'literarno'

Tine Mihelič: Julijske Alpe. Bohinjske gore.

Tine Mihelič je avtor števlnih planinskih in plezalnih vodnikov. Med njimi zagotovo izstopa priročnik, posvečen goram, ki so mu bile na nek način najbližje, saj je pod njihovimi vrhovi odraščal – vodnik po Bohinjskih gorah. Avtor nas v knjigi vabi, da Bohinj in vrhove okoli njega ne le obiščemo, pač pa postanemo njihovi ljubitelji in poznavalci, varuhi in zaščitniki njihovih lepot. »Spoznati Bohinj pomeni dolgoletno iskanje in odkrivanje vedno novih skrivnosti. To pomeni tudi nenehno bogatenje. Ni res, da je zlatorog skril ves svoj zaklad med sive pečine Bogatina. V resnici jih je raztresel vse naokoli.«

Zlatorog je raj raztresel povsod naokrog. (Pogled z Viševnika na Triglav)

Vodnik nas najprej na kratko pouči o Bohinju, zgodovini gorništva v teh krajih, varstvu narave, pravilih obnašanja v TNP, kulturnih in zgodovinskih spomenikih ter planinskih postojankah. Šele nato nas povabi na izlet. Najprej na sprehode, nato na razglede, na izlete, pa na visokogorske ture, prečenja in za konec še na očak Triglav.

Sprehodi nas vabijo na bolj ravninske, manj naporne, krajše ture, ki jih zmore tudi športno opremljen turist – na sprehod okoli Bohinjskega jezera, v dolino Voje, kjer se boste sprehodili ob čudovitih koritih Mostnice, do Bohinjskih slapov, med katerimi je največji in najbolj opevan slap Savica (še Prešeren ga je opeval v Krstu pri Savici), a so tudi drugi zanimivi in vredni obiska.

Slap Savica

V sklopu Razgledi nas vodnik vodi na različna, v večini lahko dostopna sredogorska razgledišča, s katerih se odpirajo čudoviti razgledi v dolino, pa tudi na okoliške vršace. Ker bomo na teh izletih v večini premagali kar nekaj višinskih metrov, je potrebna malo boljša oprema. Kam nas bodo vodile razgledne poti? Na Rudnico, včasih bogato z železom, na to »bogastvo« danes spominja samo še ime, pa na Vogel, kamor se večina turistov poda z gondolo, a če sledimo vodniku, bomo šli peš, odpelje nas tudi na Vodnikov razglednik, najkrajši (15 min) izlet v vodniku, ki ponudi izjemen pogled na Bohinjsko dolino ter nazadnje še na Galetovec, manj znano vzpetino na robu pokljuške planote.

Če se na razglednikih nismo povzpeli bistveno višje od 1 500 m, nas avtor v sklopu izletov popelje višje. Začnemo se vzpenjati tudi nad 1 500 metrov, v svet, kjer »se steza vije po gozdu, a se drevesa redčijo. Kjer je vedno več goličav, s katerih visoko nad seboj opazujemo bohinjske velikane. Pojavljajo se prve pečine, v razpokah med njimi pa nas pozdravljajo pisane znanilke gorskih višav.« Pot nas vodi na bohinjske planine, na Pokljuko, v kraljestvo zlatoroga na Komno in do najnižje ležečega Triglavskega jezera – Črnega jezera.

Nato se odpravimo na visokogorske ture. Opremili se bomo temu primerno – obuli v dobro gorsko ubovalo, tudi poleti v nahrbtnik spakirali rokavice in kapo … Poti nas bodo pripeljale na Ratitovec, na Črno prst, Rodico, Bogatin, Pršivec, Viševnik. Tudi nekatera brezpotja, ki terjajo nekaj plezalskih spretnosti, so se znašla v tej kategoriji: Raskovec, Kuk, Plaski Vogel, Jezerski Stog, Vernar …

Nato nam avtor predlaga še nekaj prečenj – z Rodice na Črno prst, pa po spodnjebohinjskih dvatisočakih (Bogatin – Mahavšček – Vrh Škrli – Kser – Kuk – Zeleni vrh – Podrta gora – Vrh nad Škrbino), po vrhovih okoli Konjščice. Čisto za konec pa ponudi še opisa dveh pristopov na naš najvišji vrh – Triglav.

Velika prednost vodnika je, da ga je pisal domačin, nekdo, ki je z bohinjskimi gorami odraščal. Tako nas postopno – od najlažjih do najtežjih izletov, popelje po Bohinju in okolici, nam predstavi skrite kotičke, ki jih sami verjetno ne bi odkrili, in vrhove, ki so prav tako zahtevni in zanimivi kot njihovi bolj znani in obljudeni bratje in sestre, pa jih morda včasih zanemarjamo. Vsekakor pa bo med 50 opisanimi cilji vsak lahko našel kakšnega zase.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 10.03.2012

Varuh otrokovih dolžnosti

Varuh otrokovih dolžnosti avtorjev Marka Juharta in Simone Levc je sicer dobrodošla novost na slovenskem knjižnem trgu prepolnih vzgojnih priročnikov iz tujine, a žal je celoten (vsebinski in oblikovni) vtis malce nedodelan. Ob obljubljenih 190 strani sem pač pričakovala nekoliko več. Kot prvo razočara kvaliteta platnic (vem, sem pikolovska), saj se začnejo ušesa na platnicah delati še preden odpreš knjigo (celo Pinguinove knjige za 1 euro imajo boljše platnica). Notranjost je slabo oblikovana, z bistveno prevelikimi črkami, spregledanimi dvojnimi presledki med besedami in dvoje izpuščenimi vrsticami med nekaterimi odstavki brez posebnega smisla. Čeprav knjige seveda berem zaradi njihovega sporočila in ne zunanjosti, me vendarle razočara, ko vidim takšno površnost, ki kaže le malo spoštovanja do bralca (vse skupaj še najbolj spominja na učbenike s faksa, za katere smo pač vedeli, da so predvsem učno gradivo in da je na račun slabega dizajna, vsaj knjiga poceni).

Potem pa k vsebini. Knjiga se lepo bere, zelo hitro tečejo oči po besedilu. Veliko zabavnih domislic je v njej, veliko dobrih citatov se da izpisati. Vendar na koncu te pusti malo praznega, z enim velikim vprašajem nad glavo. Pa ne zato, ker bi se spraševal, kaj bom zdaj s svojim otrokom, ampak ker se sprašuješ, kaj sem sploh prebral. Del problema je po mojem mnenju v slabi členitvi besedila, del v tem, da skozi posamezne teme avtorja tako hitita, da je za bralca pač prehitro in premalo poglobljeno. Mestoma knjiga deluje bolj kot skupek izsekov iz predavanjaj kot pa da je bila pisana z namenom bralca, ki jo bo prebral, nato pa v njej vedn0 znova iskal poglavja, ki jih v tistem trenutku potrebuje. Žal, zamisli ki nam jih avtorja želita posredovati so namreč prave, celo odlične. Izvedba pa ne tako.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 4.02.2012

Franček Knez: Ožarjeni kamen

Franček Knez velja za legendo med plezalci ter za enega največjih slovenskih alpinistov vseh časov. Opravil je več kot 5000 vzponov, med katerimi je preko 700 prvenstvenih. Preplezal je mnoge nove smeri v najbolj znanih stenah zahodnih Alp, Dolomitov, predvsem pa v stenah Julijskih Alp (34 novih smeri je preplezal samo v severni steni Triglava). Leta 1982 je v takrat (in še danes) neverjetnem času šestih ur sam preplezal razvpito severno steno Eigerja, kjer je štiri leta kasneje dodal še novo smer. Ker ima prvenstvene smeri tudi v Matterhornu in Grandes Jorasses, je eden redkih alpinistov, ki so pustili svoje prvenstvene sledi v vseh »treh problemih Alp«. Je eden izmed izmed najboljših (če ne najboljši) slovenskih alpinistov, ki je v nekem obdobju vlekel naprej slovenski alpinistični voz. Bil je prvi znanilec modernega športnega alpinizma pri nas in tudi širše, prvi, ki mu ena smer na dan pač ni bila dovolj.

V letu 2009 je v sodelovanju z Založbo Sanje izdal avtobiografsko knjigo Ožarjeni kamen. Glede na to, da je bil Franček od nekdaj od javnosti precej odmaknjen plezalec, je njegova knjiga morda še toliko bolj težko pričakovana. In kot so zapisali v založbi, ki je Frančkovo knjigo izdala: “Franček Knez redko javno spregovarja. Ko se vendarle odloči spregovoriti, je pretehtan, pretanjeno pronicljiv, slikovit in liričen.

Knjiga Ožarjeni kamen je izjemna bralska izkušnja, ki nas popelje po nenavadni in osupljivi poti, na kateri ne manjka drznih pogledov v vrtoglave prepade in obzorja, ki jih pred vsakogar postavlja življenje. 
Pripoved ožarja mehka občutljivost, skozi katero se razodeva izjemen odnos do življenja.”

Ožarjeni kamen je vsekakor knjiga alpinista, ki ni nikoli iskal medijske pozornosti (in je do alpinistov, ki so živeli od sponzorjev tudi dokaj kritičen).
Sam je raje svoboden, neobremenjen od pritiska javnosti, da neko steno mora splezati. Za večino odprav so denar zbirali z višinskimi deli. In tudi ta so prinesla mnogo zanimivih dogodivščin. 
»Vrtam plošče med okni. Ko pritrjujem zadnje zakovce, se rahlo naslonim na površino okenskega stekla. Zakovičim in se spustim na okensko polico. Takrat z notranje strani odpre okno prijazna starejša gospa in reče: »Že dolgo živim v tej stolpnici, pa mi še nihče ni prišel trkat na okno. Vi ste prvi. S čim vam lahko postrežem?«

Kakšna legenda je pravzaprav Franček Knez pa priča naslednja zgodba o srečanju s samim seboj. Ko je Franček nekega jutra plezal in se pri tem skoraj zaletel v planinca, ga je ta povprašal ali je to njegova prva smer danes. Ob pritrdilnem odgovoru pa ga je planinec podučil: »če bi bil tukaj Franček Knez, bi do zdaj splezal že vse smeri!« Franček pa ga je povprašal, kakšen pa je ta človek? »Velik in silno močan. In črno brado ima.«

Franček tudi do danes ostaja legenda, a legenda se je rodila iz preproste ljubezni do gora, do skale. »Vsi, ki imamo kamen silno radi, ga imamo radi že od nekdaj, in to zato, ker nam je blizu. V njem uzremo lastno podobo. Na kamnu, skali, se lahko izrazimo na več načinov. Nam najljubši je plezanje. Pri njem se s skalo gledamo iz oči v oči. Pomembna je pot pozornosti in uma. Ko zastavimo še moč in spretnost, se odpro nevidna vrata v plezalski svet.«

»Nikoli v življenju nisem tehtal in štel vrhov. Zame niso bili pomembni. Ni mi mar, kam gre smer. Šteje mi le to, da je srcu ljuba.«

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 12.12.2011

Bernadette McDonald: Tomaž Humar

Biografija o Tomažu Humarju je ena redkih biografij o slovenskih alpinistih, težo pa ji daje tudi dejstvo, da jo je napisala dolgoletna vodja Festivala gorniškega filma Banff ter avtorica in urednica številnih knjig o gorništvu in alpinizmu. Biografija je nastajala predvsem v sodelovanju Bernadette McDonald in Tomaža Humarja, seveda pa tudi nekaterih Humarju bližnjih oseb. Predgovor h knjigi je napisal znameniti Reinhold Messner.
Vsako poglavje nudi vpogled v dve zgodbi – najprej v plezanje in kasneje v reševanje Tomaža Humarja iz Rupalske stene v Nanga Parbatu, nato pa še vpogled v celotno zgodbo njegovega odraščanja in alpinističnih dosežkov. Dotakne se vseh njegovih pomembnejših alpinističnih vzponov, a tudi njegovega zasebnega življenja – od težavnega odnosa z očetom v mladosti do zakonskih težav. Izvrstno prikaže samosvojo osebnost in izjemno trmo ene največjih alpinističnih oseb našega časa.
Kot vse zgodbe izjemnih alpinistov je tudi zgodba Tomaža Humarja zmes solz sreče in žalosti. Začetek Humarjeve himalajske kariere je predstavljal Ganeš V, kamor ga je povabil takrat že legendarni Stane Belak – Šrauf, ki je novinca označil za “mucka z dobro nabrušenimi kremplji”. Le eno leto kasneje (1995) je dosegel svoj prvi osemtisočak – Anapurno. Leta 1996 je sledil vzpon po severozahodni steni Ama Dablama, za katerega sta z Vanjo Furlanom dobila najvišjo alpinistično nagrado zlati cepin. Sledili so vzponi na Bobaje, Nuptse in El Capitan – Reticent Wall. Nuptse je bil izmed teh vzponov prelomen, saj je z vrha gore odpihnilo Tomaževega soplezalca Janeza Jegliča – Johana in po tej tragediji je Tomaž v večini plezal sam. Leta 1999 je preplezal južno steno Daulagirija, vzpon je iz Tomaža Humarja naredil zvezdo – ne le v alpinistični sferi, pač pa tudi med “navadnimi” ljudmi.
Zgodovinskemu vzponu je sledila nesreča, ki bi skoraj pomenila konec Humarjeve alpinistične kariere. Pa se ni zgodila v gorah, pač pa pri padcu med gradnjo lastne hiše. Po dolgem okrevanju je poškodovana noga ostala dva in pol centimetra krajša od zdrave. A Tomaža niti to ni ustavilo in leta 2002 je nadaljeval z osvajanjem gora in sten – zvrstili so se osemtisočak Šišapangma, prvenstvena smer v Acongcagui, Cholatse. Leta 2005 je sledil neuspešen (in medijsko zelo izpostavljen) poskus vzpona po osrednjem delu Rupalske stene. Zaradi helikopterskega reševanja in velike medijske izpostavljenosti odprave se je del alpinistične srenje še bolj kritično obrnil proti njemu. Od takrat je Tomaž plezal daleč od oči kamere in leta 2007 preplezal južno steno Anapurne.
Konec letošnjega leta je bil Tomaž še enkrat osrednja medijska osebnost. Med plezanjem v steni Langtang Lirunga se je ponesrečil, a je bilo tokrat helikoptersko reševanje žal prepozno. Za vedno je odšel eden najboljših in verjetno tudi najbolj kontroverznih alpinistov našega časa. Knjiga ostaja kot spomin na izjemno osebnost, ki je plezalski svet spremenila za vedno, hkrati pa je s svojo preprostostjo, dobrodelnostjo in stalno težnjo, doseči več in biti boljši, vplivala tudi na “navadne smrtnike”.

“Vznemirjenje je posledica vibracij.
Sprožijo misel, ta pa se razvije v idejo.
Ideja živi, dokler jo nosimo v srcu.
Odvisna je od naše iskrenosti, pozornosti uma,
samega življenja.
Ko se predamo ideji, ni več ovir,
ampak je le še POT.
Vera, pogum, razumevanje nam pomagajo doreči
oltar žalovanja …
Vse, kar ostane, je potovanje, potovanje na drugo stran,
kjer pogum, vera, razumevanje niso več potrebni.”
(Tomaž Humar)

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 17.12.2009

Stane Belak – Šrauf: Veliki dnevi

Stane Belak – Šrauf je bil več desetletij ena gonilnih sil slovenskega (in še prej jugoslovanskega alpinizma). Bil je vzornik, občudovanec in učitelj, iskalec in generator idej. Tak je v alpinizmu kot vodja premikal meje možnega, odrival predsodke ter izžareval neizmerno željo po uspehu, s katero je vlekel mnoge za seboj. Bil je prvi Slovenec na vrhu osemtisočaka in to po vzponu preko strme južne stene Makaluja, ki je takrat predstavljala kakovostni vrh v Himalaji in popoln stik s svetovnim alipinističnimi trendi. Skupaj s Tonetom Sazonovim in Alešem Kunaverjem je opravil prvenstveni zimski vzpon po Čopovem stebru.

Tako Šrauf opiše snežni metež med vzponom na Triglav : ‘Ko se zjutraj s cepini izkopljemo na plano, nas čaka še za spoznanje obupnejše vreme kot zadnje dni. Sneži v gostih kosmih, kot da bi se utrgal oblak. S Kugyjeve police pokajo pršni plazovi. Pravi beli pekel. Na vetru se naša premočena obleka spremeni v leden oklep.’

Šraufova knjiga se bere kot napeta kriminalka. Plazovi, pomanjkanje kisika, šotori v plamenih, mraz, zaledenele roke, snežni viharji. In daje slutiti, da gre za človeka izjemne volje in vztrajnosti. Ta se je pokazala tudi ob vzponu na Dhaulagiri, ki je bil za Šraufa gora neporavnanih računov. Že ob prvem poskusu vzpona (ki so mu kasneje sledili še trije) pa je šla Šraufova naveza skozi kalvarijo, ki ji v zgodovini slovenskega alpinizma ni para. ‘Peklenski veter je zasipal polomljene ostanke šotora in nas stiskal v tla. Prva radijska zveza je bila tudi zadnja na tej hudičevi gori, ki je malo zatem z vsemi kanoni udarila po nas. Veter je zadivjal z vso silovitostjo in grozil, da nas bo zasul s snežno sipo. Planil sem ven, da bi popustil vrvice in odkopal. V nekaj sekundah sem imel roke trde od mraza in v paničnem strahu sem ugotovil, da je šotor za nas izgubljen! Planil sem nazaj v jazbino, že polno snega, da bi pripravil še kaj tekočine pred vzponom na vrh. Z grozo sem spoznal, da je druga in edina plinska bombica prazna! Popustilo je tesnilo in plin je ušel! Po tolkih dneh pomanjkanja hrane in pijače nam je sedaj ušla energija, brez katere ni življenja.’

A v Šraufovi alpinistični karieri niso bili le trenutki trpljenja, bili so tudi trenutki zmagoslavja. Številne preplezane stene, številni osvojeni vrhovi. Med njimi tudi Everest: ‘Tu je! Vrh! Prijel sem aluminjasti tripod in nenadoma nisem vedel, kaj bi. Rad bi nekomu stisnil roko… karkoli. Že sta tu Ang Phu in Stipe. Brez besed se objamemo in nekaj trenutkov molče stojimo na vrhu in le pridušeno hlipanje se sliši izza zaledenelih mask. To je Chomolungma! To je najvišji vrh sveta. … Vrh za katerega smo živeli dolga leta, za katerega zgodbo je svoj delček prispevalo toliko naših ljudi, vrh za katerega zgodbo so garali in trepeli prijatelji na odpravi, vrh, v katerem je skritih milijon stisk in strahov nas in naših domačih.’

Številne dogodivščine na najvišjih vrhovih sveta je, z veliko sreče in njegovo značilno trmo, preživel na koncu pa ga je življenja stal plaz pod Mojstrovko – goro na kateri se je začela njegova alpinistična pot.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 22.11.2009

Izropane slovenske knjižnice

Če kdo misli, da Slovenci ne beremo, naj kdaj stopi v kakšno splošno knjižnico. Vsaj moja izkušnja je namreč takšna, da kadarkoli pridem v knjižnico je tam precejšnje število ljudi. Ne samo to – enkrat sem bila pred knjižnico nekaj minut preden se je odprla in z mano je čakalo še kakih deset drugih osebkov :) . In ko sem si želela rezarvirati Hoseinijevo knjigo Tisoč veličastnih sonc, sem bila 11 v čakalni vrsti (in to na posamezen izvod knjige, se mi zdi). Sem odpovedala rezervacijo, saj niti približno ne vem kje bom, ko bo vseh 10 oseb pred mano uspelo prebrati to knjigo. Bom raje počakala, da pride iz mode (kot je očitno Paasilinna, katerega prostih izvodov knjig pred dvema letoma skorajda ni dalo dobiti, sedaj pa pretežno samevajo na policah).

Knjige niti slučajno ne nameravam kupiti. Ker se mi zdi nesmiselno kupovati leposlovne knjige, saj jih preberem enkrat (na prste ene roke bi lahko preštela leposlovje, ki sem ga brala več kot enkrat) in potem obležijo na polici. Se ne splača. Kupujem sicer kakšne knjige po res zelo ugodnih cenah in to je to. In če me slučajno želi kdo prepričati, da so recimo žepnice ugodne … Niso. So cenejše od ostalih izdaj, ampak v ZDA so recimo praktično vse knjige po ceni, ki je primerljiva z našimi žepnicami. Vem, da je večje tržišče, ampak kot kupca me zanima končna cena in ne celotna problematika proizvodnega procesa … Zato ostajam pri nakupovanju strokovnih knjig, leposlovje pa si raje izposodim.

In če se vrnem k izropanim slovenskim knjižnicam. Praktično vsako poletje opažam velik naval ljudi, ki si izposodijo knjige za počitniško branje. In posledično so vsako poletje določene knjige praktično nedosegljive. Druge seveda ostajajo na policah – vsaj do jeseni, ko šolarji pridejo po knjige za domače branje. In ali ni zanimivo, da se domače branje šolarjev in poletno branje njihovih mam skoraj vedno razlikujeta ;) ?

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

14 komentarjev 12.06.2009

Tone Škarja: Everest

Glede na to, da letos mineva 30 let odkar je prvi Slovenec stopil na streho sveta, se tega izjemnega vzpona velja spomniti. In pravšnja knjiga za obuditev spominov je zagotovo Everest, toliko bolj zanimiva zato, ker jo je napisal vodja odprave Tone Škarja v sodelovanju z nekaterimi alpinisti.

Knjiga Everest je pripoved o odpravah v Himalajo, kakršne so nekoč bile. Velikih odpravah, z veliko člani, odpravah nacionalnega interesa, kjer je bil alpinist pogosto le kolesje v stroju. To so bili časi, ko se himalajskih vršacev še ni osvajalo v alpskem stilu in v solo vzponih. In to je bila odprava, v kateri je prvi Slovenec (Jugoslovan) stopil na streho sveta 13. maja 1979. In s tem prvenstvenim vzponom po zahodnem grebenu se je (takrat še) jugoslovanski alpinizem dokončno pridružil svetovnemu alpinističnemu vrhu.

Velike nacionalne odprave so zahtevale tudi veliko priprav – zbiranje sredstev, izbor alpinistov in ostalega osebja ter predvsem ogromno birokracije. Ko se je odprava končno začela, je vedno bilo nekaj narobe – opreme ni bilo ali je niso spustili skozi carino, šerpe niso želele nositi tovora, člani odprave so zbolevali eden za drugim. A še posebej hudo je bilo, če je zbolel zdravik. »Tudi zdravnik nocoj ne bo ordiniral. Bruhanje, driska, vročina se pri Mumi stopnjujejo iz minute v minuto. Bolan zdravnik je še bolj ubog kot kdorkoli drug: navsezadnje nima nobenega zdravnika.«

Po skoraj tri tedne dolgem pristopu do baznega tabora se je začelo delo na gori. Gradnja žičnice za tovore preko izjemno nevarne stene na sedlo Lho La, postavljanje višinskih taborov. Vsi premiki na gori so zahtevali od vodje mnogo načrtovanja. »Na pamet ne gre več, nastavim si evidenco dela za člane nad baznim taborom in diagram vseh vzponov za vsak dan posebej. Na hribu moramo biti vedno navzoči, nobenih zastojev, naveze si morajo slediti po istem vrstnem redu. Spremembe lahko nastajajo samo iz objektivnih vzrokov, kot so bolezni, slabo vreme, posebna zadolžitev. Vsaka sprememba danes spreminja načrt za jutri. Tako lepo počasi lezem v papirnato vojsko, moj spomin za naprej in za nazaj se preliva v krivulje na razpredelnici, v številke, v pripombe ob robu papirjev.«

Na vodji odprave leži posebna odgovornost – če je odprava neuspešna, je kriv vodja, če je odprava uspešna, se slavi predvsem alpiniste, vodja pa je hitro pozabljen. Vodja je hkrati tisti, ki odloča o usodi plezalcev – kdo bo tisti, ki bo imel priložnost prvi priti na vrh, in kdo bo po drugi strani tisti, ki bo delal zgolj za uspeh drugih. In ko sta Majron (op. a. Marjan Manfreda) in Viki (op. a. Grošelj) uspešno našla iz tabora pot proti vrhu, a pri tem dobila hude ozebline, je Tone Škarja svoja razmišljanja strnil tako: »Kaj bo pomenil Everest Majronu čez deset let? Danes vsi rečemo, da se je žrtvoval in poiskal prehod, da se bomo le njemu in Vikiju lahko zahvalili za uspeh. Rečemo, da sta pač potegnila »ta kratko«, čeprav je sicer vsak po svoje in vsak dan posebej pomikal smer proti vrhu. Kdo bo še vedel zanju čez deset let? Ve se za tiste, ki pridejo prvi gor, pa še za naslednje »uspešne« naveze, tudi vodjo vedno napišejo kot podatek za identifikacijo odprave, vsi drugi pa počasi izginejo v sivo pozabo.«

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.03.2009

Louann Brizendine: Ženski možgani

Ženski možgani je berljivo napisana knjiga o ženskah in o tem kako in zakaj so/smo različne od moških. Razlike med spoloma razlikuje vse od spočetja pa starosti. Od ostalih knjig na podobno tematiko se razlikuje predvsem v tem, da so trditve v večini tudi podkrepljene z viri (seznam katerih najdete na koncu knjige), kar ji daje tudi strokovno vrednost in skeptičnega bralca vsaj malo prepriča. Sicer je knjiga dovolj preprosto napisana, da ostaja primerna tudi za strokovno nepodkovanega bralca. Spodaj pa si lahko preberete nekaj utrinkov, ki so mi bili še posebej všeč.

V neki študiji so moškim in ženskam slikali možgane, medtem ko so opazovali nevtralen pogovor med parom. V moških možganih so se nemudoma vzburila središča za spolnost. Prizor so razumeli kot uvod v spolni odnos, v ženskih možganih pa se središča za spolnost sploh niso vzdražila, torej so ženske prizor dojele zgolj kot pogovor.

Do starosti osmih tednov so vsi možgani zarodkov videti ženski, kar pomeni, da je v naravi ženski spol privzet spolni odtis. V osmem tednu bo velik naval testosterona te uniseks možgane spremenil v moške, tako da bo porabil nekatere celice v središču za sporazumevanje in predelih, ki obdelujejo čustva.

Ženske ponavadi hodijo spat in se zbujajo bolj zgodaj kot moški in ta razlika traja vse do konca menopavze.

Ko se raven androgenov zniža, se ne zmanjša le agresivnost, temveč tudi spolno poželenje. Najstnice, ki jemljejo kontracepcijske tablete, so manj agresivne in imajo manjšo željo po spolnosti, ker hormonska kontracepcija v jajčnikih omejuje proizvodnjo androgenov.

Ironično je, da se ženski spolni užitek vključi šele takrat, ko se izključijo možgni. Dražljaji se lahko prenesejo v središče za užitek in sprožijo orgazem šele takrat, ko se deaktivira amigdala, ki nadzoruje strah in zaskrbljenost.

Ženskam mora biti udobno in jih ne sme zebsti v noge, če naj bi bile sploh pripravljene na seks.

Mnogi spolni terapevti trdijo, da je predigra za žensko vse tisto, kar se dogaja v štiriindvajsetih urah pred penetracijo. Moški potrebuje za predigro le tri minute.

Kar deset odstotkov domnevnih očetov, ki so jih znanstveniki testirali, ni v genskem sorodstvu z otroki, za katere so ti očetje prepričani, da so njihovi.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 12.01.2009

Dušan Škodič: Devet dni v avgustu

Devet dni v avgustu je predvsem lahko in prijetno berljiva knjiga o hribovskih dogodivščinah glavnega junaka Pinga (Duška) in njegovih prijateljev. Popestrena s sočnim besednjakom ter vsakodnevnim kratkim poročanjem o dogajanju na Humarjevi odpravi na Nanga Parbat, ki se dogaja v istem času.

Avtor opisuje tiste klasične in pogosto tudi zabavne dogodivščine, ki se dogajajo marsikateremu planincu na poti, kot je recimo tale: ‘Spotoma smo se ustavili v Mojstrani, da so lahko nekateri šli še v samopostrežbo. Tudi kadar je bila časovna stiska, so eni in isti vedno šele spotoma nabavljali hrano za hribe. Samo, da bo kruhek svež, pa tudi če bomo šli za tri dni. Samo, da bo še topel in hrustljav šel v nahrbtnik, kjer se bo zaradi vlage speštal kot plastelin.’

Hkrati govori o številnih zgodah in nezgodah, ki se povprečnemu hribovcu lahko pripetijo na njegovi poti: pomanjkanju pijače, opeklinah in odvisnosti od vremena: ‘Nič me tako ne razpizdi kot slaba vremenska! Spremenljivo do spremenljivo delno, ponekod pretežno oblačno s kratkotrajnimi razjasnitvami, skratka sranje od vremena, če se namerava človek med visoko sezono odpraviti v hribe in ga ne dočaka, vremena mislim, razjasni pa se šele takrat, ko se mu iztečejo prosti dnevi. Z jezo sem se spomnil, da smo lahko spomladi v časopisih prebirali, da so ameriški znanstveniki za letos napovedali najbolj vroče poletje v zadnjem stoletju. Banda jim kilava, mar pri svojem astronomskem proračunu res niso mogli zbrati še parih dolarjev in nekoga poslati k ciganki, ki bi jim dala bolj zanesljive informacije?’

Hkrati pa je Devet dni v avgustu tudi knjiga o popolnoma vsakdanjem življenju popolnoma vsakdanjih ljudi. O ljubezni in ljubosumju, zavisti, a tudi prijateljstvu. Slovenski ljubezni do dobre kapljice, ukradenih biciklih in radovednih sosedah: ‘Na koncu hodnika je imela Bogomolka zasedo. Vsaj štirikrat na dan je samoiniciativno pometala stopnišče, in bila zato na tekočem z vsem, kar se je dogajalo znotraj in zunaj našega bloka. Hodnik je namreč prostor, ki je poln informacij o početju in navadah stanovalcev. … Izza slehernih vrat je prihajalo nekaj uporabnega za njena udbovska ušesa; ponekod se je slišala glasba, bilo je je več vrst, eni so poslušali govejo, drugi metalno ali kar nekaj, kar je že bilo na programu. Nekje so buljili v televizijo, morda filme, drugi so spet poslušali poročila pri jakosti, kot da gre za javni razglas, nekateri pa so sosedom razkrivali svojo nacionalno identiteto, ko so se jim s silikonom nafilana pevaljke iz TV Pinka na ves glas drle turbo narodnjake. … Bila je še skupina nerazvozlanih, tistih, za katere tudi Bogomolka ni uspela izbrskati praktično ničesar. Za nekaterimi vrati se namreč nikoli ni slišalo – nič. … Taki so bili sicer redki zato pa je nanje Bogomolka še posebej pazila. Izhajala je iz predpostavke, da kjer je videti, da se popolnoma nič ne dogaja, se prav gotovo dogaja nekaj in to slabega.’

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 10.11.2008

Peck: Ljubezen in duhovna rast

Ljubezen in duhovna rast

Sedaj, ko sem absolventka in imam veliko časa (you wish ;) ), sem končno prebrala nekaj knjig, ki sem jih že dolgo želela prebrati, a nikoli niso prišle na vrsto. Ena takšnih je Ljubezen in duhovna rast, ki sta jo priporočila (po mojem mnenju) dva resnično občudovanja vredna partnerska terapevta (zakonca Tavčar). Knjigo sem torej prebrala in bila mi je precej všeč (čeprav se z vsemi trditvami avtorja vendarle ne strinjam). Spodaj pa objavljam nekaj utrinkov, ki so mi posebej pri srcu…

Ko se nekdo zaljubi, lahko tisto kar čuti opiše kot: »Ljubim ga« ali »Ljubim jo«. Takoj se pojavita dve težavi. Prva je ta, da je zaljubljenost izrazito vezana na spolnost. Ne zaljubimo se v svojega prijatelja istega spola – če nismo nagnjeni k homoseksualnosti – pa čeprav jih imamo radi. Zaljubimo se le takrat, ko nas nekdo – zavestno ali podzvestno – spolno privlači. Druga težava pa je, da je zaljubljenost začasna. Ne glede na to, v koga se zaljubimo, zaljubljenost prej kot slej mine, če razmerje traja dovolj dolgo. Vendar to ne pomeni, da nehamo ljubiti človeka, v katerega smo se zaljubili.

Za pasivno odvisne ljudi ni pomembno od koga so odvisni, da le imajo nekoga, na katerega se lahko naslonijo. Ni pomembno, kakšna je njihova identiteta, važno je le, da obstaja nekdo, ki jim jo lahko daje. Zato so njihovi odnosi v resnici zelo plitvi, čeprav se zdijo prav dramatično globoki.

Hobi je lahko sredstvo, s pomočjo katerega imamo radi sami sebe. Če postane hobi samo sebi namen, postane tudi nadomestek, ne pa sredstvo, za razvoj samega sebe. Včasih postanejo hobiji tako priljubljeni ravno zato, ker so nadomestek za osebnostni razvoj.

»Ljubezen« do domačih živali je zelo pomembna, saj so mnogi ljudje sposobni »ljubiti« samo te živali, niso pa sposobni resnično ljubiti drugih ljudi.

Prava ljubezen vsebuje dolžnost in določeno razumnost. Kadar skrbimo za duhovno rast nekoga, potem vemo, da pomanjkanje občutka dolžnosti utegne škodovati in da je dolžnost do tega človeka verjetno nujna, če hočemo učinkovito izraziti zanimanje zanj. Zato ima občutek dolžnosti ključni pomen za psihoterapevtski odnos.

Vsakdo, ki ga zanima partnerjeva duhovna rast, zavestno ali nagonsko ve, da lahko pomembno pripomore k tej rasti le, če ohranja njun odnos stalen. Otroci ne morejo psihološko dozorevati v ozračju nepredvidljivosti, ki jo spremljajo različne oblike zanemarjanja. Partnerji ne morejo na zdrav način razrešiti večjih tem zakona, kakršne so na primer odvisnost in neodvisnost, prevlada in podrejanje, svoboda in zvestoba, če niso povsem prepričani, da razreševanje teh tem ne bo uničilo njihovega partnerskega odnosa.

Novopečeni znanstvenik, ki je šele pred kratkim prevzel znanstveni pogled na življenje, je lahko prav tako fanatičen kot kakšen križar ali Alahov bojevnik. To se še posebej rado zgodi, če je tak znanstvenik zrasel v takšnem kulturnem okolju in družini, v katerem je vera v Boga čvrsto povezana z nevednostjo, vraževerjem, togim mišljenjem in hinavščino. Znamenje zrelosti nekega znanstvenika je, če se zaveda da je znanost prav tako dogmatična kot vera.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

4 komentarjev 5.11.2008

Prejšnja objava


 

Oktober 2022
P T S Č P S N
« Jun    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv