'hribi'

Tine Mihelič: Julijske Alpe. Bohinjske gore.

Tine Mihelič je avtor števlnih planinskih in plezalnih vodnikov. Med njimi zagotovo izstopa priročnik, posvečen goram, ki so mu bile na nek način najbližje, saj je pod njihovimi vrhovi odraščal – vodnik po Bohinjskih gorah. Avtor nas v knjigi vabi, da Bohinj in vrhove okoli njega ne le obiščemo, pač pa postanemo njihovi ljubitelji in poznavalci, varuhi in zaščitniki njihovih lepot. »Spoznati Bohinj pomeni dolgoletno iskanje in odkrivanje vedno novih skrivnosti. To pomeni tudi nenehno bogatenje. Ni res, da je zlatorog skril ves svoj zaklad med sive pečine Bogatina. V resnici jih je raztresel vse naokoli.«

Zlatorog je raj raztresel povsod naokrog. (Pogled z Viševnika na Triglav)

Vodnik nas najprej na kratko pouči o Bohinju, zgodovini gorništva v teh krajih, varstvu narave, pravilih obnašanja v TNP, kulturnih in zgodovinskih spomenikih ter planinskih postojankah. Šele nato nas povabi na izlet. Najprej na sprehode, nato na razglede, na izlete, pa na visokogorske ture, prečenja in za konec še na očak Triglav.

Sprehodi nas vabijo na bolj ravninske, manj naporne, krajše ture, ki jih zmore tudi športno opremljen turist – na sprehod okoli Bohinjskega jezera, v dolino Voje, kjer se boste sprehodili ob čudovitih koritih Mostnice, do Bohinjskih slapov, med katerimi je največji in najbolj opevan slap Savica (še Prešeren ga je opeval v Krstu pri Savici), a so tudi drugi zanimivi in vredni obiska.

Slap Savica

V sklopu Razgledi nas vodnik vodi na različna, v večini lahko dostopna sredogorska razgledišča, s katerih se odpirajo čudoviti razgledi v dolino, pa tudi na okoliške vršace. Ker bomo na teh izletih v večini premagali kar nekaj višinskih metrov, je potrebna malo boljša oprema. Kam nas bodo vodile razgledne poti? Na Rudnico, včasih bogato z železom, na to »bogastvo« danes spominja samo še ime, pa na Vogel, kamor se večina turistov poda z gondolo, a če sledimo vodniku, bomo šli peš, odpelje nas tudi na Vodnikov razglednik, najkrajši (15 min) izlet v vodniku, ki ponudi izjemen pogled na Bohinjsko dolino ter nazadnje še na Galetovec, manj znano vzpetino na robu pokljuške planote.

Če se na razglednikih nismo povzpeli bistveno višje od 1 500 m, nas avtor v sklopu izletov popelje višje. Začnemo se vzpenjati tudi nad 1 500 metrov, v svet, kjer »se steza vije po gozdu, a se drevesa redčijo. Kjer je vedno več goličav, s katerih visoko nad seboj opazujemo bohinjske velikane. Pojavljajo se prve pečine, v razpokah med njimi pa nas pozdravljajo pisane znanilke gorskih višav.« Pot nas vodi na bohinjske planine, na Pokljuko, v kraljestvo zlatoroga na Komno in do najnižje ležečega Triglavskega jezera – Črnega jezera.

Nato se odpravimo na visokogorske ture. Opremili se bomo temu primerno – obuli v dobro gorsko ubovalo, tudi poleti v nahrbtnik spakirali rokavice in kapo … Poti nas bodo pripeljale na Ratitovec, na Črno prst, Rodico, Bogatin, Pršivec, Viševnik. Tudi nekatera brezpotja, ki terjajo nekaj plezalskih spretnosti, so se znašla v tej kategoriji: Raskovec, Kuk, Plaski Vogel, Jezerski Stog, Vernar …

Nato nam avtor predlaga še nekaj prečenj – z Rodice na Črno prst, pa po spodnjebohinjskih dvatisočakih (Bogatin – Mahavšček – Vrh Škrli – Kser – Kuk – Zeleni vrh – Podrta gora – Vrh nad Škrbino), po vrhovih okoli Konjščice. Čisto za konec pa ponudi še opisa dveh pristopov na naš najvišji vrh – Triglav.

Velika prednost vodnika je, da ga je pisal domačin, nekdo, ki je z bohinjskimi gorami odraščal. Tako nas postopno – od najlažjih do najtežjih izletov, popelje po Bohinju in okolici, nam predstavi skrite kotičke, ki jih sami verjetno ne bi odkrili, in vrhove, ki so prav tako zahtevni in zanimivi kot njihovi bolj znani in obljudeni bratje in sestre, pa jih morda včasih zanemarjamo. Vsekakor pa bo med 50 opisanimi cilji vsak lahko našel kakšnega zase.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 10.03.2012

Franček Knez: Ožarjeni kamen

Franček Knez velja za legendo med plezalci ter za enega največjih slovenskih alpinistov vseh časov. Opravil je več kot 5000 vzponov, med katerimi je preko 700 prvenstvenih. Preplezal je mnoge nove smeri v najbolj znanih stenah zahodnih Alp, Dolomitov, predvsem pa v stenah Julijskih Alp (34 novih smeri je preplezal samo v severni steni Triglava). Leta 1982 je v takrat (in še danes) neverjetnem času šestih ur sam preplezal razvpito severno steno Eigerja, kjer je štiri leta kasneje dodal še novo smer. Ker ima prvenstvene smeri tudi v Matterhornu in Grandes Jorasses, je eden redkih alpinistov, ki so pustili svoje prvenstvene sledi v vseh »treh problemih Alp«. Je eden izmed izmed najboljših (če ne najboljši) slovenskih alpinistov, ki je v nekem obdobju vlekel naprej slovenski alpinistični voz. Bil je prvi znanilec modernega športnega alpinizma pri nas in tudi širše, prvi, ki mu ena smer na dan pač ni bila dovolj.

V letu 2009 je v sodelovanju z Založbo Sanje izdal avtobiografsko knjigo Ožarjeni kamen. Glede na to, da je bil Franček od nekdaj od javnosti precej odmaknjen plezalec, je njegova knjiga morda še toliko bolj težko pričakovana. In kot so zapisali v založbi, ki je Frančkovo knjigo izdala: “Franček Knez redko javno spregovarja. Ko se vendarle odloči spregovoriti, je pretehtan, pretanjeno pronicljiv, slikovit in liričen.

Knjiga Ožarjeni kamen je izjemna bralska izkušnja, ki nas popelje po nenavadni in osupljivi poti, na kateri ne manjka drznih pogledov v vrtoglave prepade in obzorja, ki jih pred vsakogar postavlja življenje. 
Pripoved ožarja mehka občutljivost, skozi katero se razodeva izjemen odnos do življenja.”

Ožarjeni kamen je vsekakor knjiga alpinista, ki ni nikoli iskal medijske pozornosti (in je do alpinistov, ki so živeli od sponzorjev tudi dokaj kritičen).
Sam je raje svoboden, neobremenjen od pritiska javnosti, da neko steno mora splezati. Za večino odprav so denar zbirali z višinskimi deli. In tudi ta so prinesla mnogo zanimivih dogodivščin. 
»Vrtam plošče med okni. Ko pritrjujem zadnje zakovce, se rahlo naslonim na površino okenskega stekla. Zakovičim in se spustim na okensko polico. Takrat z notranje strani odpre okno prijazna starejša gospa in reče: »Že dolgo živim v tej stolpnici, pa mi še nihče ni prišel trkat na okno. Vi ste prvi. S čim vam lahko postrežem?«

Kakšna legenda je pravzaprav Franček Knez pa priča naslednja zgodba o srečanju s samim seboj. Ko je Franček nekega jutra plezal in se pri tem skoraj zaletel v planinca, ga je ta povprašal ali je to njegova prva smer danes. Ob pritrdilnem odgovoru pa ga je planinec podučil: »če bi bil tukaj Franček Knez, bi do zdaj splezal že vse smeri!« Franček pa ga je povprašal, kakšen pa je ta človek? »Velik in silno močan. In črno brado ima.«

Franček tudi do danes ostaja legenda, a legenda se je rodila iz preproste ljubezni do gora, do skale. »Vsi, ki imamo kamen silno radi, ga imamo radi že od nekdaj, in to zato, ker nam je blizu. V njem uzremo lastno podobo. Na kamnu, skali, se lahko izrazimo na več načinov. Nam najljubši je plezanje. Pri njem se s skalo gledamo iz oči v oči. Pomembna je pot pozornosti in uma. Ko zastavimo še moč in spretnost, se odpro nevidna vrata v plezalski svet.«

»Nikoli v življenju nisem tehtal in štel vrhov. Zame niso bili pomembni. Ni mi mar, kam gre smer. Šteje mi le to, da je srcu ljuba.«

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 12.12.2011

Izgubljeni (in najdeni) svet Zlatorogovega kraljestva

Triglavska jezera naj bi bil prepovedani svet rajskega Zlatorogovega kraljestva. In Dolina Triglavskih jezer, katere čudovita narava je bila tudi eden izmed vzrokov ustanovitve Triglavskega narodnega parka, je vsekakor pravljična.

Mi smo turo začeli na planini Blato in nadaljevali proti planini Pri jezeru ter naprej do Dednega polja. Tam smo se usmerili v smer sedla Vrata in Koče na Prehodavcih, a po slabe pol ure hoje zavili z glavne poti na pastirsko pot proti Prvemu Voglu. S prvega vrha se je pot malo po brezpotju in malo po neoznačeni poti nadaljevala na Drugi in Zadnji Vogel, od tam pa smo se spustili na sedlo Vrata, kjer smo se ponovno priključili markirani poti. Od tam smo se spustili do Zelenega jezera in naprej po Dolini Triglavskih jezer do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo tudi prespali. Skupaj je bilo prvi dan slabih 7 ur hoje.

Drugi dan smo se nato podali s Koče pri Triglavskih jezerih do planine Ovčarija (čez Prode) od tam pa nazaj do Dednega polja in planine Blato. Skupaj približno 3 ure in pol hoje.

Kajpada obstaja še kar nekaj drugih poti do Doline Triglavskih poti in tudi s začetno točko planino Blato lahko izberete malo drugačno pot kot smo jo ubrali mi. Za tiste bolj izkušene in opremljene tudi z planinskimi zemljeviti bi priporočala vzpon na Vogle, saj se tam na ogled postavljajo preproge planik, ki jih v sami Dolini Triglavskih jezer ni toliko videti. Tudi sicer se ob poti na ogled postavlja veliko planinskega življa, no in na planinah tudi nekaj prav prikupnih krav ;) .

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 3.09.2009

Golica – slovensko romarsko središče?

Golica je v maju verjetno najbolj oblegana slovenska gora. Zaradi narcis kajpada. Ko smo se prejšnji vikend odpravili tja, jih ravno v obilicah ni več bilo (vsaj v dolini ne), zato pa je bilo toliko več planincev/turistov. Vsa parkirišča polna, okolica planinske koče zabasana, gost promet v smeri na in z vrha …

Edina sreča je bila, da smo se proti koči po pomoti odpravili po zimski poti, ki je pravzaprav zahtevna pot in je ne izbere toliko pohodnikov. Tako smo se dejstva koliko ljudi je hkrati z nami na Golici prav zavedli še pri koči. Ampak na srečo je bilo vreme solidno in je tako lahko vsakdo mirno našel prostor zase zunaj na travi (samo na štrudel, ki sem si ga strašno zaželela, je bilo treba čakati deset minut v vrsti).

Izlet je kljub gneči uspel in če je bilo narcis malo manj, je bila zato obilica drugega cvetja. Ampak Golice v maju ob vikendih vseeno ne nameravam obiskati vsaj še nekaj let. Raje med tednom, če si bom že zaželela narcis …

Sem pa med potjo naletela na tega prav prikupnega žužka, ki pa nikakor ni zaželel zapustiti mojega čevlja …

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 28.05.2009

Nanos

Nanos je visoka kraška planota in hkrati tista pregrada, ki celinski del Slovenije ločuje od Primorja. Hkrati pa je Nanos tudi priljubljena izletniška točka, tako za tiste manj izkušene in kondicijsko malo slabše pripravljene, kot tudi tiste bolj izkušene.

Mi smo z pohodom začeli v Gradišču (vasica nad Vipavo) in se po zahtevni poti povzpeli na Gradiško turo (793 m). Od tam pa do Furlanovega zavetišča pri Abramu (900 m). Furlanovo zavetišče je pravzaprav precej velik kmečki turizem (oz. turistična kmetija, kot naj bi bil bolj pravilen izraz), kjer se lahko tudi zelo poceni najeste (vendar je, če želite dobiti mizo znotraj gostišča in ne zunaj na klopcah, vsaj ob nedeljah potrebna rezervacija). Lahko si pogledate tudi medveda, ki pa žal nima najbolj ugodnih življenjskih razmer. Od Furlanovega zavetišča smo pot nadaljevali do Vojkove koče na Nanosu (1240 m). Od tam pa smo se spustili v Veliko Ubeljsko, kjer stoji spomenik krompirju. Imamo srečo – imamo krompir. No ja, nadaljnih komentarjev ne bom podajala …

Naš izlet je sicer trajal dobrih šest ur in predvsem začeten vzpon na Gradiško turo in spust v Veliko Ubeljsko (začetni del spusta je zelo strm in kolena kar precej trpijo) sta dokaj naporna. Tako da tistim z manj kondicije priporočam, da se povzpnejo z Furlanovega zavetišča do Vojkove koče in nato po isti poti nazaj. Ta del poti traja nekje 2 uri in velik del poti je skoraj raven.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.05.2009

Bohorski slapovi

So super ideja za krajši ali daljši izlet (dolžino ture namreč brez problema prilagodite svojim sposobnostim, saj si ni potrebno ogledati vseh slapov naenkrat, pač pa se lahko odločite zgolj za ogled enega ali dveh slapov). Mi smo se odločili za daljšo različico in si ogledali štiri slapove: Bojanco, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik.

Pot smo začeli v vasi Jablance (tam najdete tudi tablo z zemljevidom poti) ter se spustili do Dobrovskega potoka in nato nadaljevali ob njegovi strugi. To je potrebno tudi večkrat prečkati, zato je na pot priporočljivo vzeti tudi palice. Ob poti smo občudovali cvetje in pa številne močerade, ki so zaradi obilice dežja v preteklih dneh pokukali na plano. Nato smo zavili ob strugi Stranjskega potoka in pot nas je kmalu pripeljala do slapa Bojanca.

Od tam nas je čakal strm vzpon, nato pa zopet spust v dolino potoka Blanščice, na katerem je slap Pekel. Nato pa ponovno vzpon, ki nas je pripeljal do partizanske tiskarne, nato pa do asfaltne ceste po kateri smo se spustili skozi vas Puste Lužice. Od tam na kolovoz in skozi gozd do Dobrovskega potoka in do slapa Ubijavnik. Tam smo se nato ločili na dve skupini: šoferji so šli nazaj do Jablanc po avtomobile, ostali pa smo se podali proti koči na Bohorju. Od tam smo se nato z avtomobili odpeljali do izhodišča za slap Bojavnik – do koder pa je s ceste le kakšnih pet minut hoje.

Tako smo preživeli prečudovit nedeljski dan, turo pa priporočam vsem ljubiteljem narave. Vendar ne pozabite na primerno opremo (planinski čevlji, palice), saj je pot mestoma dokaj zahtevna. Tura, ki smo jo opravili pa zahteva približno štiri do pet ur hoje (odvisno od telesne pripravljenosti in velikosti skupine seveda).

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

6 komentarjev 12.04.2009

Bohinjska idila

Nikoli nismo hodili na počitnice v Bohinj. Nekajkrat sem se znašla tam, ker je bil začetna ali končna točka planinskih tur, v osnovni šoli pa je Bohinj kajpada bila obvezna destinacija končnih izletov. Letos sem tako tam prvič dopustovala in kot po zlu nas je že prvo noč zalotil močan dež, ki se je nato nadaljeval še večino naslednjega dne. Popoldan smo se končno odpravili na kratek sprehod ob jezeru.

bohinj3.jpg
Že naslednji dan je bilo vreme dovolj stabilno za malo daljšo turo na Pršivec, kjer so nas pričakale obilice planiskega cvetja ter prelep razgled na Julijska Alpe s Triglavom in tudi v dolino z Bohinjskim jezerom. Pot na Pršivec je sicer precej strma, vendar zaradi cvetja in nekaj izvrstnih razgledišč dovolj zanimiva, da se z veseljem vzpenjaš. Popoldan nas je čakalo še kopanje v ledeno hladnem Bohinjskem jezeru (pred nesrečno nevihto so mi sicer obljubljali vodo čez dvajset stopinj, vendar se mi takrat ni uspelo skopati), kar je seveda pomenilo da smo ven pobegnili še preden smo prav zmočili.

bohinj1.JPG

Zadnji dan sem nato izkoristila za polovičen pohod okoli Bohinjskega jezera (od Ribčevega Laza do Ukanca peš, preostanek poti pa z avtobusom). Pot okoli jezera je precej zanimiva in primerna tudi za manj utrjene hodce, čeprav vam pohod v sandalih in brez primerne zaloge vode vendarle odsvetujem (tako opravljena se je okoli jezera odpravila večja skupina Italijanov). Popoldan smo izkoristili za vožnjo s kanujem, med katero smo se skoraj zaleteli v olimpijsko ekipo veslačev in odkrili nekaj skritih presenečenj ;) .

bohinj4.jpg

O vsem tem pa pravzaprav pišem, da bi poudarila, kako idealen je Bohinj za preživljanje aktivnih počitnic. Poleg vseh naštetih aktivnosti namreč ponuja tudi ogromno primernih kolesarskih poti, pa tudi nekaj bolj adrenalinskih vodnih športov – soteskanje, vožnja s kanujem ali kajakom po Savi Bohinjki, rafting, … Sploh v primeru družin/skupin z različnimi interesi se je tako Bohinj izkazal za idealno lokacijo, saj je vsakdo našel nekaj zase. Lahko bi rekli, da je bil volk sit in koza cela.

bohinj2.jpg

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 20.08.2008

Sobotni izlet – Stegovnik

Včerajšnjo presenetljivo sončno in niti ne tako mrzlo soboto smo izkoristili za izlet na Stegovnik. Na 1692 m visok vrh smo se odpravili iz Dola (sparkirali smo se malo višje) čez Močnikovo sedlo. Do vrha smo po prijetni, pretežno gozdni, poti hodili dobri dve uri, za trud pa smo bili poplačani s prekrasnim pogledom na Julijske Alpe, Kamniško – Savninjske Alpe in Košuto.

viharnik.jpg

Za pot navzdol smo izbrali pot skozi okno v Stegovniku, ki je zahtevala malo več spretnosti (nekaj jeklenic in lestev na poti) in spust po brezpotju. Čeprav smo malo zašli s prave poti, je bil trud več kot poplačan (če ne drugače s srečanjem simpatične žabice ob poti). Pa seveda s pogledom na prekrasne orumenele iglice macesnov in tudi s prvim stikom z letošnjim snegom.

zabica.jpgokno.jpg

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 4.11.2007

Silberkarklamm

Soteska leži na avstrijskem Štajerskem, blizu Ramsau-a in tudi blizu najvišjega vrha Štajerske Dachsteina. Ta je bil prvotno naš cilj, a kaj ko je bila vidljivost skoraj ničelna, temperature na 3000 m okrog ničle, veter močan, pa še vsake toliko je začelo deževati. Torej smo se raje odpravili v Silberkarklamm.

slap.jpg

Soteska je lepo urejena, mostički in stopnice so varno ograjene, pot je primerna tudi za tiste z manj kondicije, čeprav bi potencialnim obiskovalcem vseeno priporočala športno obutev. Soteska sicer ne očara pretirano (samo zaradi nje se vam ne splača hoditi tako daleč, ker imamo v Sloveniji lepše soteske in vindgarje), a ima prav zanimivo in adrenalinsko ‘plezalno’ pot. Ta se začne s prehodom, čez ozek ‘mostiček’.

most.jpg

Nato se začneš vzpenjati po steni (najvišja težavnost posameznega odseka je D (ob siceršnjem maksimumu E)), kjer pa jeklenice in klini, ki so ves čas ob poti, omogočajo dobro varovanje. Med potjo iz stene tudi večkrat izstopite, tako da si na teh mestih lahko vzamete odmor in spočijete roke.

v-steni.jpg

Kljub vsemu pa za takšno pot potrebujete dobro opremo (čelado, plezalni pas), solidno kondicijo (predvsem moč v rokah) in izkušnje z hojo po jeklenicah in klinih. Tudi strah pred višino ni ravno prednost ;) . Slabše opremljeni se lahko podate na takoimenovano otroško plezalno pot (pravzaprav gre za lestev). Za to bo zadostovalo nekaj poguma in moči v rokah. Pa seveda odsotnost strahu pred višino. Čeprav se pot imenuje otroška, jih samih nikar ne spustite po lestvi navzgor.

lestev.jpg

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 15.08.2007


 

Oktober 2022
P T S Č P S N
« Jun    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv