» popotovanja za mavrične ljudi

'popotovanja'

Nikoli nismo hodili na počitnice v Bohinj. Nekajkrat sem se znašla tam, ker je bil začetna ali končna točka planinskih tur, v osnovni šoli pa je Bohinj kajpada bila obvezna destinacija končnih izletov. Letos sem tako tam prvič dopustovala in kot po zlu nas je že prvo noč zalotil močan dež, ki se je nato nadaljeval še večino naslednjega dne. Popoldan smo se končno odpravili na kratek sprehod ob jezeru.

Že naslednji dan je bilo vreme dovolj stabilno za malo daljšo turo na Pršivec, kjer so nas pričakale obilice planiskega cvetja ter prelep razgled na Julijska Alpe s Triglavom in tudi v dolino z Bohinjskim jezerom. Pot na Pršivec je sicer precej strma, vendar zaradi cvetja in nekaj izvrstnih razgledišč dovolj zanimiva, da se z veseljem vzpenjaš. Popoldan nas je čakalo še kopanje v ledeno hladnem Bohinjskem jezeru (pred nesrečno nevihto so mi sicer obljubljali vodo čez dvajset stopinj, vendar se mi takrat ni uspelo skopati), kar je seveda pomenilo da smo ven pobegnili še preden smo prav zmočili.

Zadnji dan sem nato izkoristila za polovičen pohod okoli Bohinjskega jezera (od Ribčevega Laza do Ukanca peš, preostanek poti pa z avtobusom). Pot okoli jezera je precej zanimiva in primerna tudi za manj utrjene hodce, čeprav vam pohod v sandalih in brez primerne zaloge vode vendarle odsvetujem (tako opravljena se je okoli jezera odpravila večja skupina Italijanov). Popoldan smo izkoristili za vožnjo s kanujem, med katero smo se skoraj zaleteli v olimpijsko ekipo veslačev in odkrili nekaj skritih presenečenj ;).

O vsem tem pa pravzaprav pišem, da bi poudarila, kako idealen je Bohinj za preživljanje aktivnih počitnic. Poleg vseh naštetih aktivnosti namreč ponuja tudi ogromno primernih kolesarskih poti, pa tudi nekaj bolj adrenalinskih vodnih športov - soteskanje, vožnja s kanujem ali kajakom po Savi Bohinjki, rafting, … Sploh v primeru družin/skupin z različnimi interesi se je tako Bohinj izkazal za idealno lokacijo, saj je vsakdo našel nekaj zase. Lahko bi rekli, da je bil volk sit in koza cela.

1 komentar 20.08.2008

Maroko - Marakeš

Za začetek nas je v Marakešu »čakala« izgubljena prtljaga. Priletiš sredi noči na letališče (po njihovi uri ob polnoči, po naši ob dveh) in ugotoviš, da so tvoja poletna oblačila izgubljena. V Benetkah. Tako skušaš nesrečnemu in nič krivemu letališkemu delavcu dopovedati, da tisti kos prtljage pač nujno rabiš in to čimprej, vmes pa s vseh strani poslušaš kričanje Italijank in Francozij, ki seveda šprehajo kar po svoje, ker drugače itak ne znajo.

Potem se, cel jezen na Italijane in malček obupan spraviš iz občudovanja vredne letališke stavbe na nočnih prijetno toplih 25 stopinj in poiščeš taksista, ki nato v svojega starega mercedesa stlači pet evropskih riti in te pri na stežaj odprtem oknu dostavi skoraj do hotela, ki ga nato skoraj zgrešiš. Tam te na srečo čaka soba in topel tuš, zjutraj pa obilen zajtrk z hrustljavim kruhkom, najboljšo marelično marmelado in obveznim metinim čajem. Jutranji Marakeš se izkaže za miren kraj, še prijetno hladen, kjer pa se sosedova trafika odpira šele ob pol desetih. Zato se najprej odpravimo na osrednjo tržnico, kjer naivni evropejci že takoj doživimo primer nadležnega prodajalca. Ampak nas je izučilo . Odpravimo se dalje in uspemo kupiti tuniko, katere ceno smo celo uspeli s 300 dihramov spraviti na 180 dihramov, a kasneje ugotovili, da bi jo skoraj morali dobiti še ceneje. Za pogajanja okoli cen pač nismo talentirani.

Ob povratku v hotel končno uspemo pri sosedu v trafiki kupiti zemljevid Marakeša. Podamo se do mošeje Koutoubia, ene najbolj impozantnih (beri visokih) zgradb Marakeša, saj v mestu stolpnic ni (vsaj videli jih nismo). Same mošeje si neverniki tako ne smemo ogledati, tako da razen pogleda od zunaj in sprehoda po bližnjem parku pravzaprav ni kaj videti. Zato se podamo nazaj na Jamaa El Fnaa na pomarančni sok za 3 dihrame (30 centov). Nato pa skozi pokrito in prijetno hladno tržnico do Medrase Bena Joussefa, nekdanje šole korana, kjer je v času razcveta bivalo kar 900 študentov v 150 (majhnih!!) sobah. Zgradba premore čudovite “stenske štukature” in prijetnen hlad tudi, ko zunaj pripeka sonce. Od tam smo se odpravili do marakeškega muzeja, kjer so nas bolj kot razstavljena dela trenutnih maroških umetnikov, očarala sama arhitektura stavbe s čudovitimi stropovi, mozaiki, …

Nato nas je čakalo kosilo. Eno izmed mnogih čudovitih kosil in večerij v Maroku. Kuskus, tagine, brochetes… Vse odlično pripravljeno. Maročani znajo vso hrano izvrstno začiniti. Ravno prav, da ni pekoče, a dajo začimbe svoj okus. Zraven ti postrežejo z olivami na različne načine, kakšnimi omakami in njihovim nepogrešljivim »čapatijem«. Najboljše je seveda jesti zvečer na trgu, ko se razživi nočno življenje in se domačini in turisti nagnetejo okoli številnih uličnih umetnikov, “gostilničar” pa te posadi za mizo. Prinese olive in omake ter fantastična piščančja nabodala, ti pa uživaš v večerni radosti Marakeša.

3 komentarjev 16.05.2008

Dunaj

Nekaj utrinkov s sobotnega izleta na Dunaj.

5 komentarjev 7.04.2008

Pogled iz zraka

Nekaj megleno idiličnih posnetkov s včerajšnjega poleta na relaciji Letališče Maribor, Ptuj, Murska Sobota, Maribor…

Za konec pa še ena fotografija prenovljenega mariborskega nogometnega stadiona (če morebiti daeron potrebuje kako novejšo fotografijo za svoj ‘urbani’ blog ) .

Dodaj komentar 27.01.2008

Sobotni izlet - Stegovnik

Včerajšnjo presenetljivo sončno in niti ne tako mrzlo soboto smo izkoristili za izlet na Stegovnik. Na 1692 m visok vrh smo se odpravili iz Dola (sparkirali smo se malo višje) čez Močnikovo sedlo. Do vrha smo po prijetni, pretežno gozdni, poti hodili dobri dve uri, za trud pa smo bili poplačani s prekrasnim pogledom na Julijske Alpe, Kamniško - Savninjske Alpe in Košuto.

Za pot navzdol smo izbrali pot skozi okno v Stegovniku, ki je zahtevala malo več spretnosti (nekaj jeklenic in lestev na poti) in spust po brezpotju. Čeprav smo malo zašli s prave poti, je bil trud več kot poplačan (če ne drugače s srečanjem simpatične žabice ob poti). Pa seveda s pogledom na prekrasne orumenele iglice macesnov in tudi s prvim stikom z letošnjim snegom.

1 komentar 4.11.2007

Silberkarklamm

Soteska leži na avstrijskem Štajerskem, blizu Ramsau-a in tudi blizu najvišjega vrha Štajerske Dachsteina. Ta je bil prvotno naš cilj, a kaj ko je bila vidljivost skoraj ničelna, temperature na 3000 m okrog ničle, veter močan, pa še vsake toliko je začelo deževati. Torej smo se raje odpravili v Silberkarklamm.

Soteska je lepo urejena, mostički in stopnice so varno ograjene, pot je primerna tudi za tiste z manj kondicije, čeprav bi potencialnim obiskovalcem vseeno priporočala športno obutev. Soteska sicer ne očara pretirano (samo zaradi nje se vam ne splača hoditi tako daleč, ker imamo v Sloveniji lepše soteske in vindgarje), a ima prav zanimivo in adrenalinsko ‘plezalno’ pot. Ta se začne s prehodom, čez ozek ‘mostiček’.

Nato se začneš vzpenjati po steni (najvišja težavnost posameznega odseka je D (ob siceršnjem maksimumu E)), kjer pa jeklenice in klini, ki so ves čas ob poti, omogočajo dobro varovanje. Med potjo iz stene tudi večkrat izstopite, tako da si na teh mestih lahko vzamete odmor in spočijete roke.

Kljub vsemu pa za takšno pot potrebujete dobro opremo (čelado, plezalni pas), solidno kondicijo (predvsem moč v rokah) in izkušnje z hojo po jeklenicah in klinih. Tudi strah pred višino ni ravno prednost . Slabše opremljeni se lahko podate na takoimenovano otroško plezalno pot (pravzaprav gre za lestev). Za to bo zadostovalo nekaj poguma in moči v rokah. Pa seveda odsotnost strahu pred višino. Čeprav se pot imenuje otroška, jih samih nikar ne spustite po lestvi navzgor.

Dodaj komentar 15.08.2007

Spominki

Kadarkoli se odpravim kam dlje od hrvaške obale na počitnice, v neki fazi pridem do dileme, kakšne spominke nesti domov.

Majicam z napisi kraja ali države sem se že zdavnaj odpovedala, saj jih za kaj drugega kot za spanje tako ne bi koristila. Skupaj s tem sem se odpovedala tudi kupovanju raznih pahljač, lončkov, vaz,… z napisom kraja. Mi pač ni všeč. Torej sem si rekla, da želim vedno kupiti nekaj, kar je značilno za kraj, kjer sem. Nekaj uporabno-okrasnega po možnosti. Še najbolje sem prišla skozi s tipičnim pregrinjalom za pojštrček s Sardinije. Pri knjigi švedske Nobelove nagrajenke, ki je nikoli nisem uspela do konca prebrati, se je že zataknilo.

Letos na Siciliji sem želela dobro izbrati. A kaj, ko to ni tako preprosto. Jasno mi je bilo le, katera hrana je značilno siciljanska, a razen do tartufovega sladoleda, nisem prišla do nje. Dalje naj bi bila značilna neka keramika ali lončevina, pa se tudi tukaj hitro zatakne. Vse stvari, ki jih prodajajo imajo namreč na sebi zemljevid, vse te šalčke in vazice pa so tako verjetno narejene kje v Aziji. Na Siciliji sicer najdeš kupe spominkov: tisoče stvari z zemljevidom (poleg vaz in skodelic, tudi kuhinjske rokavice, seveda majice, predpasnike, pahljače). Najdeš tudi na desetine različnih keramičnih trinogov (trinog je v njihovem grbu). Ne najdeš pa niti ene stvari z napisom mafia . In praktično nobenega lepega keramičnega izdelka. Še najlepši ’spominki’ so se tako zdele razne siciljanske čokolade, marmelade, omake za testenine, vino in pa likerji. Tako ni nenavadno, da smo domov prišli otovorjeni z različnimi likerji, ostalih spominkov pa je bilo bolj malo (no vseeno sem kupila kuharsko knjigo, da si bom lahko vsaj sama naredila siciljansko kasato ).

Dodaj komentar 31.07.2007

Sicilija v sliki

Če se kdaj znajdete na Siciliji si je nujno treba ogledati:

1. Kakšne razvaline iz grškega časa - Agrigento, Selinunte, gledališče v Sirakuzah,…

2. Rimljanke v bikinkah ;). Itak - ime pove vse. Najdete jih v Villi Imperiale del Casale.

3. Etno. Za prevoz z gondolo, avtobusom in vodiča boste sicer precej mastno plačali, ampak na Etno je le treba iti. In ne priporočam kakšnih poskusov hribolazenje, saj se boste v prahu in vonju žvepla ves čas dušili.

4. Gola dell’ Alcantara - v soteski se boste lahko ohladili tudi poleti

5. Noto - če si želite pogledati kakšno mesto, bi Noto vsekakor bolj priporočala kot Taormino (kamor sicer derejo turisti), saj v slednji pravzaprav ni nič pametnega za videti (tudi ogled grškega gledališča v Taormini vam odsvetujem, saj boste zanj plačali enako kot če bi si ogledali grške ostaline v Sirakuzah ali Agrigentu, kjer je veliko več za videti).

2 komentarjev 30.07.2007

Sicilija

Sicilija je svojevrstno doživetje. Vsaj promet. Iz stranskih ulic avtomobili v času največje gneče mirno, brez zaviranja, zapeljejo na prednostno cesto. Iz enega dela križišča do drugega se domnevna štiripasovnica zoži v dvopasovnico. Seveda ne moreš biti čisto prepričan, da je tisto prej bila štiripasovnica, saj črt na cesti po možnosti ni in mnogi vozniki si po potrebi ‘ustvarijo’ svoj pas. V tunelu vozniki luči ne prižigajo in prižgati smerni kazalec ob menjavi pasu bi bilo pa že resnično preveč. Če ga slučajno kdo prižge, ga še naslednjih nekaj kilometrov ne ugasne. Policija mirmo prehiteva po pasu za nasproti vozeča vozila (kljub temu, da ta vozijo naproti) in se na tem napačnem pasu potem tudi ustavi pred semaforjem (no vsaj ustavili so se ). Tudi vozila so prometu primerna - nikoli v življenju še na cestah nisem videla toliko obtočenih avtomobilov.

Da pa ne bi ostali samo pri prometu. Sicilija je kot večina juga Italije tudi precej zanemarjena. Milo rečeno. Razpadajoče hiše ob glavnih ulicah, smeti ob cesti, smeti na plaži, smeti ob plaži. Po večini mest bi se iskreno rečeno bala hoditi. Tudi zato, ker pločnikov v večini sploh ni. In ker mesta sredi dneva delujejo kot mesta duhov (res pa je da so sredi dneva praktično vse trgovine zaprte, kar pomeni, da so vse izložbe pokrite z rešetkami ali čim podobnim).

A Sicilija ima tudi veliko prednosti. Po ulicah recimo rastejo limone in mandarine (si predstavljate, da hodite po ulici in si lahko mirno utrgate malico ). Iz teh kajpada delajo čudovite likerje in marmelade. Sicilija ima tudi dobro vino in to v velikih steklenicah . In strašno veliko omak za testenine. In sladoled iz tartufov (ki pa resnici na ljubo po okusu ni nič posebnega). Videli smo celoplažo na katero te peljejo z dvigalom, ker do nje drugače sploh ne moreš priti (spodaj na sliki).

Zdi se tudi, da ti za ogled vsake kulturne znamenitosti zaračunajo 6 evrov (ne glede na to ali lahko vidiš eno grško gledališče ali 5 templjev). In zaračunali so nam 7 evrov za ‘ribiško obleko’ s katero smo potem lahko prehodili 150 metrov po vodi (kar so naredili tudi vsi brez ribiških oblek). Ta obleka je najbolj grozna stvar, ki sem jo kdaj imela na sebi. Najmanjši škornji so bili številka 40 (jaz pa nosim številko 36), tako da je potem z mene vse viselo, poleg tega je obleka strašno zaudarjala. No na koncu pa mi je uspelo z njo pristati v vodi, zaradi česar so me morali obrniti na glavo, da je voda stekla iz obleke .