'miks'

Na izlet z najmlajšimi

Za različne starosti otrok so seveda primerni različni izleti. Odvisno je seveda tudi od tega ali želite, da otrok hodi sam ali si boste pomagali tudi z nosilko/nahrbtnikom za otroka ali vozičkom. Pri tem upoštevajte tudi to ali je vaš otrok navajen biti v nosilki oz. nahrbtniku in koliko časa strnjeno. Mi smo se ob prvem poskusu nošnje v nahrbtniku raje odpovedali izletu, ker je bilo otrokovo kričanje nepopisno, ko smo ga želeli dati noter.

0–3 leta

Otroci te starosti naj se v hribe podajajo s starši, pri njih moramo biti posebej pozorni na zaščito pred soncem, vetrom in mrazom. Z dojenčki in malčki se tudi izogibamo visokogorju nad 2500 m. Z njimi se podajamo predvsem na krajše poti v vozičku ali nosilki oz. kasneje na sprehode, kjer lahko tudi sami na primernem terenu hodijo. Odlična ideja za najmlajše so recimo Rački ribniki, kakšen sprehod po Logarski dolini, tudi prvi del Gozdne učne poti Bojtina je zelo primeren.

3–6 let

Za to starostno skupino je značilno, da imajo radi gibanje, igro in raziskovanje. Zvedavo opazujejo svet okoli sebe, običajno se tudi želijo vsega dotakniti. Narava in gore jim predstavljajo odlično igrišče s potočki, cvetlicami, živalmi … Dovolimo jim, da raziskujejo naravo in jih ne vodimo na dolgočasne pohode. Za to starostno skupino so aktivni počitki pomembnejši kot sama hoja. Zanje so primerni krajši poldnevni izleti z veliko počitki, nahrbtnik naj bo težak največ en kilogram. Osebno bi vam svetovala, da morda s to skupino otrok ne izbirate izletov, kjer je potrebno premagati veliko višinsko razliko, pač pa se morda že v osnovi odpeljete višje (sploh poleti je fino začeti malo višje, kjer ni takšne vročine) in morda recimo kot izhodišče izberete Pokljuko ali pa se zapeljete kam na Pohorje, Paški Kozjak ….

DSC05336

Lep in za otroke primeren izlet lahko opravite od Rogle do Lovrenških jezer.

6–10 let

V tej starostni skupini se gibalne sposobnosti otrok hitro izboljšujejo, prav tako njihova sposobnost učenja. Radi imajo šport in gibanje. Še vedno potrebujejo veliko variacije. To je obdobje, idealno za učenje plezanja in hoje po težjih poteh. Primerni so celodnevni izleti po lažjem terenu. Nahrbtnik naj bo težak do 3 kg (v njem npr. anorak, pijača, sendvič, čokoladica …).

10–13 let

V tej starostni skupini so posamezniki že precej fizično močni in zmorejo zahtevnejše izlete. Pogosto jih vse zanima – želijo vedeti, zakaj in kako se stvari dogajajo. Pomembno je, da jim pomagamo najti odgovore na ta vprašanja. To je idealna starost za začetek zahtevnejših pohodov. Priporočljiva teža nahrbtnika je do 5 kg.

13 in več let

So v starostnem obdobju, ko jim je najpomembnejše mnenje vrstnikov. Pozitivne vzpodbude so najboljši način, da jih naučimo različnih spretnosti. Učimo jih, kako oceniti nevarnost, načrtovati pot … Z njimi se že lahko lotevamo daljših in težjih izletov – ferate, daljši plezalni vzponi, ledeniške ture …

DSC04407

Bohinj predstavlja odlično izhodišče za izlete najrazličnejših težavnosti. Tole je utrinek iz Korit Mostnice.

Prispevek je povzet po Hiking and Moutaineering with Kids  – a challenging balance between fun and education avtorja Meulenbergs, W. Objavljeno 2004 na mednarodnem simpoziju Outdoor Sports Education, Hrubá Skála, Czech Republic.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 26.05.2017

Gozdna učna pot Bojtina

Pohorje nam nudi možnosti za številne zanimive izlete. Če imate doma oboževalca vode (kot mi), potem za izlet toplo priporočam Gozdno učno pot Bojtina. Pot je poimenovana po  hribovski vasici Bojtini, po kateri tudi poteka. Gozdna učna pot, ki vodi po vasi (po njenih gozdovih in samotnih kmetijah), je bila odprta leta 2008, na njej pa najdemo 39 opornih točk. Združuje predstavitve drevesnih vrst, etnoloških zbirk in kulturnih spomenikov.

Bojtina splet (8)Odvisno od interesa otrok boste na poti lahko spoznavali različna drevesa, pa etnološke spomenike od oglarske kope, mlina, kovačije, staro pohorsko domačijo z ohranjeno črno kuhinjo. Za kakšnega mladega ljubitelja kamnin ali zgodovine bo verjetno zanimiv tudi rimski kamnolom belega marmorja. Na našem prvem izletu tja smo ob poti srečali celo lisico in kačo.

Med drevesi ob poti pa so najbrž najbolj zanimive Kresnikove lipe – skupina petih lip, med katerimi ima najmogočnejša kar 870 cm obsega in se tako uvršča med najdebelejše v Sloveniji. Skratka, zanimivosti ob poti je na pretek.

Dolžina krajše učne poti je slabe 4 km in obsega nekje 150 višinskih metrov vzpona. Če imate še precej majhne oboževalce vode pa lahko opravite zgolj prvi del poti ob potoku. Če nameravate opraviti celotno pot priporočam uporabo nosilke, saj se pot mestoma precej strmo vzpenja. Ob poti tudi ni kakšne planinske koče ali gostilne, tako da ne pozabite na malico in pijačo.

Še več idej za izlete z malimi (in velikimi) pohodniki pa lahko najdete tule: https://mimi47blog.wordpress.com/category/potepanja/

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 13.05.2017

Novi časi

… nov blog. O mojih novih dogodivščinah lahko berete na https://mimi47blog.wordpress.com.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 11.05.2017

Primorska

Sem ena tistih oseb, ki se poletnemu dopustu na morju raje izognejo in gredo kam drugam. Recimo v hribe ali na kakšno konkretno potovanje. Ne maram vročine, voda mi je vedno premrzla za kopanje, pa še blago alergijo imam najbrž na kombinacijo soli na koži in sončne pripeke. A Primorska mi je čisto všeč izven sezone. Ko se v soncu sprehajaš ob obali ali bo bližnjih hribčkih, ko si lahko privoščiš kavo zunaj, ker te še grejejo sončni žarki. In točno tako je bilo konec novembra.

Spala sva v lepo obnovljeni turistični kmetiji Pri Friščevih v Rodiku (http://www.turizem-race-rodik.si/) z resnično gostoljubnim in prijaznim gospodarjem. Tistim, ki vam je tak način turizma pri srcu priporočam. Sobe so v resnici lepše kot na slikah (fotograf očitno ni izbral najboljšega kota), hrana zelo okusna, žganice in likerji pa tudi.

Za odlični idejo se je izkazal tudi izlet na Tinjan iz Ospa – ne preveč naporen enouren vzpon, za katerega so jesenski meseci res idealni, saj ni prevroče. Pot je delno speljana skozi gozd delno pa po travnikih ter na začetku in na koncu teče skupaj s cesto oz. kolovozom. Iz nje je tudi zelo lep razgled na plezališča v Ospu. Edino kolesarji vas znajo na poti malo ogrožati. Ko prispete nazaj v Ospu pa se lahko še okrepčate na kmečkem turizmu. Izbor jedi ni velik, so pa solidno pripravljene.

Za nedeljo nama je ostal še Ankaran (tam je namreč zadnji žig Slovenske planinske poti), a ker je bil Ankaran opustošen in skoraj popolnoma izumrl sva se na kosilo odpravila v Izolo. Izlet sva končala z razvajanjem brbončic v Restavraciji Garuža. Zame brancin v solni skorjici na krompirju z radičem, za dragega (ki ni ljubitelj rib) pa steak. Oboje odlično.

Po pestrem kulinaričnem vikendu si Primorci zaslužijo vse pohvale.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 20.12.2012

Poroka

Pred skoraj pol leta, v Idriji se je zgodil zame najbolj pravljičen dan. Po tem dnevu bi vsakomur absolutno priporočala poroko, ker je to res poseben dan, poln ljubezni in sreče, ki absolutno poplačajo ves trud in organizacijo, ki ga pred tem vložiš vanjo. Zame je bila najina poroka popolna – na pravljična lokacija, družba tistih, ki so mi res blizu, odlična hrana, … Brez šrang in vožnje od lokacije do lokacije.

In še kratek nasvet za bodoče neveste: namesto, da poskušate kontrolirati vse podrobnosti vaše poroke, zaupajte tistim, ki ste jih “najeli”, da stvari pripravijo tako kot je treba. Pri naju se je izkazalo, da ljudje v hotelu tako znajo povedati, kdo je najboljši slaščičar, frizer ali cvetličar v okolici. Izkazalo se je, da so imeli prav (to sva vedela v trenutku, ko nama je slaščičarka rekla, da nama odsvetuje tičino maso na poročni torti). Vsi so svoje delo opravili brezhibno, nama pa je to zaupanje prihranilo tekanje k množici različnih ponudnikov.

Fotografije sta posnela Anže Godec in Matija Grdina.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 18.11.2012

Iskanje delavcev

V zadnjem času se marsikje bere, piše o tem, kako težko je v teh časih najti službo. Vsi članki so z vidika iskalcev zaposlitve, ki so vsi po vrsti visoko usposobljeni in pripravljeni delati karkoli. Sama pa sem v preteklih dveh letih imela možnost spremljati tudi iskanje zaposlenih s strani delodajalcev. In to v javnem sektorju in zasebnem sektorju. In če vprašate kateregakoli delodajalca, vam bo povedal, da je kvalitetne delavce zelo težko najti.

V šoli se nam je recimo na nekatere razpise za učitelje javilo več kot 100 ljudi. Vsaj polovica teh ne zna napisati spodobnega CV-ja in prošnje za službo. Začne se že s tem, da ne znajo napisati glave v dopisu. Pošiljajo CV-je, ki so tako dolgi, da se jih ne da nikomur brati. Nekateri pošljejo prošnje na napačno šolo. Nekateri kličejo ravnatelja in mu želijo prebrati celo svojo prošnjo, ko pridejo na razgovor pa ne odprejo ust. Če je ravnatelj po več dneh razgovorov, pri čemer je govoril z vsaj petdesetimi kandidati, popolnoma obupan in zadovoljen samo z 2 kandidatoma, je čas da se vprašamo kje so zdaj vsi tisti čudoviti brezposleni posamezniki? A se res, preden so začeli pošiljati prošnje, niso niti naučili, kako se jih napiše? Zakaj ne dajejo nanjo za današnji čas nepogrešljivih kontaktnih podatkov kot sta email naslov in telefonska številka mobitela? Res pričakujejo da bodo na razgovor vabljeni po pošti?

Pa ni v zasebne sektorju nič boljše. Delavce zanima samo plača, vsi bi želeli takoj napredovati. Nadur ne bi delali. Ko jim delodajalec pošlje nalogo, ki jo mora opraviti, jih večina takoj odpade, saj napišejo, da tega pa ne znajo (čeprav gre za osnovno znanje, ki bi ga morali imeti za opravljanje dela).

Zato pravzaprav menim, da dober kader na tržišču že nekako najde delo. A dobrega kadra je pravzaprav bistveno manj kot si ljudje mislijo. Vsi mladi diplomiranci in maturanti se npr. pritožujejo, kako naj najdejo službo, ko pa nimajo in ne morejo imeti delovnih izkušenj. A ko rečem dijakom 3. letnika (ki bi se teoretnično lahko začeli že čez eno leto zaposlovati), da naj za pridobitev delavnih izkušenj delajo zastonj, se večini to zdi absurdno. A velik del ljudi, ki po končani šoli nimajo težave z zaposlitvijo, je največ delal prav zastonj, da bi si nabral izkušnje.

In kljub krizi, ki je in ki očitno časa še nekaj časa bo, verjemem, da ob pametnem izboru poklica ter pripripravljenosti delati, delovna mesta so.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 16.09.2012

Stavka enkrat in nikoli več?

Današnji stavki sem se pridružila kljub temu, da sem bila med nekje 5 % delavci na naši šoli, ki so glasovali proti stavki. V osnovi sem se želela pridružiti stavki, da bi podprla sodelavce in zaradi določenih (domnevno predlaganih) ukrepov vlade, ki naj bi se zgodili. Ko sem danes prebrala varčevalni načrt vlade na področju šolstva, se je izkazalo, da so ukrepi nekoliko drugačni kot je kazalo. In zakaj ne bom več stavkala?

1. Osem in pol ur dela, kolikor bi ga danes imela, je bistveno manj hudo kot 4 ure kreganja v zbornici. Že plačana ga težko prenašam, zastonj pa ga zagotovo ne nameravam.

2. Sindikalni zaupniki niso znali pojasniti, kakšni sploh bodo ukrepi vlade proti katerim protestiramo. Baje zato, ker g. Štrukelj na strani vlade ni našel dokumenta s predlaganimi ukrepi. (No jaz sem ga, torej ne more biti tako težko.) Posledično nismo mogli niti glasovati o tem, s katerimi ukrepi bi se bili pripravljeni strinjati in s katerimi ne.

3. Ves čas se govori o tem, kako sindikati s stavko želimo zavarovati socialno državo. A danes, vsaj pri nas, ni bilo govora o tem, kakšne pravice se odvzemajo družinam, pač pa zgolj o naših plačah ter normativih v šolstvu.

4. Sodelavke, ki so se odločile delati, so bile nadrte, kaj si pa mislijo. Pa čeprav so to počele v dobro otrok, ki pripravljajo svoje zaključne naloge in jim je resnično vsaka ura dragocena. Tudi sama sem bila nekaj dni nazaj, ko sem rekla, da en razgovor bi pa izpeljala. In ne samo to – nikjer se nismo napisali, da želimo stavkati, morali pa bi se kot grešni kozli posebej izpostavljati, če bi želeli delati.

Torej stavkala ne bom več. Ker imam občutek, da je ta stavka zaradi stavke in ne iz utemeljenih razlogov.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

13 komentarjev 18.04.2012

Daleč od Ljubljane …

Med študijem sem živela v Ljubljani in uživala vse študentske radosti, ki jih mesto nudi. Pa ne govorimo samo o zabavah, pač pa tudi o strokovnih predavanjih, gledališčih, … Potem sem šla nazaj v Maribor, delno zato, ker sem dobila službo tam (prošnje sem namreč pošiljala tako v Maribor kot v Ljubljano) delno, ker sem se želela vrniti, ker je moja družina in večina prijateljev vendarle na Štajerskem koncu.

A čeprav je Maribor drugo največje slovensko mesto, se včasih človek počuti oddaljen od civilizacije. Naprem trem ljubljanskim imamo tukaj le eno gledališče, pa še v tem se v predstavah ves čas ponavljajo isti ljudje, pogosto neprimerni za vloge, ki jih igrajo, in tudi spored je bistveno manj zanimiv kot v Ljubljani. Nočno življenje je zelo skromno, omejeno na peščico lokalov, pa še to moraš izbrati pravi dan, sicer je vse prazno.

Kar je zame najbolj moteče pa so zelo omejene možnosti izobraževanja. Maribor sicer ima svojo univerzo, a recimo nima doktorskega študija psihologije. To pomeni, da bi se morala na študij voziti v Ljubljano. Kar za nekoga iz MB pomeni bistveno višje stroške in veliko porabo časa v primerjavi z nekom iz Ljubljane. Samo bencin bi stal vsaj 100 eur mesečno (to je 1000 eur letno), da ne govorimo o tem, da bi bilo treba še eno noč prespati v Ljubljani. Potem bi verjetno morala v petek bolj zgodaj iz službe – in posledično ostale dni delati dlje. Tak sistem sem preizkušala lani, takrat s predavanji v torek. Ker so se predavanja začela ob 13.00, sem iz službe morala ob 11.00. Nekdo iz Lj je recimo šel iz službe šele ob 12.30. To pa je kar bistvena razlika. Ker so se predavanja končevala okrog 18. ure, sem domov prihajala okrog osme. Ne samo doktorski študij, tudi vsa izobraževanja za različne psihoterapevtske smeri so v Ljubljani. In vsaka takšna stvar terja ogromno energije, ker v službi je pač potrebno oddelati določeno število ur.

In v tej nedostopnosti izobraževanj (ali vsaj bistvenem otežkočenju) vidim problem življenja izven Ljubljane. Ker dejansko je vložek energije in denarja za vse “okoličane” bistveno višji.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

3 komentarjev 11.03.2012

Varuh otrokovih dolžnosti

Varuh otrokovih dolžnosti avtorjev Marka Juharta in Simone Levc je sicer dobrodošla novost na slovenskem knjižnem trgu prepolnih vzgojnih priročnikov iz tujine, a žal je celoten (vsebinski in oblikovni) vtis malce nedodelan. Ob obljubljenih 190 strani sem pač pričakovala nekoliko več. Kot prvo razočara kvaliteta platnic (vem, sem pikolovska), saj se začnejo ušesa na platnicah delati še preden odpreš knjigo (celo Pinguinove knjige za 1 euro imajo boljše platnica). Notranjost je slabo oblikovana, z bistveno prevelikimi črkami, spregledanimi dvojnimi presledki med besedami in dvoje izpuščenimi vrsticami med nekaterimi odstavki brez posebnega smisla. Čeprav knjige seveda berem zaradi njihovega sporočila in ne zunanjosti, me vendarle razočara, ko vidim takšno površnost, ki kaže le malo spoštovanja do bralca (vse skupaj še najbolj spominja na učbenike s faksa, za katere smo pač vedeli, da so predvsem učno gradivo in da je na račun slabega dizajna, vsaj knjiga poceni).

Potem pa k vsebini. Knjiga se lepo bere, zelo hitro tečejo oči po besedilu. Veliko zabavnih domislic je v njej, veliko dobrih citatov se da izpisati. Vendar na koncu te pusti malo praznega, z enim velikim vprašajem nad glavo. Pa ne zato, ker bi se spraševal, kaj bom zdaj s svojim otrokom, ampak ker se sprašuješ, kaj sem sploh prebral. Del problema je po mojem mnenju v slabi členitvi besedila, del v tem, da skozi posamezne teme avtorja tako hitita, da je za bralca pač prehitro in premalo poglobljeno. Mestoma knjiga deluje bolj kot skupek izsekov iz predavanjaj kot pa da je bila pisana z namenom bralca, ki jo bo prebral, nato pa v njej vedn0 znova iskal poglavja, ki jih v tistem trenutku potrebuje. Žal, zamisli ki nam jih avtorja želita posredovati so namreč prave, celo odlične. Izvedba pa ne tako.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 4.02.2012

Revščina ima več obrazov

Eva, 17 let. Živi v enostarševski družini. Mama zasluži (pre)malo. Oče ne plačuje preživnine. Ker mami ni do tega, da bi napisala eno samo prošnjo za šolski sklad mora dijakinja sošolce in razrednika prositi za denar.

Tina, 15 let. Dohodki družine so nizki. Zaposlen je samo en starš. Dijakinja ima vsak dan denar, da si kupi malico zunaj šole, saj ji šolska malica (ki bi bila zanjo zastonj!) ni všeč in starši to razumejo.

Tilen, 18 let. Družinski dohodki skoraj neobstoječi. Ker se je bal, da bo moral malico plačati, cel prvi teden pouka ni upal jesti v šoli. Ko konec meseca zmanjka denarja, pogosto doma ostaja lačen.

Ana, 16 let. Šolsko malico bi lahko imela zastonj, a je ne je ker hujša. Njenim staršem se to ne zdi sporno, čeprav sicer trdijo da nimajo niti denarja za šolske potrebščina. Prošnje za šolski sklad še niso utegnili napisati. Dijakinja ima dovolj denarja, da vsak dan pred šolo kadi.

V šoli se srečujemo z vedno več otroci, katerih starši dejansko nimajo denarja za preživetje. Z otroci, ki razmišljajo, da bi šolo pustili, da bi lahko zaslužili nekaj denarja (z novim zakonom, ki za mladoletne ukninja štipendiranje, se bo situacija očitno še poslabšala). Vedno več družin je, ki dobesedno nimajo denarja za hrano (včasih ga starši žal imajo za cigarete!!!). Žal pa ostaja tudi resnica, da tistih 10 ali 20 ali 3o % odstotkov povprečnega mesečnega dohodka lahko pomeni tudi to, da za šolske potrebščine nekdo nima denarja za cigarete pa ga ima.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.12.2011

Prejšnja objava


 

Oktober 2022
P T S Č P S N
« Jun    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv