'literarno'
V Sloveniji samomor vsako leto naredi kar 600 oseb. Vsaka 30. smrt v Sloveniji je samomor, kar pomeni, da si bo približno po en otrok iz vsakega šolskega razreda s po 30 otroki nekoč vzel življenje. Kruta statistika, ki se je meni izkazala za kaj več kot le statistiko že kmalu po koncu srednje šole. Takrat sem ugotovila, da vse skupaj ni le statistika pač pa kruta resnica, ki bi jo bilo verjetno možno preprečiti. Čutiš bolečino, praznino, nevednost, krivdo. Bi lahko v katerem trenutku ravnala drugače? Bi morala narediti več? Zakaj? Naj bom močen in tolažim ostale ali naj pokažem šibkost? Komu zaupati? Samomor pri “preživelih” povzroči čustveno zmedo.
Pri samomorilcu, pa bi bilo potrebno ukrepati že prej. Samomor je do neke mere mogoče preprečiti. Z ustreznim spremljanjem oseb, pri katerih so dejavniki samomora večji, z ustrezno pomočjo tistim, ki so samomor že poskušali narediti. Nenazadnje tudi s spobujenjem duševnega zdravja, z primarno preventivno na tem področju. A v Sloveniji se o samomoru še vedno premalo govori. Še vedno se mi zdi, da ostaja na nek način tabu tema. V šoli recimo nismo nikoli govorili o samomoru. Govorili smo o drogah, pa celo seksu in HIV-u, o samomoru pa nikoli. Še vedno ostaja tudi miti, da če komu omeniš samomor, bo šel kar z mostu skočit. In ob tem, ko gledamo po TV reklame “proti hitri vožnji”, nikjer ne vidim oglasov, ki bi propagirali duševno zdravje.
V branje pa kajpada priporočam knjigo Slovenija s samomorom ali brez (ur. Marušič, Roškar), ki ne govori le o statistiki in vzrokih samomora, pač pa tudi o možnih rešitvah.
12 komentarjev
4.08.2008
Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo, je definitivno ena najbolj zabavnih knjig, ki sem jih kdaj brala. Jerome Klapka Jerome bralca pritegne že na začetku. Zgodba o treh hipohondrih nenazadnje ne more biti turobna 
. In kaj, ko ima nekdo vse znane bolezni na tem svetu, razen kolena snažilke. Jerome je sklenil nekako takole: ‘Sprva me je to precej prizadelo; zdelo se mi je kot nekakšna žalitev. Le zakaj nimam kolena snažilke? Čemu to krivično zapostavljanje? Čez čas pa so prevladala manj britka čustva. Rekel sem si: saj imam vse druge v farmakologiji znane bolezni in postal manj sebičen; sklenil sem, da se bom prebil tudi brez kolena snažilke. Protin me je očitno napadel v najhujši možni obliki, ne da bi se tega zavedal; žolčni kamni pa so me menda mučili že od mladih nog. Po žolčnih kamnih ni bilo nobene bolezni več, zato sem sklenil, da ni nič drugega narobe z mano.’
Trije prijatelji se torej odpravijo na ‘čolnarski’ izlet po Temzi, popestren z raznoraznimi dogodivščinami, ki se popotniku lahko pripetijo. In mnogimi bistroumnimi ugotovitvami - npr. zakaj ženske ne bi smele vleči čolna , ali kaj se zgodi z gospodičnami, ki hodijo na piknike v svojih najboljših oblekah. In nenazadnje večno filozofsko vprašanje: zakaj vedno delamo več kot vsi okoli nas?
Knjiga, ki je tako izjemno zabavna in realistično pikra, da jo je treba prebrati.
11 komentarjev
2.03.2008
Počitnice so idealen čas za branje vseh tistih knjig, za katere med ‘šolskim’ letom nisem imela časa.
Začela sem torej z Zajčjim letom od Paasilinne. Knjiga je lepo berljiva (ravno prav za na plažo), a nič posebnega. Od knjig tega avtorja jo po mojem mnenju vsekakor prekaša Tuleči mlinar.
Naslednje so bile Milivojevićeve Formule ljubezni. Avtor je verjetno eden najbolj znanih psihoterapevtov na področju bivše Jugoslavije in od tistih, ki so bili na kakih njegovih predavanjih ali tečajih, sem slišala samo pohvalne besede o njem. Knjigo bi težko pohvalila, čeprav gre večji del kritike slabemu prevodu in katastrofalni lekturi (ogromno popolnoma preprostih besed je napačno črkovanih, veliko napak je tudi pri prevajanju strokovnih besed). Sama knjiga sicer opisuje različne zmotne predstave o ljubezni. Naučila sem se, da ljubezen ni enaka zaljubljenosti (osebnostno zreli ljudje se sploh naj ne bi zaljubljali), da je ni potrebno ves čas čutiti in, da v njej lahko obstajata tudi ravnodušnost in jeza. Nekatere stvari v knjigi so bile zame res nove, a kaj ko jih je avtor ponovil tolikokrat, da sem se na koncu počutila že malo neumno, ker mi je bilo vse jasno že od prej.
Sledila je knjiga S strahospoštovanjem avtorice Amelie Nothomb, Belgijke, ki piše s pridihom Japonske in čudovito opiše njihovo miselnost, kulturo in navade. Knjiga vredna branja, še bolj pa bi priporočala knjigo Metafizika cevi iste avtorice.
Drugi del dopustovanja sem začela s knjigo Philippa Delerma Prvi požirek piva in drugi drobni užitki. Knjiga kratkih zgodb, ki človeka popelje v svet različnih okusov, vonjev in drobnih vsakdanjih navad. Tako kot dobro pijačo, pa bi bilo tudi to knjigo verjetno bolje uživati v majhnih požirkih, saj se ob hitrem branju pomen in učinek posameznih zgodbic kar malo izgubi.
Sledila Je Orwelova Živalska farma. Še ena knjiga definitivno vredna branja, saj je prav preroško nakazala izroditev socialističnih sistemov in kako enaki med enakimi naenkrat niso več enaki, ampak nekaj več.
Na koncu sem prebrala se Murakamijev Norveški gozd. Še eno odlično knjigo s pridihom Japonske. Knjigo o odraščanju in tudi o tem, kako veliko breme je pogosto biti popoln. O iskanju ljubezni in lastne identitete. O spreminjanju, stalnosti in bledenju spominov, za katere se zdi, da bodo naposled izginili.
2 komentarjev
5.08.2007
“Privid je edini paradiž, iz katerega ne moremo biti pregnani,” pravi Klikot v Grumovem Dogodku v mestu Gogi. Sama pa se sprašujem, koliko ljudi ima raje privid kot pa resnično zadovoljstvo. Koliko ljudi se raje skriva med omarami in ogledali in drugimi stvarmi, kot pa da bi se soočili sami s sabo? Koliko ljudi raje životari, kot da bi poskušalo živeti?
A nismo vsi vsaj kdaj pa kdaj kot prebivalci Goge? Ali ne čakomo vsi prepogosto samo na to, da se bo nekaj zgodilo, pa sami nič ne naredimo za to. Ali ne kukamo v življenja drugih ter sodimo tudi, ko mi sami nism0 nič boljši… In ali ne zbrišemo pogosto slabih stvari, namesto da bi se soočili z njimi??
Goga je vsekakor obvezno branje! Priporočam pa tudi ogled gledališke predstave.
“Objokane princeske, sklonjene glave zamišljenih princev.”
Dodaj komentar
20.05.2007
Med branjem Fromma sem imela večino časa občutek, da je to to. Da je to točno tisto, kar sem vedno mislila, pa je to nekdo ubesedil. Sploh pri delu o ljubezni se mi je zdelo, da je Fromm bral moje misli. Kar je fascinantno, če upoštevamo, da je Fromm pisal knjigo 60 let nazaj ;). A je večina stvari še vedno popolnoma aktualnih.
”Dva človeka se zaljubita, ko čutita, da sta našla najboljši objekt, ki ga lahko dobita na trgu, glede na meje lastnih menjalnih vrednosti”, pravi Fromm. Naša kultura je materialistična, temelji na želji po nakupovanju. Sodoben človek čuti srečo in zadovoljstvo, ko gleda izložbe in kupuje tisto, kar si lahko privošči. Podobno pa gleda tudi na ljudi. Privlačen moški ali ženska predstavlja nagrado, ki si jo želimo. Pri tem nam privlačnost pomeni nek skupek lastnosti, ki so v nekem času priljubljene in po katerih vlada povpraševanje na trgu osebnosti. Pri tem kdo nas privlači pa upoštevamo tudi lastne možnosti za zamenjavo.
Naslednja zmota ljudi o ljubezni je ta, da verjamemo, da se v ljubezni pravzaprav ne moremo nič naučiti. Da je ljubezen stvar objekta in ne problem sposobnosti. Da je preprosto ljubiti, težko pa je najti objekt, ki bi ga ljubili in ki bi nas ljubil. Prevladuje mnenje, da ni nič lažjega kot ljubiti. In vendarle ljubezen pogosto propade. Če bi šlo za kakšno drugo dejavnost, bi ob neuspehu želeli ugotoviti, kaj je vzrok neuspeha, in se poskušali naučiti, kaj lahko bolje naredimo. A pri ljubezni pogosto le poiščemo drugega partnerja, ne popravimo pa lastnih napak.
In potem še nekaj, kar je morebiti še posebej značilno za Slovence: ”Ljudje menijo, da v tolikšni meri, kolikor ljubijo sebe, ne ljubijo tudi drugih, in da je ljubezen do sebe isto kot sebičnost.” A Fromm nas opozori, da se v tem pogledu še kako motimo. In da če ne ljubimo sebe, tudi drugih ne moremo. Sposobnost biti sam je pogoj za to, da lahko ljubimo. In nenazadnje, da ljubezen zahteva stanje intenzivnosti, budnosti in vitalnosti, to pa je mogoče le ob plodni in dejavni usmerjenosti na številnih drugih področjih življenja. ”Če je nekdo sposoben ljubiti ustvarjalno, ljubi tudi sebe; če lahko ljubi samo druge, potem sploh ne more ljubiti.”
5 komentarjev
13.05.2007
Pesniška zbirka, ki je po mojem mnenju vredna branja. Vsak lahko namreč najde kakšno pesem, za katero se zdi, kot da je pisana prav zanj. Mene osebno je najbolj pritegnila tale kitica iz pesmi Dve katedrali.
Iz vsakega koščka zemlje nenehno brstijo nove katedrale
da bi s kamnitimi stenami prekrile temačno, odmevajočo samoto
in nas navzven obvarovale pred vesoljnim mrazom
ki nas vztrajno sili poiskati najbližje toplo telo
za odrešujoč objem.
1 komentar
27.04.2007
Molčiva…
Zadrega
in solze v mojih očeh.
Trdno stiskam rob neskončne odeje
in pazim, da ne bi padla čezenj.
Plavam v neskončnih vrstah sreče in nesreče.
Mrzla prha na vroč poleten dan.
Kocka ledu v vroči čokoladi.
S smetano na vrhu.
Tako bleščeče belo,
da bi še prve snežinke zardele od sramu.
3 komentarjev
22.04.2007
Knjiga kot celota me ni pretirano očarala, sem pa v njej našla nekaj zanimivih misli:
Darwin je skratka pokazal, da je bil Bog šesti dan popoldne, ko je ustvarjal človeka, že precej utrujen, zato je na hitro prilagodil neke že ustvarjene živalske modele in jim brez pretiranega razmisleka vdahnil dušo.
Najočitnejši simptom značajske lenobe je brezmočna obsedenost s samim seboj, s svojimi problemi, interesi in posledična brezbrižnost do drugih.
Deloholizem je neka vrsta lenobe - lenobe za večino potreb in pozornosti, ki jih ima deloholik in njegova okolica, zlasti najbližji.
Ker je eden glavnih razlogov moškega brezumja tičal v erotični obsedenosti zaradi te ali one ženske, je bilo logično, da hudič svoje zle namene uresničuje predvsem preko žensk. Tako so teologi kmalu spravili skupaj hudiča in ženske in iz tega so nastale čarovnice.
Svoje probleme je mnogo bolj produktivno identificirati in jih reševati pri samem sebi, kot pa jih strahopetno projecirati v druge in se potem zamerljivo in sovražno znašati nad njimi.
Igralci TV limonad morajo biti dovolj bledi in šablonizirani, kajti s pristnejšo igro bi se iz lupin spremenili v osebnosti, s tem pa bi otežili gledalcem lastno projeciranje vanja.
Marsikaj, kar se zdi napuh, je lahko nenadejano odkritje. In nasprotno. Vmes ostajata strah in upanje. Le to je zanesljivo človeško.
4 komentarjev
22.03.2007
Neki spomini ujeti v meglene podobe. Spomini na toplino in varnost. Na pravljice za lahko noč. Pravljice s srečnimi konci. Spomini na topel kakav in ljudi, ki so me pred spanjem pokrili. V vtičnici drobna lučka z račkom, da me ni strah.
Ti spomini pogreznjeni vase, zamegljeni in izgubljeni v času.
Potem pa ti. Včasih mi bereš pravljice. Ležim v tvojem naročju in božaš mi lase. Vroča čokolada se ohladi, a tega ne opaziva. Zaspiva v objemu, a zjutraj se zbudiva sama.
2 komentarjev
17.03.2007
Končno objavljam še besedilo pesmi, ki je navdahnila naslov bloga.
Šank rock: Pravljica o mavričnih ljudeh
Pravljica o mavričnih ljudeh,
čar teme, žalost mrtvih je greh,
Pravljica za mavrične ljudi,
nemi krik, kot odmev nemoči,
v srcu poraz, v senci obraz preteklosti.
Odprta kot knjiga njihova je pot,
živi zid iz viharnih zablod.
Umrle so sanje mavričnih ljudi,
ognja žar pod pepelom še tli,
mavrica spet ga rodi.
Pravljica o mavričnih ljudeh,
dih noči, v ogledalu posmeh,
Pravljica za mavrične ljudi,
kot spomin, ki počasi bledi,
v srcu poraz, v senci obraz preteklosti.
Odprta kot knjiga njihova je pot,
živi zid iz viharnih zablod.
Umrle so sanje mavričnih ljudi,
ognja žar pod pepelom še tli,
spet se rodi!
Odprta kot knjiga njihova je pot,
živi zid iz viharnih zablod.
Umrle so sanje mavričnih ljudi,
ognja žar pod pepelom še tli.
4 komentarjev
15.03.2007
Previous Posts
