'miks'
Društvo študentov psihologije Slovenije v času od 6. od 10. oktobra organizira projekt z naslovom KAKO SI? (Dan duševnega zdravja 2008). Namen projekta je osveščati vse mlade, še posebej pa študente, o tem, kako lahko sami poskrbijo za svoje duševno zdravje in tudi, kje lahko iščejo pomoč pri tem. Potrebno se je namreč zavedati, da sta duševno in fizično zdravje le del splošnega človekovega zdravja, hkrati pa sta med seboj zelo povezana. Vabljeni ste, da se nam pridružite na naslednjih aktivnostih:
- ponedeljek, 6.10. od 11.00h do 12.00 : SLAVNOSTNA OTVORITEV projekta v avli Filozofske fakultete
- torek, 7.10. od 18.00 do 20.00: predavanje Martine Tomori (tema: samomorilnost)
- sreda, 8.10. od 18.00 do 20.00: predavanje Andreje Švab Modrin (tema: motnje hranjenja)
- četrtek, 9.10. od 18.00 do 20.00: predavanje Onje Tekavčič Grad (tema: žalovanje)
- četrtek, 9.10. od 20.30 do 22.00: IMPROVIZACIJSKA PREDSTAVA v KUD-u Franceta Prešerna
- petek, 10.10. od 14.00 do 16.00: okrogla miza “SODELOVANJE RAZLIČNIH STROK PRI SKRBI ZA DUŠEVNO ZDRAVJE MLADIH
Pripravili pa bomo tudi SPLETNO STRAN s PRISPEVKI o različnih dejavnikih duševnega zdravja in ISKALNIKOM INŠTITUCIJ, ki vam lahko pomagajo pri doseganju, ohranjanju in izboljševanju duševnega zdravja. Zaenkrat se lahko pridružite dogodku na facebooku.
Dodaj komentar
10.09.2008
Zastonj topel obrok za srednješolce se mi pravzaprav zdi ena najbolj neumnih idej v zadnjem času. Edina dobra stran se mi zdi, da bo zdaj socialno ogroženim učencem zagotovljen vsaj en spodoben obrok na dan.
Vendar - na srednjih šolah so socialno ogroženi učenci že dosedaj imeli zagotovljen brezplačen obrok. Vsaj na naši šoli je bilo tako.
Prav tako se mi zdijo dijaki dovolj stari in zreli, da sami poskrbijo za svojo malico. In nesmiselno se mi zdi skoraj polnoletne osebe spet (po OŠ) siliti, da jedo vsi enako (vsaj predpostavljam, da hrana ne bo ravno po naročilu). Zdaj bo dijak, ki ne mara tipične šolske hrane kot so čufti, razkuhane testenine, prekisla solata, mastni svinjski zrezki, pravzaprav diskriminiran, saj si bo moral hrano vseeno kupiti, medtem ko jo bodo imeli ostali zastonj.
Topel obrok bo sedaj večina dijakov morala jesti v učilnicah - kar je - priznajmo si precej neprimeren način prehranjevanja in predvsem zelo neprivlačen.
Dolžina pouka se bo zaradi tega verjetno precej podaljšala. In če bi meni kot dijakinji dali na izbiro topel obrok ali krajši pouk bi brez premisleka izbrala slednje.
Kdaj bo čas tega toplega obroka? Recimo, da je sredina pouka okrog enajstih. To se meni zdi veliko prezgodaj za topel obrok. Tudi zdaj, ko delam od 7-15 ne jem za malico toplega obroka. In tudi ne pretirano obilnega obroka. To je zato, ker jem doma kosilo. Če bi jedla dve kosili dnevno (približno tako obilen si predstavljam ta topel obrok), bi se zagotovo zredila. To pa ni zdravo… In prav zdravje je bilo eden izmed razlogov za uvedbo toplega obroka. In da vztrajam pri tem, da če nekdo vsak dan poje povprečno toplo malico, ki se jih ponuja v lokalih in potem doma še kosilo, težko vzdržuje telesno težo.
In ja, nov zakon nas bo veliko stal. A ne bi potem tega raje dali socialno ogroženim, da bi si lahko privoščili spodoben obrok. Ali, če že želimo vsiliti malico dijakom, jim dajmo vsaj neke vrste bone in spodobne šolske kantine s sendviči, solatami, jogurti in ostalo hrano, ki se jo da pripraviti posamezniku individualno, ter možnost, da sami izberejo, kaj bodo jedli.
Kajti trenutno zadeva (vsaj na šoli, ki jo obiskuje moj brat) izgleda tako, da itak dobijo hladen obrok, ki baje niti ni najbolj okusen. Tako, da si je moj brat kljub brezplačni malici danes svojo malico kupil. Mogoče pa lahko ministru pošlje račun 
?
8 komentarjev
2.09.2008
Nikoli nismo hodili na počitnice v Bohinj. Nekajkrat sem se znašla tam, ker je bil začetna ali končna točka planinskih tur, v osnovni šoli pa je Bohinj kajpada bila obvezna destinacija končnih izletov. Letos sem tako tam prvič dopustovala in kot po zlu nas je že prvo noč zalotil močan dež, ki se je nato nadaljeval še večino naslednjega dne. Popoldan smo se končno odpravili na kratek sprehod ob jezeru.
Že naslednji dan je bilo vreme dovolj stabilno za malo daljšo turo na Pršivec, kjer so nas pričakale obilice planiskega cvetja ter prelep razgled na Julijska Alpe s Triglavom in tudi v dolino z Bohinjskim jezerom. Pot na Pršivec je sicer precej strma, vendar zaradi cvetja in nekaj izvrstnih razgledišč dovolj zanimiva, da se z veseljem vzpenjaš. Popoldan nas je čakalo še kopanje v ledeno hladnem Bohinjskem jezeru (pred nesrečno nevihto so mi sicer obljubljali vodo čez dvajset stopinj, vendar se mi takrat ni uspelo skopati), kar je seveda pomenilo da smo ven pobegnili še preden smo prav zmočili.
Zadnji dan sem nato izkoristila za polovičen pohod okoli Bohinjskega jezera (od Ribčevega Laza do Ukanca peš, preostanek poti pa z avtobusom). Pot okoli jezera je precej zanimiva in primerna tudi za manj utrjene hodce, čeprav vam pohod v sandalih in brez primerne zaloge vode vendarle odsvetujem (tako opravljena se je okoli jezera odpravila večja skupina Italijanov). Popoldan smo izkoristili za vožnjo s kanujem, med katero smo se skoraj zaleteli v olimpijsko ekipo veslačev in odkrili nekaj skritih presenečenj ;).
O vsem tem pa pravzaprav pišem, da bi poudarila, kako idealen je Bohinj za preživljanje aktivnih počitnic. Poleg vseh naštetih aktivnosti namreč ponuja tudi ogromno primernih kolesarskih poti, pa tudi nekaj bolj adrenalinskih vodnih športov - soteskanje, vožnja s kanujem ali kajakom po Savi Bohinjki, rafting, … Sploh v primeru družin/skupin z različnimi interesi se je tako Bohinj izkazal za idealno lokacijo, saj je vsakdo našel nekaj zase. Lahko bi rekli, da je bil volk sit in koza cela.
1 komentar
20.08.2008
Za začetek nas je v Marakešu »čakala« izgubljena prtljaga. Priletiš sredi noči na letališče (po njihovi uri ob polnoči, po naši ob dveh) in ugotoviš, da so tvoja poletna oblačila izgubljena. V Benetkah. Tako skušaš nesrečnemu in nič krivemu letališkemu delavcu dopovedati, da tisti kos prtljage pač nujno rabiš in to čimprej, vmes pa s vseh strani poslušaš kričanje Italijank in Francozij, ki seveda šprehajo kar po svoje, ker drugače itak ne znajo.
Potem se, cel jezen na Italijane in malček obupan spraviš iz občudovanja vredne letališke stavbe na nočnih prijetno toplih 25 stopinj in poiščeš taksista, ki nato v svojega starega mercedesa stlači pet evropskih riti in te pri na stežaj odprtem oknu dostavi skoraj do hotela, ki ga nato skoraj zgrešiš. Tam te na srečo čaka soba in topel tuš, zjutraj pa obilen zajtrk z hrustljavim kruhkom, najboljšo marelično marmelado in obveznim metinim čajem. Jutranji Marakeš se izkaže za miren kraj, še prijetno hladen, kjer pa se sosedova trafika odpira šele ob pol desetih. Zato se najprej odpravimo na osrednjo tržnico, kjer naivni evropejci že takoj doživimo primer nadležnega prodajalca. Ampak nas je izučilo . Odpravimo se dalje in uspemo kupiti tuniko, katere ceno smo celo uspeli s 300 dihramov spraviti na 180 dihramov, a kasneje ugotovili, da bi jo skoraj morali dobiti še ceneje. Za pogajanja okoli cen pač nismo talentirani.
Ob povratku v hotel končno uspemo pri sosedu v trafiki kupiti zemljevid Marakeša. Podamo se do mošeje Koutoubia, ene najbolj impozantnih (beri visokih) zgradb Marakeša, saj v mestu stolpnic ni (vsaj videli jih nismo). Same mošeje si neverniki tako ne smemo ogledati, tako da razen pogleda od zunaj in sprehoda po bližnjem parku pravzaprav ni kaj videti. Zato se podamo nazaj na Jamaa El Fnaa na pomarančni sok za 3 dihrame (30 centov). Nato pa skozi pokrito in prijetno hladno tržnico do Medrase Bena Joussefa, nekdanje šole korana, kjer je v času razcveta bivalo kar 900 študentov v 150 (majhnih!!) sobah. Zgradba premore čudovite “stenske štukature” in prijetnen hlad tudi, ko zunaj pripeka sonce. Od tam smo se odpravili do marakeškega muzeja, kjer so nas bolj kot razstavljena dela trenutnih maroških umetnikov, očarala sama arhitektura stavbe s čudovitimi stropovi, mozaiki, …
Nato nas je čakalo kosilo. Eno izmed mnogih čudovitih kosil in večerij v Maroku. Kuskus, tagine, brochetes… Vse odlično pripravljeno. Maročani znajo vso hrano izvrstno začiniti. Ravno prav, da ni pekoče, a dajo začimbe svoj okus. Zraven ti postrežejo z olivami na različne načine, kakšnimi omakami in njihovim nepogrešljivim »čapatijem«. Najboljše je seveda jesti zvečer na trgu, ko se razživi nočno življenje in se domačini in turisti nagnetejo okoli številnih uličnih umetnikov, “gostilničar” pa te posadi za mizo. Prinese olive in omake ter fantastična piščančja nabodala, ti pa uživaš v večerni radosti Marakeša.
3 komentarjev
16.05.2008
Kako naj si sicer razlagam dejstvo, da se starši z otrokom vozijo v čisto novem avtomobilu višjega cenovnega razreda, otrok, ki sedi na zadnjem sedežu, pa ni pripasan in tudi ne sedi v otroškem sedežu. V letu 2005, ko se je spremljala pripasanost otrok na slovenskih cestah, so rezultati pokazali, da je bilo pripasanih le nekaj več kot 50% otrok (natančneje 53%). Ko je svet za preventivno in varstvo v cestnem prometu izvedal akcijo s pasavčkom se je ta odstotek dvignil nekje za 8% in v naslednjem letu še malo. Ampak to je še vedno premalo.
Med vozniki avtomobilov je v Sloveniji prepetih nekje 83% moških in 90% žensk. Na Švedskem, ki je kar se tiče varnosti prometu »na evropskem vrhu«, je pripetih kar 95% odstotkov voznikov. Verjetno je tudi to eden izmed razlogov zakaj na milijon prebivalcev pri njih na cestah umre letno 90 do 60 ljudi, v Sloveniji pa od nad 230 pa do minimalno 140 (podatki so za leta 1991 do 2001).
Slovenska mentaliteta pa ostaja, da lahko kršiš prometna pravila, samo da te policija ne ulovi. In če te policija ulovi, bodo potem grdi policaji, ker so ti dali kazen. Po drugi strani vam bo kak Šved rekel, da on ne vozi pijan, ker se boji, da bo, če ga sosedi vidijo pijanega za volanom, izgubil njihovo naklonjenost, prijateljstvo. Ker oni v svoji ulici ne želijo pijanih voznikov, ki bi lahko povozili njihove otroke. V Sloveniji izgubiš prijateljstvo kvečjemu, če pijanega soseda ne opozoriš, da je na cesti policijska kontrola. In doživiš tudi to, da se nekdo še odkrito pritožuje, ker so motoriste, ki so skozi naselje vozili več kot 100 km na uro oglobili. En tak je lani sredi Ljubljane zbil mojo sošolko, ki je šla čez prehod za pešce pri zeleni luči. Hvala bogu je preživela, a je »izgubila« kar nekaj mescev svojega življenja za rehabilitacijo. In potem ljudje pravijo, da ni fer da se uboge motoriste oglobi?
6 komentarjev
22.04.2008
Odgovornost pa po mojem mnenju naj ne bi predstavljala le dejstva, da se lahko (oz. celo morajo) odločati namesto otroka, pač pa predvsem to, da naj bi bile njihove odločitve odgovorne, smotrne in koristne za otrokov razvoj. Tudi v SSKJ-ju je odgovornost (med drugim) definirana kot lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost, ter kot odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje Odgovornost je torej nekomu dana, ker se predpostavlja, da ima znanje in zmožnosti, da bo z zaupano stvarjo, nalogo, ravnal “pravilno”. Moč, ki jo starši dobijo, naj ne bi bila dana sama po sebi, pač pa zato, ker se znajo odločiti bolje. Takšna odgovornost je za starša nedvomno stresna. Večina staršev nenazadnje svojim otrokom želi najboljše, težko pa vedo, kaj je v resnici najboljše za otroka. Mama si je tako v svojem otroštvu želela več punčk in zdaj svojo hči zalaga s punčkami, da ta ne bi čutila frustracij. Pri tem pa se morda sploh ne ugotovi, da hčeri punčke sploh niso pri srcu.
Moč odločanja, ki jo starši z odgovornostjo dobijo v paketu, pa različnim strokovnjakom pogosto kravžlja živce. Starši lahko odločajo, ali bodo šolskemu zdravniku sploh dovolili sistematski pregled pri šolskem zdravniku. Starši lahko odločajo ali otrok lahko gre na pogovor k šolski svetovalni delavki ali pač ne (izjema so seveda akutne situacije, ki jih je treba takoj rešiti - npr. pretepi med otroci, izrazito žaljenje sošolcev ali učiteljev, motenje pouka). Starši odločijo ali zdravnik lahko zdravi otroka. Starši odločijo ali otrok lahko hodi k psihologu ali ne. Vsa ta moč je seveda super, dokler starši z njo resnično delajo v interesu otroka. Vendar se žal zdi, da temu pogosto ni tako.
Na šoli je recimo izrazito socialno anksiozen otrok, nesamozavesten, med sošolci nesprejet, pogosto mu je težko prihajati v šolo. Učitelji opazijo ta problem in zdi se jim najbolj smotrno, da bi tak otrok obiskoval šolsko svetovalno delavko, s katero bi razvijal socialne kompetence, skušal razviti boljšo samopodobo. Starši pa rečejo ne. Naš otrok že ni tak. Doma je pa normalno zgovoren. Šola se nima v našo družino kaj za mešati.
Podobna situacija. Pri treh letih otrokove starosti se v Sloveniji na celotni populaciji otrok izvaja sistematičen psihološki pregled. S tem pregledom se identificira tako otroke, ki kažejo motnje v duševnem razvoju, kot tudi otroke, pri katerih je visok riziko razvoja nevrotične motenosti ali motenosti v prilagajanju. Seveda ni nujno, da bodo vsi otroci, identificirani kot rizični, res razvili motenosti. A rezultati na tem pregledu, imajo precej dobro napovedno veljavnost. Napoved, da se bo razvojna pot otrok, ki se uvrstijo v območje rizičnosti, odvijala v smeri nevrotične strukture, torej drži z veliko verjetnostjo. Psiholog torej identificira nekega otroka kot rizičnega in predlaga določeno obliko nadaljne obravnave. Če starši te obravnave ne želijo, je pač ne bo. In otrok, pri katerem bi pri treh letih lahko neugoden tok razvoja obrnili v drugo smer, bo morda pri desetih vedenjsko problematičen mulc, ki gre na živce svojim staršem, šoli pa še bolj. Morda seveda, nujno ni nič. A bolje je delovati preventivno na večjem številu otrok, kot pa da je nato potrebna kurativa, ko je pravzaprav že prepozno. In če mora nekdo končevati svoj osebnostni razvoj kasneje kot odrasel pri kakšnem psihoterapevtu, bo ta razvoj trajal nekje dvakrat dlje kot bi trajal, če bi bil normalno “izveden” v otroštvu.
Starši imajo tako nad razvojem otrok skorajda moč bogov, različni strokovnjaki pa jim lahko nasprotujejo le, kadar starši nadvse očitno ogrožajo otrokovo zdravje ali življenje. Slednje pa je težko dokazati, sploh ko ne gre za telesno, pač pa psihično ogrožanje. In praktično nemogoče, ko gre za zadeve kot potencialno rizičen osebnostni razvoj, ki je v končni fazi vendarle le potencialnen.
9 komentarjev
22.03.2008
Ker smo imeli izjemno srečo, da nas je na faksu obiskal Boštjan Romih in nam odpredaval nadvse zabavno predavanje o govorništvu in javnem nastopanju, tukaj povzemam nekaj napotkov, ki so se mi zdeli najbolj uporabni in zanimivi.
Kot vemo je očesni stik temelj kontakta in v zvezi z njim je potrebno upoštevati dve načeli: enakomernosti in naključnosti. Potrebno je torej biti pozoren, da vsakega poslušalca gledaš približno enako časa. Hkrati pa se moramo izogibati vzorcem, ki bi jih lahko poslušalci razbrali.
Pri govoru se prav tako ne smemo vnaprej opravičevati (npr. Vnaprej se opravičujem, da se na nastop nisem imel časa dobro pripraviti.). Zelo verjetno bodo poslušalci/gledalci potem le še bolj pozorni na naše napake. Pri javnem nastopanju s tudi izogibamo nasmešku, ki kaže strah in nelagodje (raje brez nasmeška, kot pa da je prisiljen).
Pri javnem nastopanju pogosto tudi ne vemo kam z rokami. Najbolje jih je pozicionirati v višino popka (več možnosti, da jih bomo dejansko uporabili kot če visijo ob telesu). Kot fiksacijska točka lahko pomagajo flomastri, daljinci za power point, listi (ki pa naj bodo manjšega formata - npr. A5, zapiski pa morajo biti berljivi in napisani z dovolj veliko pisavo). Moramo pa potem paziti, da gestikuliramo z roko, ki je prosta, v kateri teh pripomočkov ne držimo.
Če pa želite vaditi razločnost govorjenja, poskusite govoriti z svinčnikom med zobmi
3 komentarjev
14.03.2008
Moj prvi spomin na Ruglja sega nekam v osnovno šolo, kjer je bil zame človek, ki daje kontraverzne izjave s katerimi se nisem strinjala . Rugljevi članki v dnevnem časopisju in revijah so vedno provocirali. Slovenske otroke vzgajajo žene alkoholikov ali za ločitev je kriva ženska, ker je slabo izbrala partnerja. Rugelj v tem obdobju nikakor ni bil ena meni ljubših oseb, predvsem zaradi njegovega šovinizma v medijih.
Mnenje o njem sem spremenila šele po tem, ko naj bi nam prišel predavat in je bilo rečeno, da moramo prebrati njegove knjige, če se želimo predavanja udeležiti. Žal je bil takrat že toliko bolan, da je predavanje namesto njega izvedel Andrej Perko, a jaz sem zbrala kupček knjig in se zagrizla vanje. In bile so mi presenetljivo všeč. Zdi se mi, da se je Rugelj v svojih strokovnih delih v veliki meri odrekel provociranju oz. je svoje provokacije razložil, tako da so postale logične. In nenazadnje je bil (takšen je vsaj moj vtis) glavni cilj obravnave pri njem vsestranska osebnostna rast (na umetniškem, intelektualnem ter športnem področju in tudi v medosebnih odnosih). Rugljevi pacienti so tekli in planinarili, brali knjige, pisali dnevnike…
Res je, da je Rugelj svoje pacinte precej strogo selekcioniral. V svoje skupine marsikoga ni sprejel. Res je tudi, da so njegovi pacinti pogosto ostajali odvisni od njega in terapevtskih skupin. A pri svojem delu je bil učinkovit. Njegovi pacienti so iz propadlih študentov postajali magistri, postajali ljubeči možje, pretekli maratone, … in niso spet postali alkoholiki. Delal je drugače, a uspešno. In zato si zasluži spoštovanje.
20 komentarjev
15.02.2008
… je bil naslov zadnje psihošole (in psihošola je praktično najboljša stvar, ki se lahko zgodi študentu psihologije in nekaterim pridruženim članom moškega spola 
). Ker nisem najbolj pridna pri delanju zapiskov, le nekaj detajlov, ki so se mi zdeli zanimivi.
Reklame nagovarjajo svobodnega otroka v vas (to je tisti del, ki naj bi bil tudi najbolj aktiven pri seksu ). Odrasli v vas samo odobri izdelek in opravi cenzuro.
Pri mnogih izdelkih imajo tri najbolj znane blagovne znamke kar 95% tržni delež.
V Sloveniji se največ denarja porabi za oglaševanje pralnih praškov in podobnih izdelkov. Tako se med prvimi tremi glede na vložena finančna sredstva nahajajo Proctor&Gamble (ki vam prodaja Always, Pampers plenice, Ariel, Lenor, Old Spice, …), Reckitt Benckiser (Veet, Calgonit, Vanish, Cillit, Woolite, …) ter Henkel (Persil, Rex, Perwoll, Pril, Bref, Schauma, Fa, …). Merkator je na četrtem mestu, Mobitel na petem. In ja vse butaste reklame za pralne praške so baje premišljene in celo predhodno ‘testirane’ na manjšem vzorcu ljudi.
In ne nazadnje: imamo reklame brez ideje, z dobro idejo in s slabo idejo. Kakšna se vam zdi tale?
Dodaj komentar
14.02.2008
Nekaj podobnega me je zadnjič skušala prepričati dvostranska reklama v Večerovi prilogi Bonbon. Baje lahko normalno ješ, po vsakem obroku pa nato poješ še dva koščka čokolade in v enem tednu shujšaš za 6 kg. Ker čokolada vsebuje posebne ultraučinkovite sestavine, ki poskrbijo, da se ogljikovi hidrati in maščobe ne prebavijo… Seveda sama imena teh sestavin niso nikjer zapisana. Sklepam, da torej povzročajo bruhanje ali drisko. Kar je super, ker sem prepričana, da človek po tednu ali mesecu bruhanja in driske res shujša, če seveda ne umre zaradi dehidracije. Moj dragi (ki študira medicino in torej o fiziologiji človeka ve malce več) pa zagotavlja, da razen vode, v enem tednu težko izgubiš 6 kg teže. In kolikor vem brez povečane vadbe tekom diet tako plahnijo bolj mišice kot pa maščoba. Zraven članka se seveda pojavi še zgodba ženske, ki je s pomočjo čokolada strašno shujšala in je zdaj njeno življenje tako čudovito… Po naključju je gospa seveda novinarka pričujoče revije, po njenih izjemnih uspehih, pa sta se za isti način hujšanja odločili njeni sodelavki, ki sta prav tako dosegli zavidljive rezultate. Ker sem dokaj prepričana, da nobena od gospa ni novinarka Večera, se sprašujem, ali ni to zavajanje kupcev, ki presega zakonske meje.
Seveda nam različni mediji ponujajo vse mogoče učinkovite načine za hujšanje. Od čudovite sobne savne, iz katere vam kot opici molijo roke in glava, ter stotine telovadnih naprav, ki bodo vse vaše težave s postavo odpravile v desetih minutah.
In potem se pojavijo še plakati s čudovito weightloss čokolado. (Morda ni odveč omeniti, da je bistvo plakata kajpada ženska v spodnjem perilu, tako da sem najprej mislila, da mi reklamirajo le-to.) Če že hujšam se bom čokoladi verjetno izogibala. In če si je zelo zaželim, vsekakor ne nameravam jesti neke zadeve približno podobne čokoladi, ampak pravo čokolado. Čokolada naj bi predstavljala nadomestek obroka, pri čemer je potrebno pojesti dve ploščici, da nadomestita en obrok. Kljub domnevni zdravosti ima takšna čokolada še vedno precej sladkorja en obrok pa vas bo stal skoraj 2 evra (povzeto po www.cenim.se).
Seveda je tukaj še kopica čudežnih diet, katerih značilnost se mi zdi predvsem zahtevnost priprave priporočenih jedi. Ene prepovedujejo maščobe, druge ogljikove hidrate, tretje spet kaj tretjega. Vse to namesto preprostega nasveta: manj jejte, pa več se gibljite. Ker iskreno rečeno, večina diet se mi ne zdi dolgoročno izvedljivih. Nakar seveda ženske končajo z njimi ter začnejo spet normalno jesti in se spet zredijo. Do naslednje diete kajpada .
9 komentarjev
3.02.2008
Previous Posts
