Ali pa se kdo polula kar v metroju. Je tudi mesto, kjer vsi hitijo – razen turistov, ki jih po kakšnem tednu kar hitro prepoznaš v množici, ko se počasi sprehajajo po Times Squaru in jih skušaš prehiteti.

Hkrati pa New York ponuja praktično neskončno izbiro restavracij, klubov in muzejev. Slednjih je največ Museum mile na Peti aveniji. Tam sta tudi Metropolitanski muzej, verjetno eden največjih muzejev na svetu, in prav tako znan Guggenheimov muzej. Potem je tukaj še muzej ameriške zgodovine, pa židovski muzej, Whitneyjev muzej ameriške umetnosti, Neue Galerie, … New York premore tudi muzej filma, radia in televizije, gasilski muzej, muzej policijske akademije, letalstva in kajpada seksa.

Hkrati nudi številne kulturne prireditve, ne le mjuziklov na Broadwayu, pač pa so tukaj tudi številni jazz klubi, stand up komedije, predstavitve knjig … Možnosti je res obilo, največja ovira pa je predvsem denar, čeprav mesto ponuja tudi številne zastonj prireditve.

… In ko potem po skoraj štiriindvajseturni poti domov ponoči prispeš v prazno Ljubljano, kjer na ulicah ni žive duše, začutiš rahlo nostalgijo po vseh tistih lučeh …


  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

3 komentarjev 13.03.2009

Washington

Washington je z dobrega pol milijona prebivalcev bistveno manjše mesto kot New York. Predvsem pa veliko bolj prijazno, saj so stavbe bistveno nižje. Po tem, ko je bil v mestu zgrajen U. S. Capitol, je bil namreč sprejet tudi sklep, da ne sme nobena stavba v mestu preseči njegove višine. U. S. Capitol tudi deli washingtonske ulica na sever in jug, vzhod in zahod. Kapitol se nahaja ob National Mall-u, velikem osrednjem »parku« v Washingtonu, ob/v katerem se nahajajo tudi Bela hiša, Washington Monument in spomenik Linconu. Washington Monument, spomenik Georgu Washingtonu, je z skoraj 170 m višine tudi najvišja zgradba v mestu (zgrajen je bil še pred zakonom, da nobena stavba ne sme biti višja od Kapitola), ob svoji izgradnji leta 1885 pa je bil tudi najvišja zgradba na svetu. Še vedno drži naslov najvišje kamnite zgradbe in najvišjega obeliska na svetu.


Tudi Washingtonska podzemna železnica je nekaj posebnega, saj poleg futuristično oblikovanih postaj premore tudi vlake z preprogami po tleh in oblazinjenimi sedeži ;) . In to brez, za New York značilnega, vonja po urinu. V Washingtonu so zaradi izdatnega državnega financiranja zastonj tudi vsi večji muzeji in galerije, hkrati pa že samo sprehod po National Mall-u nudi razstavo nekaterih umetniških konstrukcij – poleg množice spominskih parkov seveda. A kdo ugane kaj je posebnost hišice na spodnji sliki?

Tukaj je še fotografija zgornje hišice iz strani… Čestitke janiju, ki je prvi uganil posebnost tele hišice ;)

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

19 komentarjev 4.03.2009


 

Marec 2009
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv