'psychology'

Osebni prostor

Se imeli kdaj neprijeten občutek, da je nekdo nepovabljen vdrl v vaš osebni prostor? Se vam preprosto fizično preveč približal in ste se počutili nekako »nadlegovani« zgolj zato, ker vas je od nekoga ločilo premalo centimetrov (in to ob dejstvu, da ni kazal nobenih drugih znakov »pretirane intimnosti«). Prvič sem se na faksu res zavedla, da ljudje imamo zelo različen osebni prostor, ko je nek asistent pač pristopil za moje pojme preblizu. In potem razmišljala, da vse kar me je v tistem trenutku zmotilo, je bila premajhna razdalja in da v njegovem vedenju ni bilo prav nič drugega moteče. In se tako najlepše v praksi naučila, da ljudje pač potrebujemo različno velik osebni prostor in da nas lahko prevelik ali premahjen medosebni prostor kar hitro zavede pri presojanju naklonjenosti oz. nenaklonjenosti.

Kar nekaj raziskav je bilo v preteklosti že narejenih o tem kakšni ljudje potrebujejo koliko osebnega prostora. Rezultati niso čisto enotni, a vendar poglejmo kaj pravijo. Moški, ki potrebujejo manjši medosebni prostor naj bi bili bolj inteligentni, ekstravertirani in dominantni. Za ženske velja, da naj bi medosebna razdalja  korelirala s samopodobo in ekstravertnostjo. V splošnem velja, da na osebni prostor vplivajo predvsem samozavest, občutek nadzora in moči.

Intimna razdalja večine oseb je približno 50 cm okoli osebe in ta je rezervirana zgolj za družinske člane in dobre prijatelje. Osebna razdalja (od 50 cm pa nekje do metra in pol) je namenjena prijateljem in znancem. Socialna razdalja (od metra in pol do treh metrov in pol) pa je namenjena uradnim, službenim in ostalim manj osebnim interakcijam.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 31.03.2010

Ekonomski vidiki duševnega zdravja

Preučevanje povezave med socio-ekonomskim statusom in duševnimi boleznimi se je začelo v 70. letih prejšnjega stoletja. Te raziskave so pokazale, da imajo osebe z nizkim SES več težav z duševnim zdravjem kot osebe iz bolj priviligiranih socialnih skupin. Psihopatologija naj bi bila v najnižjem socialnem razredu kar dvainpolkrat pogostejša kot v najvišjem.

Povezeve med SES in posameznimi motnjami pa so različno velike. Pojavnost motenj v najnižjem SES razredu v primerjavi z najvišjem je 1,79-krat višja za veliko depresijo, 3,59-krat višja za odvisnost in zlorabo alkohola in 7,85-krat višja za shizofrenijo. Razlike v duševnem zdravju glede na dohodek so mnogo večje za resne duševne težave kot pa za zdravje na splošno.

Pri najstnikih je subjektivna percepcija SES pozitivno povezana s psihološkimi lastnostmi (torej višje kot najstniki zaznavajo SES svoje družine, boljše bo njihovo duševno zdravje). Posamezniki, ki so zaznavali družinske SES kot višji, so bili bolj optimistični, imeli višjo samospoštovanje in večji občutek kontrole. Po drugi strani pa pri najstnikih kronična izpostavljenost revščini poveča tveganje za pojav depresije, zlorabe različnih substanc, zgodnje spolne aktivnosti in kriminalne aktivnosti.

Depresija in samomorilnost

Ekonomske razmere v družini vplivajo na nevarnost pojava depresije pri otrocih. Dejavniki tveganja za pojav depresije pri otrocih so: življenje v enostarševski družini, brezposelnost in nizka izobrazba staršev.

Prav tako naj bi ženske, ki živijo v slabih ekonomskih pogojih in hkrati skrbijo za majhne otroke, pogosteje doživljajo simptome depresije kot ostale ženske. Še posebej veliko depresivnih simptomov pa se je pojavljajo pri ženskah, ki so bile brez zaupnikov, brez pomoči pri vzgoji otrok, zaposlitve in tistih, ki so kronično doživljajo stresne dogodke, še posebej povezane z ekonomskimi problemi. Depresivni simptomi naj bi se pojavljali pri skoraj polovici (48%) mater z nizkimi dohodki in majhnimi otroki, predvsem tistih, ki so hkrati tudi samske. Nezaposlene ženske z nizko stopnjo socialne podpore  imajo več simptomov depresije kot zaposlene ženske z nizko stopnjo socialne podpore. K zadovoljstvu in mentalnemu zdravju zaposlitev veliko pripomore predvsem pri samohranilkah z nizko stopnjo izobrazbe. Za te je zaposlitev posebej koristna, saj imajo v splošnem slabši dostop do podpore okolja. Za ženske, ki imajo primanjkljaje v socialnem omrežju, je zaposlitev nadomestilo za podporo v socialnem okolju in prinaša olajšanje od stresa v domačem okolju in vzpodbuja občutek lastne kompetentnosti in učinkovitosti.

Med ljudmi z nižjim SES je tudi več samomorov – dejavnik tveganja za samomorilno vedenje je tako brezposelnost, kot tudi neugodno družbeno okolje (visoka stopnja brezposelnosti in nizek dohodek na prebivalca).

Vplivi revščine

Povezava med revščino in slabim duševnim zdravjem niti ni presenetljiva, ko upoštevamo, da revščina povzroča pri posamezniku in družini precej stresnih situacij. Revne ženske se pogosto znajdejo v življenskih situacijah, ki so grozeče in jih ne zmorejo nadzorovati. Prav tako so pogosteje kot spološna populacija izpostavljene zločinom in nasilju, bolezni in smrti otrok ter aretaciji in zaprtju mož. Poleg tovrstnih pomebnih in velikih dogodkov, pa stres povzročajo stalni nezaželeni življenski pogoji kot so neprimernost bivališča, nevarne soseske in finančna negotovost.

Viri

Belle, D. (1990). Poverty and women’s mental health. American Psychologist, 45, 385-389.

Chen, E. in Paterson, L. Q. (2006). Neighorhood, family, and subjective socioeconomic status: How do they relate to adolescent health? Health Psychology, 25, 704-714.

Fergusson, D. M., Woodward, L. J. in Horwood, L. J. (2000). Risk factors and life processes associated with the onset of suicidal behaviour during adolescence and early adulthood. Psychological Medicine, 30, 23-39.

Gore, S., Aseltine, R. H. Jr., Colten, M. E. (1992). Social  structure,  life  stress and  depressive symptoms in a high school-aged population. Journal of Health and Social Behavior, 33, 97-113.

Hall, L. A., Williams, C. A. in Greenbcrg, R. S. (1985). Supports, stressors, and depressive symptoms in low-income mothers of young children. American Journal of Public Health, 75, 518-522.

Jenkins, R., Bhugra, D., Bebbington, P., Brugha, T., Farrell, M., Coid, J., Fryers, T., Weich, S., Singleton, N. in Meltzer, H. (2008). Debt, income and mental disorder in the general population. Psychological Medicine, 38, 1485-1493.

Lewinsohn, P. M., Roberts, R. E., Seeley, J. R., Rohde, P., Gotlib, I. H., Hops, H. (1994). Adolescent Psychopathology: II. Psychosocial Risk Factors for Depression. Journal of Abnormal Psychology, 103, 302-315.

Mäki, P., Veijola, J., Jones, P. B., Murray, G. K., Koponen, H., Tienari, P., Miettunen, J., Tanskanen, P., Wahlberg, K.-E., Koskinen, J., Lauronen, E. in Isohanni, M. (2005). Predictors of schizophrenia—a review. British Medical Bulletin, 73 in 74, 1-15.

Mangalore, R., Knapp, M. in Jenkins, R. (2007). Income-related inequality in mental health in Britain: the concentration index approach. Psychological Medicine, 37, 1037-1045.

Marušič, A. in Zorko, M. (2003). Slovenski samomor skozi prostor in čas. V A. Marušič in S. Roškar (Ur.), Slovenija s samomorom ali brez (str. 10-20). Ljubljana: DZS.

Osofsky, J. D. (1995). The effects of exposure to violence on young children. American Psychologist, 50, 782-788.

Pearlin, L. in Johnson (1977). Marital status, fife-strains and depression. American Sociological Review, 42, 704-715.

Taylor, S. E. in Repetti, R. L. (1997). Health psychology: What is an unhealthy environment and how does it get under the skin? Annual Review of Psychology, 48, 411-447.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

2 komentarjev 8.03.2010

Ženske, moški, zdravje

Raziskave so pokazale, da se moški in ženske med seboj razlikujejo v skoraj vseh aspektih zdravja in skrbi za zdravje. Razlike med spoloma obstajajo tako v občutku blagostanja, diagnozah in zdravljenju telesnih in duševnih motenj, stresu izhajajočem iz multiplih vlog, poklicnem vedenju in podpori socialne mreže.
Ženske pogosteje trpijo za dolgotrajajočimi kroničnimi boleznimi kot so artritis (vnetje sklepov), dermatoza (bolezen kože) in osteoporoza. Ženske so tudi pogosteje pretežke, slabše vidijo in imajo slabši dentalni status, medtem ko moški slabše slišijo. Prav tako ima več žensk kot moških sladkorno bolezen, anemijo (slabokrvnost) ter respiratorne in gastro-intestinalne težave. Moški po drugi strani trpijo za življenje bolj ogrožujočimi boleznimi kot so bolezni srca in ožilja. V bolnišnici v povprečju ostanejo dlje.
Ženske imajo pogosteje diagnosticirane duševne bolezni kot moški in jim zdravniki pogosteje predpišejo psihoaktivna zdravila. Kar 70% psihoaktivnih zdravil (antidepresivov, pomirjeval) naj bi tako bilo predpisanih ženskam. Moški pa imajo kar štirikrat pogosteje kot ženske postavljene diagnozo alkoholizma in antisocialne osebnosti, medtem ko imajo ženske dvakrat pogosteje afektivne (čustvene) motnje kot so depresija, anksioznost in različne fobije.
V trenutkih stiske se moški in ženske obnašajo drugače. Moški pogosto zanikajo potrebo po pomoči, s tem pa ignorirajo blažje simptome bolezni, stresa in bolečine. Tako kar dve tretjini moških, ki iščejo zdravstveno pomoč, zanika probleme, ki jim jih diagnosticirajo zdravniki. Ženski vzorec povezanosti in vzajemne nege po drugi strani dovoljuje sprejemanje pomoči in spodbuja komunikacijo o čustvih in težavah. Ker ženske pogosteje ubesedijo svoje težave in iščejo pomoč, pogosteje uporabljajo zdravstvene storitve, so tudi pogosteje označene kot »bolne« in dobijo predpisana zdravila. Moški po drugi strani pogosteje prejmejo neformalno nego doma.
Ženske v splošnem poročajo o nižjih ravneh dobrega počutja kot moški, kar pa verjetno odseva predvsem razlike med spoloma v iskanju pomoči in zavedanju bolezenskih simptomov. Ženske prej prizajo, da potrebujejo pomoč in hitreje obrnejo povratno zanko nazaj k vzdrževanju homeostaze. Moški pa povratno zanko pogosteje blokirajo in zanikajo probleme. Ker pozneje in redkeje priznajo zdravstvene težave, pri njih pogosteje pride do resnejših zdravstvenih težav. Ženske so tako res pogosteje diagnosticirane, zdravljene in vključene v formalne zdravstvene ustanove, a kljub temu moški umirajo mlajši.
Tako je na 100 zarodkov ženskega spola spočetih kar 125 zarodkov moškega spola, vendar kar 27% več fantkov kot punčk umre v prvem letu življenja. Med osebami, ki dočakajo 100 let, pa je kar petkrat več žensk kot moških.

Literatura:

Crose, R., Nicholas, D. R., Gobble, D. C. in Frank, B. (1992). Gender and wellness: A multidimensional systems model for counseling. Journal of Counseling & Development, 71 (2), 149-156.

Myers, J. E., Sweeney, T. J. in Witmer, J. M. (2000). The wheel of wellness counseling for wellness: A holistic model for treatment planning. Journal of Counseling & Development, 78 (3), 251-266.

Rodin, J. in Ickovics, J. R (1990). Women’s health: Review and research agenda as we approach the 21st century. American Psychologist, 45 (9), 1018-1034.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 16.04.2009

Smisel za humor in duševno zdravje

Smisel za humor predstavlja zmožnost prikazovanja dogodkov kot duhovitih in šaljivih, hkrati pa gre tudi za veselo razpoloženje in dobro voljo. Psihologi govorijo o miselnem in emocionalnem procesu, ki vključuje tako prepoznavo in cenjenje humornih dražljajev kot tudi lastno kreiranje humornih dražljajev. V obeh primerih se predpostavlja, da gre za dokaj trajno osebnostno lastnost.
Pri smislu za humor govorimo tudi o določenem odnosu do sebe in sveta. Pri osebah s smislom za humor je ta odnos igriv, ne pretirano resen, neobremenjen. Posamezniki s smislom za humor se lahko distancirajo od neprijetne situacije, kar kaže na njihovo notranjo moč. Humor je tudi ena najbolj zaželenih osebnostnih karakteristik in raziskave so pokazale, da gre za eno najpomembnejših lastnosti pri izbiri partnerja. Posamezniki s smislom za humor so bolj prepoznavni tudi v družbi.

Kadar je humor povezan s smehom se skeletne mišice sprostijo, okrepi se delovanje imunskega sistema, poveča se srčni utrip, v možganih pa se sprožajo kemikalije (endorfini), ki povečajo občutja subjektivnega blagostanja. Humor je povezan z zmanjšanjem bolečine, depresije ter zaznavanjem dogodkov kot manj stresnih. V stresnih situacijah se posamezniki s smislom za humor vrednotijo bolj pozitivno in se na pomembne življenjske dogodke (pozitivne in negativne) odzivajo z večjim optimizmom. Humor poveča užitek ob pozitivnih življenjskih izkušnjah.
Humor prav tako pomaga posamezniku pri vpogledu v njegove lastne probleme in zmanjšuje občutke sovražnosti, povečuje socialno povezanost in preprečuje konflikte. Humor vzpodbuja kreativnost, izboljšuje pogajalske sposobnosti in spretnosti sprejemanja odločitev. Raziskave so pokazale, da imajo pesimisti manj smisla za humor kot optimisti. Pri soočanju s stresom osebe z več smisla za humor kot strategijo redkeje uporabljajo beg. Osebe z boljšim smislom za humor imajo tudi višje samospoštovanje.
Nekatere raziskave so pokazale tudi negativno korelacijo med smislom za humor in poročanjem o simptomih bolezni in zdravstvenih težavah. Študentje z boljšim smislom za humor naj bi tako bolj pozitivno zaznavali svoje zdravstveno stanje – manj se bojijo smrti in resnih bolezni, imajo manj negativno telesno preokupacijo in jih manj skrbi bolečina. Pozitiven humor je povezan tudi z zdravim staranjem, po drugi strani pa je humor, ki ima elemente poniževanja, povezan s problemi z zdravjem.

Humor pa je tudi obrambno-varovalni mehanizem. Humor kot obrambo lahko uporabimo v situacijah, ko na neko vprašanje ne želimo neposredno odgovoriti, odgovoru pa se lahko izognemo s pomočjo humorja. Uporaba humorja kot obrambno-varovalnega mehanizma se kaže tudi v sposobnosti prevzemanja perspektive drugega. Na račun drugih ljudi se lahko namreč šalijo le tisti, ki vedo kako daleč lahko gredo, ne da bi koga užalili. Vrh smisla za humor pa je šaljenje na lasten račun. Posameznik namreč na ta način pokaže, da se zaveda svojih pomanjkljivosti, jih sprejema in se lahko zaradi njih tudi zabava.

Viri:

Juršič, B. (2006). Smeh je pol zdravja ali kako lahko humor uporabimo v obrambne namene. Panika, 10 (3), 11-12.

Kuiper, N. A. in Nichol, S. (2004). Thoughts of feeling better? Sense of humor and physical health. Humor International Journal of Humor Research, 17 (1-2), 37-66.

Levine, J. (1963). Humor and mental health. V A. Deutsch in H. Fishman, (ur.), The encyclopedia of mental health, Vol III. (str. 786-799). New York: Franklin Watts.

Martin, R. A. (2002). Is Laughter the Best Medicine? Humor, Laughter, and Physical Health. Current Directions in Psychological Science, 11 (6), 216-220.

Myers, J. E., Sweeney, T. J. in Witmer, J. M. (2000). The wheel of wellness counseling for wellness: A holistic model for treatment planning. Journal of counseling & development, 78 (3), 251 – 266.

Nezu, A. M., Nezu, C. M. in Blissett, S. E. (1988). Sense of humor as a moderator of the relation between stressful events and psychological distress: A prospective analysis. Journal of Personality and Social Psychology, 54 (3), 520-525.

Thorson, J. A., Powell, F. C., Sarmany-Schuller, I. in Hampes, W. P. (1997). Psychological health and sense of humor. Journal of Clinical Psychology, 53 (6), 605-619.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 21.01.2009

Louann Brizendine: Ženski možgani

Ženski možgani je berljivo napisana knjiga o ženskah in o tem kako in zakaj so/smo različne od moških. Razlike med spoloma razlikuje vse od spočetja pa starosti. Od ostalih knjig na podobno tematiko se razlikuje predvsem v tem, da so trditve v večini tudi podkrepljene z viri (seznam katerih najdete na koncu knjige), kar ji daje tudi strokovno vrednost in skeptičnega bralca vsaj malo prepriča. Sicer je knjiga dovolj preprosto napisana, da ostaja primerna tudi za strokovno nepodkovanega bralca. Spodaj pa si lahko preberete nekaj utrinkov, ki so mi bili še posebej všeč.

V neki študiji so moškim in ženskam slikali možgane, medtem ko so opazovali nevtralen pogovor med parom. V moških možganih so se nemudoma vzburila središča za spolnost. Prizor so razumeli kot uvod v spolni odnos, v ženskih možganih pa se središča za spolnost sploh niso vzdražila, torej so ženske prizor dojele zgolj kot pogovor.

Do starosti osmih tednov so vsi možgani zarodkov videti ženski, kar pomeni, da je v naravi ženski spol privzet spolni odtis. V osmem tednu bo velik naval testosterona te uniseks možgane spremenil v moške, tako da bo porabil nekatere celice v središču za sporazumevanje in predelih, ki obdelujejo čustva.

Ženske ponavadi hodijo spat in se zbujajo bolj zgodaj kot moški in ta razlika traja vse do konca menopavze.

Ko se raven androgenov zniža, se ne zmanjša le agresivnost, temveč tudi spolno poželenje. Najstnice, ki jemljejo kontracepcijske tablete, so manj agresivne in imajo manjšo željo po spolnosti, ker hormonska kontracepcija v jajčnikih omejuje proizvodnjo androgenov.

Ironično je, da se ženski spolni užitek vključi šele takrat, ko se izključijo možgni. Dražljaji se lahko prenesejo v središče za užitek in sprožijo orgazem šele takrat, ko se deaktivira amigdala, ki nadzoruje strah in zaskrbljenost.

Ženskam mora biti udobno in jih ne sme zebsti v noge, če naj bi bile sploh pripravljene na seks.

Mnogi spolni terapevti trdijo, da je predigra za žensko vse tisto, kar se dogaja v štiriindvajsetih urah pred penetracijo. Moški potrebuje za predigro le tri minute.

Kar deset odstotkov domnevnih očetov, ki so jih znanstveniki testirali, ni v genskem sorodstvu z otroki, za katere so ti očetje prepričani, da so njihovi.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

1 komentar 12.01.2009

Duševno zdravje – prioritetna skrb sodobnega človeka?

Zdravje ne pomeni zgolj odsotnosti bolezni, pač pa telesno, socialno in psihično blagostanje. Zdi se, da je vse našteto v sodobnem svetu vse težje vzdrževati. Večno hitenje iz nas dela ubežnike lastnega življenja. Hkrati so nas nekateri najpomembnejši izumi sodobnega sveta (televizija, računalniki, internet) dodobra odtujili – tako od soljudi kot tudi od samih sebe. Posameznik se hkrati srečuje s številnimi zahtevami – biti uspešen, pameten, lep, vedno dobre volje, družaben in nenazadnje večno mlad. Bržkone je vedno večja težnja k popolnosti, ki izhaja iz nemogočih zahtev, povezana tudi s pojavi motenj hranjenja, pregorelostjo, depresijo, … In to je svet, kjer bo skrb za duševno zdravje morala postati ena izmed prioritet.

Za duševno zdravje morate v prvi vrsti poskrbeti sami. Tako da si vzamete dovolj časa zase, da se včasih tudi malo samoanaliziramo, se skušamo bolje spoznati. Vzemite si čas za dejavnosti, ki vas veselijo in za negovanje odosov, ki so vam pomembni. Postanite bolj samozavestni in verjemite v svoje sposobnosti. Kadar nečesa ne zmorete sami, prosite druge za pomoč. Naučite se spoprijemati s stresom in učinkovito reševati probleme. In naučite se učinkovito in konstruktivno izražati svoja čustva.

Kajpada se posameznik včasih sreča tudi s težavami, ki jih sam ne zna ali ne zmore rešiti. Običajno se v takšnih trenutnih obrne na prijatelje ali družino.

Kadar imate občutek, da vam ti ne morejo pomagati, lahko pokličete svetovalne telefone. Mnogi izmed njih deljujejo ves dan, podnevi in ponoči. Svetovalni telefoni predstavljajo dobro »prvo« pomoč, ki je predvsem takojšnja in jo lahko dobite iz udobja lastnega naslonjača, hkrati pa vam zagotavlja anonimnost.

Bolj poglobljeno, strukturirano pomoč, lahko poiščete pri (kliničnih) psihologih, psihiatrih ali psihoterapevtih. Za obisk kliničnega psihologa in psihiatra boste najverjetneje potrebovali napotnico vašega osebnega zdravnika. Mnogo psihoterapevtov po drugi strani deluje v privatni praksi. Združujejo se v Združenju psihoterapevtov Slovenije. Prav tako svetovalne službe delujejo na nekaterih fakultetah, za študente Univerze v Ljubljani pa svetovanje ponuja tudi ŠOU.

Prispevek je je objavljen tudi na spletni strani www.dsps.si/kakosi.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 26.12.2008

Kako si?

Je projekt, ki ga študentje psihologije organiziramo ob dnevu duševnega zdravja – 10. 10. Projekt se je začel danes s slastno slavnostno otvoritvijo ;) , nadaljeval pa se bo s sklopom predavanj. Prvo predavanje bo jutri (v torek) ob 18.00, ko bo o samomorilnosti predavala prof. dr. Martina Tomori. V sredo bo predavanje Vesne Švab Modrin z naslovom Motnje hranjenja kot izziv, v četrtek pa predavanje Onje Tekavčič Grad z naslovom Različne izgube in čustveni odgovori nanje. Vsa predavanja bodo potekala na Filozofski fakulteti ob 18. uri. V petek ob 13.00 sledi še okrogla miza o sodelovanju različnih strok pri skrbi za duševno zdravje mladih. Vse prireditve so brezplačne.

Prav tako ste vabljeni na spletno stran www.dsps.si/kakosi, kjer smo pripravili številne vsebine o tem, kako različni dejavniki vplivajo na duševno zdravje, pa tudi iskalnik, ki vam bo poiskal institucije in posameznike, ki vam lahko pomagajo pri skrbi za duševno zdravje. Za konec lahko rešite še kviz, kjer novo pridobljeno znanje o duševnem zdravju tudi preverite…

Pa še malček osebne refleksije… V projekt smo študentje vložili ogromno truda, živcev in nenazadnje tudi ur dela, ko bi z veseljem skrbeli za lastno duševno zdravje. Ko sem bila primorana sestaviti svoj opis za spletno stran, me je tako imelo, da bi napisala, da s sodelovanjem v projektu svojemu duševnemu zdravju pravzaprav škodujem :) . Bilo je stresno in bo zagotovo stresno vsaj do konca tedna, ko se prireditve zaključijo. Vendar so pozitivni rezultati že vidni. Pozitivne kritike, določena medijska prepoznavnost, uspel začetek.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 6.10.2008

Slovenija s samomorom ali brez

V Sloveniji samomor vsako leto naredi kar 600 oseb. Vsaka 30. smrt v Sloveniji je samomor, kar pomeni, da si bo približno po en otrok iz vsakega šolskega razreda s po 30 otroki nekoč vzel življenje. Kruta statistika, ki se je meni izkazala za kaj več kot le statistiko že kmalu po koncu srednje šole. Takrat sem ugotovila, da vse skupaj ni le statistika pač pa kruta resnica, ki bi jo bilo verjetno možno preprečiti. Čutiš bolečino, praznino, nevednost, krivdo. Bi lahko v katerem trenutku ravnala drugače? Bi morala narediti več? Zakaj? Naj bom močen in tolažim ostale ali naj pokažem šibkost? Komu zaupati? Samomor pri “preživelih” povzroči čustveno zmedo.

Pri samomorilcu, pa bi bilo potrebno ukrepati že prej. Samomor je do neke mere mogoče preprečiti. Z ustreznim spremljanjem oseb, pri katerih so dejavniki samomora večji, z ustrezno pomočjo tistim, ki so samomor že poskušali narediti. Nenazadnje tudi s spobujenjem duševnega zdravja, z primarno preventivno na tem področju. A v Sloveniji se o samomoru še vedno premalo govori. Še vedno se mi zdi, da ostaja na nek način tabu tema. V šoli recimo nismo nikoli govorili o samomoru. Govorili smo o drogah, pa celo seksu in HIV-u, o samomoru pa nikoli. Še vedno ostaja tudi miti, da če komu omeniš samomor, bo šel kar z mostu skočit. In ob tem, ko gledamo po TV reklame “proti hitri vožnji”, nikjer ne vidim oglasov, ki bi propagirali duševno zdravje.

V branje pa kajpada priporočam knjigo Slovenija s samomorom ali brez (ur. Marušič, Roškar), ki ne govori le o statistiki in vzrokih samomora, pač pa tudi o možnih rešitvah.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

12 komentarjev 4.08.2008

“Kvazi” psihoterapevti in zakaj se jih bojim kot hudič križa?

V Sloveniji področje psihoterapije še zdaleč ni ustrezno urejeno. Zakon o duševnem zdravju, ki naj bi to področje urejal, še kar čakamo in čakamo. Tekom tega čakanja pa začenjajo cveteti različni psihoterapevti, terapevti, psihološki svetovalci, ki za svoje delo pravzaprav nimajo nobene teoretične osnove.

Društvo psihoterapevtov Slovenije od svojih članov zahteva diplomo iz medicine ali psihologije, za ostale diplomante se zahteva posebno usposabljanje, ki se konča z izpitom iz osnov psihoterapije. Nadalje se mora posameznik vpisati na dvosemesterski podiplomski študij psihoterapije. Nato se pozameznik začne izobraževati za specifično terapevtsko smer, ki pa mora vsebovati 200 ur študija psihoterapije v obliki predavanj in seminarjev, 540 ur psihoterapevtskih obravnav pod supervizijo in 150 ur psihodinamske terapije.

Potem pa imamo na drugi strani nekoga, ki ima diplomo iz fizike ali prava ali ekonomija ali česarkoli pač že, nobene izobrazbe iz katerekoli psihoterapevtske smeri, nobene supervizije in vam želi nuditi iste ali podobne usluge za isto ceno. Gre za osebo, ki se v življenju verjetno ni srečala s psihotikom in se ji niti sanja ne, da se kakšne hipnoze ali relaksacije na psihotikih naj ne bi izvajalo. Gre za osebo, ki nikoli ni šla skozi lastno terapijo, da bi razčistila lastne transferje, kontratransferje, obrambe in frustracije. Zato v terapevtskem odnosu ne bo imela pojma, kaj se v takšnih primerih dogaja. Verjetno za transfer ali kontratransfer sploh še ni slišala… In dvomim, da bo znala oceniti, kdaj težave stranke presegajo njene sposobnosti.

Zato bi vam globoko priporočala, da preden se podate na psihoterapijo preverite izobrazbo terapevta, preverite katere certifikate ima… Zahtevajte diplomo ali potrdilo o končanem izobraževanju. Hkrati pa pri različnih terapevtskih izobraževanjih preverite stopnjo, ki jo je oseba končala. Pogosto namreč začetna stopnja predstavlja kratek, 40, 50 urni tečaj (ali še manj), na katerem se posameznik seznani zgolj z osnovami terapije in je namenjen predvsem temu, da nekdo izboljša lastno kvaliteto življenja, ne usposobi pa ga za pomoč drugim.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

18 komentarjev 23.06.2008

Psihologija trženja …

… je bil naslov zadnje psihošole (in psihošola je praktično najboljša stvar, ki se lahko zgodi študentu psihologije in nekaterim pridruženim članom moškega spola :) ). Ker nisem najbolj pridna pri delanju zapiskov, le nekaj detajlov, ki so se mi zdeli zanimivi.

Reklame nagovarjajo svobodnega otroka v vas (to je tisti del, ki naj bi bil tudi najbolj aktiven pri seksu ;) ). Odrasli v vas samo odobri izdelek in opravi cenzuro.

Pri mnogih izdelkih imajo tri najbolj znane blagovne znamke kar 95% tržni delež.

V Sloveniji se največ denarja porabi za oglaševanje pralnih praškov in podobnih izdelkov. Tako se med prvimi tremi glede na vložena finančna sredstva nahajajo Proctor&Gamble (ki vam prodaja Always, Pampers plenice, Ariel, Lenor, Old Spice, …), Reckitt Benckiser (Veet, Calgonit, Vanish, Cillit, Woolite, …) ter Henkel (Persil, Rex, Perwoll, Pril, Bref, Schauma, Fa, …). Merkator je na četrtem mestu, Mobitel na petem. In ja vse butaste reklame za pralne praške so baje premišljene in celo predhodno ‘testirane’ na manjšem vzorcu ljudi.

In ne nazadnje: imamo reklame brez ideje, z dobro idejo in s slabo idejo. Kakšna se vam zdi tale?

oglas.jpg

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 14.02.2008

Prejšnja objava


 

Oktober 2022
P T S Č P S N
« Jun    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv