'popotovanja'

Turisti v Ljubljani

Precej zabavno se je v mesto, kjer si nekaj let živel, vrniti kot turist. Tak čisto pravi in najhujše sorte :) . Ki hodi v muzeje, slika promenade, išče najboljši sladoled in je zanič pico v centru, da lahko gleda Ljubljanico.

Ugotovili smo, da je Ljubljana skoraj tako fajn kot morje – ima promenado ob Ljubljanici, kjer prodajajo magnetke in helijeve balone. Ima množico sladoledarjev z zasoljenimi cenami in najbližja trgovina našemu stanovanju je bil tak skoraj čisto pravi mini market. Kjer ista prodajalka baše kruh in izdaja račune  in kjer imajo od zelenjave čebulo, pradižnik in dve papriki, ki sta že mimo svojih najboljših trenutkov.

Sicer pa me Ljubljana kot Mariborčanko neprijetno opozarja, da je mesto v katerem živim ostalo nekje zadaj v času in prostoru. Da živimo v relativni revščini, v mestu kjer je v centru natanko ena dobra gostilna (pogojno dve) in kjer so turisti skorajda veledogodek. Kjer ima župan za svoj največji dosežek pobratenje s Kitajci in to da bo končno prenovil Mariborski otok (dragi župan, kdaj ste bili nazadnje v Radljah ob Dravi, pojdite morda tja pogledati bazen). In medtem, ko v Ljubljani zapirajo ceste za promet (vem dragi prebivalci, da vam to ni všeč, a zame turista, je super), Maribor že desetletje gradi obvoznico proti Koroški. In ja po naši ljubi Dravi vozi ena ladjica natanko dvakrat dnevno in če je vsaj deset potnikov, medtem ko v Ljubljani vozi vsaj deset ladjic.

Zato je opomin na izgubljeno sedanjost mojega mesta toliko bolj boleč. Ljubljana seveda ni ne New York in ne London, niti Praga ne, a vendarle živi skupaj s svojimi prebivalci in turisti. Staro mestno jedro mrgoli od trgovinic in je uspelo preživeti odprtje nakupovalnih središč na obrobju. Mesto pa živi še dolgo v večer (nočno življenje smo izkušali zgolj v obliki nočnega dojenja :) ).

Kaj smo se naučili:

- Ljubljanica je bolj tako potok. (Mi le imamo Dravo, ki je velika reka ;) )

- Zvezdine tortice so še vedno nagravžno drage in ne tako zelo dobre kot bi človek glede na ceno pričakoval.

- Najboljšega sladoleda ne moremo oceniti, ker je bil otrok zadnje dni len in ni hotel v center ter smo na koncu kupili Planico.

- Našli smo ultimativne sanje vsakega triletnika (tudi Tivoli ni slab :) ).

- Prosimo za več previjalnic v lokalih in po (spletu okoliščin) morda tudi na upravni enoti.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 24.06.2017

V Prekmurju se bodo morali naučiti ponuditi še kaj več kot terme in gibanico

Lani v zimskem času sva se z dragim odpravila na Kras, uživala, odlično jedla, pila in si marsikaj ogledala. Letos sva želela to ponoviti v Prekmurju. Rezervirala sva sobo v Hotelu Štrk, ki naj bi imel 4 zvezdice in ves dan odprto recepcijo. Ko sva prišla v hotel je bila recepcija prazna. Na steni je bil obešen list z dvema telelefonskima številkama, na kateri lahko v takšnem primeru kličeš. Kličeva prvo, se nihče ne javi. Kličeva drugo in po nekaj časa le pride ga., malo nezainteresirana, ki nama da ključe od sobe. In pozabi na v ponudbi obljubljeno pijačo dobrodošlice. Prideva v sobo in močno smrdi po kanalizaciji, tako da sva jo morala najprej več kot pol ure zračiti, da je neprijeten vonj izginil. Glede na to, da se nato (vsaj v takšnem obsegu) v dveh dneh ni več vrnil, je očitno čistilka pozabila prezračiti preden sva prišla. Jacuzzi v hotelu je bil daleč vstran od higienskih standardov in prav tako ni imel najboljšega vonja. Večerja in zajtrk sta bila solidna, predvsem sladici pri večerji sta bili odlični (čeprav načeloma ne maram maka, sta se mi zdela tako prekmurska gibanica kot tudi makov zavitek, odlična). Nasploh se zdi, da pri Lovenjaku bistveno bolj obvladajo svojo gostilno kot hotel. V gostilni so namreč prijazni, prekmurske jedi so odlične in ja, celo zmenijo se za gostovo počutje. V hotelu pa so dosegli višek, ko sem želela nekaj nasvetov glede izleta po Goričkem (tudi te so obljubljali v ponudbi, celo s pisnim gradivom podkrepljene), pa ena receptorka ni imela pojma, kako se pride do česa, druga pa se ne zame ne za svojo sodelavko sploh ni zmenila. Ko sem nato rekla, da se vrnem kasneje, čez pol ure na recepciji spet ni bilo nikogar. In sva se odločila, da bova raje malo lutala, kot pa spet klicala nekoga po telefonu, ki za naju tako ni zainteresiran. Tako dezorganiziranega osebja kot tukaj namreč še nisem videla. Edini čas, ko so dejansko bili vsaj blizu recepcije, je bilo pri zajtrku, ko so se naokoli sukale 3 različne delavke, pa se nobena ni kaj preveč zmenila za goste, pri čemer so dokaj brezdelno lutale sem in tja.

Šla sva torej raziskovati Prekmurje. Vreme je bilo za ta čas fantastično – sončno, skoraj brez oblačka, povsod kamor sva šla pa (kljub temu, da je bil vikend) vse zaprto – Grad Grad zaprt, Rotunda v Selu zaprta, cerkev v Bogojini zaprta, vsi objekti na otoku ljubezni zaprti (in to kljub temu, da je trgovina obljubljala, da je odprta vse dni!!). In to je škoda predvsem za domačine, saj so bili povsod kamor sva prišla vsaj še kakšni turisti. Pa bi se ja našlo kakšno turistično društvo, ki bi bilo pripravljeno nekaj ur med vikendom dežurati pri največjih znamenitostih ali pač ne? Zagotovo bi večina turistov z veseljem dala kakšen evro ali dva za vstopnino, morda še kupila kak spominek … Tako pa pravzaprav nimaš za narediti kaj drugega kot poslikati stvari od zunaj, se malo sprehoditi naokoli in iti naprej.

Čeprav obljubljajo, da so odprti vsak dan, sva ostala za zaprtimi vrati.

No in kot da razočaranj še ni bilo dovolj, je prišel še Rajh. Poskušala sva najti kakšno res dobro gostilno v Prekmurju in povsod, kjer sva brala, so izpostavljali Rajha. Torej sva se odpravila tja. Pa se morda raje ne bi in bi kje pojedla kaj bolj preprostega, a preverjenega. Pri Rajhu se namreč očitno splača jesti samo hladne jedi. Narezek na začetku in sladica na koncu sta bila namreč odlična. TOPLA predjed, juha in glava jed, pa so vse tri po vrsti bile premrzle. Sploh za toplo predjed bi v najboljšem primeru lahko rekli, da je bila mlačna. In gostilna, ki, vsaj sodeč po jedilniku (in tudi cenah, ki so za Prekmurje visoke), želi biti nekaj več, si ne bi smela dovoliti, da postreže jedi, ki so daleč od toplega ali morda bolj nazorno povedano – pri topli predjedi je bil najbolj topel del jedi krožnik.

Lepo, že lepo, žal pa ne tudi toplo, bi lahko rekli za hrano pri Rajhu.

No in tako se je zaključila najina pot po Prekmurju. Pokrajina iz katere prihaja nekaj najbolj gostoljubnih in prijaznih ljudi, ki sem jih kdaj spoznala, z izjemo term, vsaj pozimi, ne zna ponuditi praktično nič. Je lepo, ampak to je tudi vse. V Prekmurje se torej vračava le še na obiske k prijateljem.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 19.01.2012

Utrinki iz Bosne

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 2.05.2010

Zagreb

Ko sem ugotovila, da je edina izmed prestolnic naših sosed, ki je še nisem obiskala, Zagreb, je bilo jasno, da je treba glede tega nekaj ukreniti … Sploh, ker nam je tako blizu (iz MB ura in pol vožnje). Počitniški petkov popoldan je bil kot nalašč za to in Zagreb se je v popoldanskem soncu izkazal za prav prikupno mesto. Edino mraz je malo motil idilo in naju kmalu po sončnem zahodu pregnal na toplo. Za pokušino nekaj utrinkov …

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 31.10.2009

München

V bavarsko prestolnico smo se odpravili v času Oktoberfesta in tako je bila to osrednja točka našega izleta. Pivo, klobase in narodne noše, ki jih domačini in tudi nekateri tujci v skladu s tradicijo oblečejo na Oktoberfest. A začnimo na začetku. Ker sva z dragim v München prispela šele okrog desete, Oktoberfest pa zvečer zaključuje že ob enajsti, smo se prvi dan raje odpravili v eno bolj znanih pivnic Augustiner Keller.

Naslednji dan nas je čakal naporen urnik. Pred kosilom ogled obeh pinakotek (osebno mi je bolj všečna Nova pinakoteka, pač zaradi preference do slik iz obdobja, ki jih razstavlja). Na kosilo smo mahnili v prekrasen ambient Englischer Gartna oz. v Biergarten pri Kitajskem stolpu. Na klobase kajpada.

Temu pa je sledil Oktoberfest. Kako ga na kratko opisati? Množica ljudi, ki se ob pivu veseli, pleše in poje po klopeh v šotorih. Milijoni litri popitega piva in stotine kilogramov pojedenih klobas. Številni vrtiljaki, vlakci smrti, hiše strahov. Preste, praženi oreščki, sladkorne pene in sadje v čokoladi. Številni omagajo, kakšnih posebnih izgredov pa ni bilo opaziti. In Nemci prav čudežno poskrbijo, da so stranišča na tako veliki javni prireditvi še vedno dokaj spodobna. V šotorih je brez rezervacije strašno težko dobiti prostor, a nam je le uspelo in smo lahko tisto zadnjo uro ali dve preplesali na toplem. Zunaj, na pivskih vrtovih, je pač hladno in ni nobene glasbe, ki bi množico držala pokonci.

Naslednje jutro pa odličen zajtrk v kavarni pri univerzi. Za priokus neoktoberfestovskega Münchna. Kajti dejstvo je, da je München še veliko več kot le mesto piva, klobas in dirndlov. A brez tega, da doživiš njegovo pivsko tradicijo, tudi ni pravi.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 11.10.2009

Izgubljeni (in najdeni) svet Zlatorogovega kraljestva

Triglavska jezera naj bi bil prepovedani svet rajskega Zlatorogovega kraljestva. In Dolina Triglavskih jezer, katere čudovita narava je bila tudi eden izmed vzrokov ustanovitve Triglavskega narodnega parka, je vsekakor pravljična.

Mi smo turo začeli na planini Blato in nadaljevali proti planini Pri jezeru ter naprej do Dednega polja. Tam smo se usmerili v smer sedla Vrata in Koče na Prehodavcih, a po slabe pol ure hoje zavili z glavne poti na pastirsko pot proti Prvemu Voglu. S prvega vrha se je pot malo po brezpotju in malo po neoznačeni poti nadaljevala na Drugi in Zadnji Vogel, od tam pa smo se spustili na sedlo Vrata, kjer smo se ponovno priključili markirani poti. Od tam smo se spustili do Zelenega jezera in naprej po Dolini Triglavskih jezer do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo tudi prespali. Skupaj je bilo prvi dan slabih 7 ur hoje.

Drugi dan smo se nato podali s Koče pri Triglavskih jezerih do planine Ovčarija (čez Prode) od tam pa nazaj do Dednega polja in planine Blato. Skupaj približno 3 ure in pol hoje.

Kajpada obstaja še kar nekaj drugih poti do Doline Triglavskih poti in tudi s začetno točko planino Blato lahko izberete malo drugačno pot kot smo jo ubrali mi. Za tiste bolj izkušene in opremljene tudi z planinskimi zemljeviti bi priporočala vzpon na Vogle, saj se tam na ogled postavljajo preproge planik, ki jih v sami Dolini Triglavskih jezer ni toliko videti. Tudi sicer se ob poti na ogled postavlja veliko planinskega življa, no in na planinah tudi nekaj prav prikupnih krav ;) .

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 3.09.2009

Andora

Andora je žepna državica med Francijo in Španijo. Leži v Pirenejih in njeno glavno mesto Andorra la Vella je z 1409 m nadmorske višine najvišje ležeča evropska prestolnica. Andora je ena izmed davčnih oaz, saj davkov pretežno ne zaračunava. Zato niti ni preseneljivo, da so v njenem glavnem mestu banke praktično za vsakim vogalom.

Andora ima sicer nekaj več kot 80000 prebivalcev, od tega jih približno 22000 živi v glavnem mestu. Andorra la Vella je stisnjena v dolino reke Gran Valira. Posledično je velik del njenih zgradb zgrajenih v hrib. Sicer gre za prikupno mestece z nekaj zanimivimi arhitekturnimi rešitvami (npr. igrišče na vrhu parlamenta, promenada po sredini reke) in »ambientalno« osvetlitvijo (cestne svetilke namreč spreminjajo barve).

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 16.08.2009

Potep po Provansi in Azurni obali

V mojih predstavah je bila Provansa vedno dežela sivke …  a sem se rahlo uštela. Ne glede na to, da smo se kar nekaj prevozili po Provansi, je nismo videli niti na eni njivi (no razen pred muzejem sivke). To bo verjetno posledice dejstva, da prava sivka (fine lavender) raste le na nadmorski višini nad 900 m, mi pa se tako visoko niti nismo vozili. Apetite po sivki sem tako vsaj delno zadovoljila v prikupnem muzeju sivke v Coustelletu, poleg katerega je takisto prikupna trgovinica z izdelki iz sivke.

Sledilo je pokušanje provansanskega vina in tudi na to temo se splača pogledati muzej (Musee du Vin v Chateauneuf du Pape), vstop v katerega vključuje tudi degustacijo. Moja osebna ocena je, da so nekatera vina resnično dobra in vredna svoje cena, druga pa se zaradi imen vinogradov oz. vinogradniških okolišev pač preplača.

Prvi dan ogledov smo zaključili v nadvse živahnem Avignonu, kjer se je v času našega obiska odvijal Festival d’Avignon in hkrati še Festival Off, tekom katerega se poleg številnih uradnih (in plačljivih predstav) zvrstijo tudi številni performansi uličnih umetnikov. Ulice ter trgi, na katerih se kaj dogaja, pa so resnično nabito polni radovednežev.


Nadaljevali smo proti Ezeju, ki pa me ni očaral. Sicer prikupna vasica z ozkimi uličicami in pogledom na Azurno obalo, a se vsaj meni ni zdel nič posebnega. Razgled na Azurno obalo je tudi drugje, ozke uličice pa tudi … Sledil je še ogled Monaka, kjer si lahko (verjetno bodo uživali predvsem moški) oči napasete na hitrih avtomobilih in razkošnih jahtah. Če ste ljubitelj F1 se lahko še sprehodite ob progi, kaj več pa od zunaj spet ni za videti …

Za kaj več ogledov pa v Provansi in Azurni obali žal ni bilo časa. Bi se pa v provansanski del zagotovo še vrnila, vsaj za to, da si pogledam naravne parke in si vzamem več časa za sivko in kulinariko. Prestižne lokacije Azurne obale pa pač niso ravno my points of interest.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 23.07.2009

Slovaška – med Košicami in Bratislavo

Če je Bratislava, s približno 430000 prebivalci največje slovaško mesto, s čudovitim in lepo obnovljenim mestnim centrom na eni strani ter številnimi velikimi nakupovalnimi centri na drugi, zelo podobna evropskim prestolnicam, so Košice druga zgodba. Košice so z 235000 prebivalci drugo največje Slovaško mesto, a zelo negativno zaznamovano s socialistično arhitekturo. Zelo majhno staro mestno jedro, obdajajo številni brezosebni bloki, zgrajeni v času, ko se je na Slovaškem vzpodbujalo prebivalstvo na vasi, da se preseli v mesto. Veliko zelenic, ki pa žal niso najbolj urejene, malo odpadajoč omet, blato ob pločnikih, dokaj velike luknje v asfaltu. Nič zares ne propada, bloki so polni ljudi, a vse skupaj pač deluje rahlo zanemarjeno. Tudi študentski domovi, kamor so nas kot udeležence študentske konference, namestili. Vse je pač bilo rahlo vegasto … In čeprav je staro mestno jedro Košic s plesočo fontano in nekaj prikupnimi cerkvami in ostalimi stavbami, čisto zares očarljivo, Košice res niso turistična destinacija, ki bi se jo splačalo izbrati kot cilj potovanja.

V središču Košic

V središču Košic

Bratislava je druga zgodba. Zgolj 60 km oddaljena od Dunaja nam je Slovencem pravzaprav tako blizu, da bi se tja splačalo odpraviti tudi na enodneven izlet. Bratislava je bila živahna tudi ob dežju. Številni zanimivi kipci v mestu, ponazoritev neke vojne v glavnem mestnem parku (očitno je mislila “vojska” kar prenočiti v parku, ker so ob desetih zvečer še kar kuhali v kotlu, nazdravljali in imeli strumno postavljeno kopico šotorov ;) ). Na glavnem trgu so ob večerih zastonj koncert … Blokovska naselja najbrž niso nič bolj prijazna kot v Košicah, ampak je staro mestno jedro večje in tudi najino prenočišče je bilo dokaj blizu centra.

Bratislava

Bratislava

Košice imajo sicer eno prednost pred Bratislavo – cene. Recimo temu, da imajo Košice prekmurske cene, medtem ko ima Bratislava ljubljanske. In pica na glavni uci v Košicah je prav prijetno doživetje. Poleg teh največjih mest si nisva kaj veliko ogledala – udeleženci konference smo imeli organiziran izlet v tokajsko vinsko regijo (ki je sicer pretežno na Madžarskem, a je del sega tudi na Slovaško) in imajo res dobra vina. Goji se samo bela vina, pretežno polsladka, samo cene so malo zasoljene (če jih primerjam z našimi vrhunskimi polsladkimi vini). No pot naju je vodila tudi mimo verjetno najbolj znanega slovaškega gradu – Spiškega gradu, a so nama rekli, da od daleč izgleda boljše kot od blizu in sva ga samo poslikala, vzpenjati pa se nama do njega ni dalo.

Man at work

Man at work

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.07.2009

Golica – slovensko romarsko središče?

Golica je v maju verjetno najbolj oblegana slovenska gora. Zaradi narcis kajpada. Ko smo se prejšnji vikend odpravili tja, jih ravno v obilicah ni več bilo (vsaj v dolini ne), zato pa je bilo toliko več planincev/turistov. Vsa parkirišča polna, okolica planinske koče zabasana, gost promet v smeri na in z vrha …

Edina sreča je bila, da smo se proti koči po pomoti odpravili po zimski poti, ki je pravzaprav zahtevna pot in je ne izbere toliko pohodnikov. Tako smo se dejstva koliko ljudi je hkrati z nami na Golici prav zavedli še pri koči. Ampak na srečo je bilo vreme solidno in je tako lahko vsakdo mirno našel prostor zase zunaj na travi (samo na štrudel, ki sem si ga strašno zaželela, je bilo treba čakati deset minut v vrsti).

Izlet je kljub gneči uspel in če je bilo narcis malo manj, je bila zato obilica drugega cvetja. Ampak Golice v maju ob vikendih vseeno ne nameravam obiskati vsaj še nekaj let. Raje med tednom, če si bom že zaželela narcis …

Sem pa med potjo naletela na tega prav prikupnega žužka, ki pa nikakor ni zaželel zapustiti mojega čevlja …

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 28.05.2009

Prejšnja objava


 

Oktober 2022
P T S Č P S N
« Jun    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv