'psychology'
Je projekt, ki ga študentje psihologije organiziramo ob dnevu duševnega zdravja - 10. 10. Projekt se je začel danes s slastno slavnostno otvoritvijo 
, nadaljeval pa se bo s sklopom predavanj. Prvo predavanje bo jutri (v torek) ob 18.00, ko bo o samomorilnosti predavala prof. dr. Martina Tomori. V sredo bo predavanje Vesne Švab Modrin z naslovom Motnje hranjenja kot izziv, v četrtek pa predavanje Onje Tekavčič Grad z naslovom Različne izgube in čustveni odgovori nanje. Vsa predavanja bodo potekala na Filozofski fakulteti ob 18. uri. V petek ob 13.00 sledi še okrogla miza o sodelovanju različnih strok pri skrbi za duševno zdravje mladih. Vse prireditve so brezplačne.
Prav tako ste vabljeni na spletno stran www.dsps.si/kakosi, kjer smo pripravili številne vsebine o tem, kako različni dejavniki vplivajo na duševno zdravje, pa tudi iskalnik, ki vam bo poiskal institucije in posameznike, ki vam lahko pomagajo pri skrbi za duševno zdravje. Za konec lahko rešite še kviz, kjer novo pridobljeno znanje o duševnem zdravju tudi preverite…
Pa še malček osebne refleksije… V projekt smo študentje vložili ogromno truda, živcev in nenazadnje tudi ur dela, ko bi z veseljem skrbeli za lastno duševno zdravje. Ko sem bila primorana sestaviti svoj opis za spletno stran, me je tako imelo, da bi napisala, da s sodelovanjem v projektu svojemu duševnemu zdravju pravzaprav škodujem 
. Bilo je stresno in bo zagotovo stresno vsaj do konca tedna, ko se prireditve zaključijo. Vendar so pozitivni rezultati že vidni. Pozitivne kritike, določena medijska prepoznavnost, uspel začetek.
Dodaj komentar
6.10.2008
V Sloveniji samomor vsako leto naredi kar 600 oseb. Vsaka 30. smrt v Sloveniji je samomor, kar pomeni, da si bo približno po en otrok iz vsakega šolskega razreda s po 30 otroki nekoč vzel življenje. Kruta statistika, ki se je meni izkazala za kaj več kot le statistiko že kmalu po koncu srednje šole. Takrat sem ugotovila, da vse skupaj ni le statistika pač pa kruta resnica, ki bi jo bilo verjetno možno preprečiti. Čutiš bolečino, praznino, nevednost, krivdo. Bi lahko v katerem trenutku ravnala drugače? Bi morala narediti več? Zakaj? Naj bom močen in tolažim ostale ali naj pokažem šibkost? Komu zaupati? Samomor pri “preživelih” povzroči čustveno zmedo.
Pri samomorilcu, pa bi bilo potrebno ukrepati že prej. Samomor je do neke mere mogoče preprečiti. Z ustreznim spremljanjem oseb, pri katerih so dejavniki samomora večji, z ustrezno pomočjo tistim, ki so samomor že poskušali narediti. Nenazadnje tudi s spobujenjem duševnega zdravja, z primarno preventivno na tem področju. A v Sloveniji se o samomoru še vedno premalo govori. Še vedno se mi zdi, da ostaja na nek način tabu tema. V šoli recimo nismo nikoli govorili o samomoru. Govorili smo o drogah, pa celo seksu in HIV-u, o samomoru pa nikoli. Še vedno ostaja tudi miti, da če komu omeniš samomor, bo šel kar z mostu skočit. In ob tem, ko gledamo po TV reklame “proti hitri vožnji”, nikjer ne vidim oglasov, ki bi propagirali duševno zdravje.
V branje pa kajpada priporočam knjigo Slovenija s samomorom ali brez (ur. Marušič, Roškar), ki ne govori le o statistiki in vzrokih samomora, pač pa tudi o možnih rešitvah.
12 komentarjev
4.08.2008
V Sloveniji področje psihoterapije še zdaleč ni ustrezno urejeno. Zakon o duševnem zdravju, ki naj bi to področje urejal, še kar čakamo in čakamo. Tekom tega čakanja pa začenjajo cveteti različni psihoterapevti, terapevti, psihološki svetovalci, ki za svoje delo pravzaprav nimajo nobene teoretične osnove.
Društvo psihoterapevtov Slovenije od svojih članov zahteva diplomo iz medicine ali psihologije, za ostale diplomante se zahteva posebno usposabljanje, ki se konča z izpitom iz osnov psihoterapije. Nadalje se mora posameznik vpisati na dvosemesterski podiplomski študij psihoterapije. Nato se pozameznik začne izobraževati za specifično terapevtsko smer, ki pa mora vsebovati 200 ur študija psihoterapije v obliki predavanj in seminarjev, 540 ur psihoterapevtskih obravnav pod supervizijo in 150 ur psihodinamske terapije.
Potem pa imamo na drugi strani nekoga, ki ima diplomo iz fizike ali prava ali ekonomija ali česarkoli pač že, nobene izobrazbe iz katerekoli psihoterapevtske smeri, nobene supervizije in vam želi nuditi iste ali podobne usluge za isto ceno. Gre za osebo, ki se v življenju verjetno ni srečala s psihotikom in se ji niti sanja ne, da se kakšne hipnoze ali relaksacije na psihotikih naj ne bi izvajalo. Gre za osebo, ki nikoli ni šla skozi lastno terapijo, da bi razčistila lastne transferje, kontratransferje, obrambe in frustracije. Zato v terapevtskem odnosu ne bo imela pojma, kaj se v takšnih primerih dogaja. Verjetno za transfer ali kontratransfer sploh še ni slišala… In dvomim, da bo znala oceniti, kdaj težave stranke presegajo njene sposobnosti.
Zato bi vam globoko priporočala, da preden se podate na psihoterapijo preverite izobrazbo terapevta, preverite katere certifikate ima… Zahtevajte diplomo ali potrdilo o končanem izobraževanju. Hkrati pa pri različnih terapevtskih izobraževanjih preverite stopnjo, ki jo je oseba končala. Pogosto namreč začetna stopnja predstavlja kratek, 40, 50 urni tečaj (ali še manj), na katerem se posameznik seznani zgolj z osnovami terapije in je namenjen predvsem temu, da nekdo izboljša lastno kvaliteto življenja, ne usposobi pa ga za pomoč drugim.
6 komentarjev
23.06.2008
… je bil naslov zadnje psihošole (in psihošola je praktično najboljša stvar, ki se lahko zgodi študentu psihologije in nekaterim pridruženim članom moškega spola ). Ker nisem najbolj pridna pri delanju zapiskov, le nekaj detajlov, ki so se mi zdeli zanimivi.
Reklame nagovarjajo svobodnega otroka v vas (to je tisti del, ki naj bi bil tudi najbolj aktiven pri seksu ). Odrasli v vas samo odobri izdelek in opravi cenzuro.
Pri mnogih izdelkih imajo tri najbolj znane blagovne znamke kar 95% tržni delež.
V Sloveniji se največ denarja porabi za oglaševanje pralnih praškov in podobnih izdelkov. Tako se med prvimi tremi glede na vložena finančna sredstva nahajajo Proctor&Gamble (ki vam prodaja Always, Pampers plenice, Ariel, Lenor, Old Spice, …), Reckitt Benckiser (Veet, Calgonit, Vanish, Cillit, Woolite, …) ter Henkel (Persil, Rex, Perwoll, Pril, Bref, Schauma, Fa, …). Merkator je na četrtem mestu, Mobitel na petem. In ja vse butaste reklame za pralne praške so baje premišljene in celo predhodno ‘testirane’ na manjšem vzorcu ljudi.
In ne nazadnje: imamo reklame brez ideje, z dobro idejo in s slabo idejo. Kakšna se vam zdi tale?
Dodaj komentar
14.02.2008
Ljudje z nižjim IQ umirajo mlajši kot ljudje z višjim IQ. To povezavo so našli tako pri IQ merjenem v otroštvu ter zgodnji, srednji in pozni odraslosti. Nižji IQ v otroštvu povezan z zgodnjo smrtjo iz različnih razlogov - od kardiovaskularnih bolezni, različnih vrst rakavih oboljenj.
Nekateri raziskovalci predvidevajo, da je IQ nekakšen ‘arheološki’ pokazatelj poškodb možganov in telesa do določenega trenutka v življenju. Možno je tudi, da ljudje z višjim IQ-jem bolj zdravo živijo. Tako naj bi leta 1921 rojeni posamezniki v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja začeli ne glede na IQ kaditi enako pogosto, a so tisti z višjim IQ pogosteje prenehali kaditi. Možno pa je tudi, da ljudje z višjim IQ-jem živijo in delajo v bolj zdravem okolju, saj so v večini višje izobraženi, ni jim treba opravljati fizičnih del,… Vendar pa je psihometrična inteligentnost pri 56ih letih pomembno povezana s tem, ali so osebe 14 let kasneje še žive in to tudi ob upoštevanju kajenja, izobrazbe in socialnega položaja oseb.
Hkrati pa so novejše raziskave pokazale, da reakcijski časi napovedujejo življenjsko dobo precej bolje kot inteligentnost in kot intervenirajoča spremenljivka pravzaprav ‘izničijo’ povezavo med inteligentnostjo in življenjsko dobo. Možno je, da gre za koralacijsko povezavo: propadanje možganov je le odsev propadanja telesa v splošnem. Ta hipoteza predpostavlja, da reakcijski časi prej odsevajo propadanje telesa kot pa jo zaznajo psihometrični testi. Vendar pa zakaj potem IQ enajstlenika in 56 letnika enako dobro napovedujta njegovo življanjsko dobo? Možno pa je, da že ‘zdravi’ možgani napovedujejo preživetje, ker so pri ljudjeh z nižjim IQ preprosto možgani in telo manj optimalno razviti.
Vir slike:
http://www.episcopalchurch.org/hires-image/elderly_woman_on_bench_bw.jpg
Povzeto po članku: Deary, I. J. in Der, G. (2005). Reaction time explains IQ’s association with death. Psychological Science: A Journal of the American Psychological Society, 16(1), 64 - 69.
7 komentarjev
19.01.2008
Ob branju zaključka Praprove knjige (Tako majhen pa že nervozen?) sem se spomnila na debate na blogu Mačka Murija o vlogi kazni v vzgoji in tudi pogledih psihologov nanjo. Zdi se mi, da Praper dobro predstavi svoj pogled na vzgojo, pa tudi pogled nekaterih drugih psihologov. Zato tukaj podajam nekaj odlomkov, ki so se mi zdeli najbolj bistveni.
“…otrok za svoj razvoj ne potrebuje idealnih, ampak le povprečno dobre starše, ki so z njim v dobrem odnosu. Pri tem je najpomembnejše, da so to, kar so, da so naravni, ne pa da igrajo idealne starše. Nič ne de, če s tem pokažejo svoje človeške slabosti, če so kdaj besni na otroka, saj otrok že zelo zgodaj razume, da to ne pomeni, da ga nimajo radi in da je to pač del človeške interakcije ob določenih dogodkih. Z lastnim premagovanjem takšnih situacij starši najbolje pomagamo otroku, da se nauči, kako bo sam obvladoval svoje impulze.”
“Za devetdeset odstotkov otrok je mogoče reči, da bodo šli po poti zdravega razvoja. Otrok je namreč nenavadno dobro opremljen z lastnimi zmožnostmi, da premaguje trenutne stiske in tako obvlada številne situacije, ki niso ugodne in naklonjene njegovemu razvoju.”
“Staršem priporočam, da opustijo ideologijo o tem, da je potrebno otroku omogočiti idealno otroštvo. Otroštvo je tudi čas otroških bolezni, ki - čeprav nadležne - otroku utrdijo imunološki sistem. Podobno tudi psihične stiske, ki jih otrok premagam utrjujejo strukturo ega in sistem prilagajanja. To seveda ne pomeni, da otroku v takšnih trenutkih ne pomagamo ali celo poiščemo strokovno pomoč. Gre le za spoznanje, da ni nujno niti dobro, da človek otroštvo preživi v mehki pernici.”
Pa še definicija permisivne vzgoje iz Praprove knjige (z debati smo jo malo drugače pojmovali): upošteva otrokove potrebe in razvojne posebnosti in ga pripelje do tega, da z besedami izraža svoje težnje in mnenja (kar pa ne pomeni, da vedno obvelja njegova).
Tako definirano permisivno vzgojo vsekakor podpiram. Vendar to ni vzgoja brez kazni. Kajti Praper nadalje piše: “Kazen torej ima svoj pomen, ko gre za nujnost socializacijskega procesa v tem pomenu, da se naučimo predvideti posledice svojih akcij in neaktivnosti. Napačno pa je to, da v naši kulturi ljudje reagiramo na drugega predvsem takrat, ko je nekaj narobe.”
8 komentarjev
3.01.2008
Zdi se, da ima precej posameznikov težave med ločevanjem zgoraj naštetih poklicev. Kot naprimer sicer prijazna in ustrežljiva prodajalka v knjigarni s strokovno literaturo (to je pač pisalo na tabli). Seveda sem se odločila pokukati v prodajalno, a na policah opazila le medicinsko literaturo in zato vprašala ali prodajajo kaj psihološkega. ‘A medicinske knjige?’ mi odgovori. ‘Ne psihološke.’ Malo se zamisli in: ‘Psihiatrija?’ ‘Ne, psihologija.’ Na tej točki sem seveda že sama ugotovila, da na policah nič ne spominja na psihološko tematiko in obupala nad prodajalko.
Torej za začetek ‘tehnične’ razlike. Psiholog ima uraden naziv univerzitetni diplomirani psiholog in je diplomiral na Filozofski fakulteti v LJ (če je študiral v Sloveniji seveda). Po drugi strani je psihiater doktor medicine, ki je po končanem študiju naredil specializacijo iz psihiatrije.
Nadalje se psihiater običajno ukvarja z diagnosticiranjem in zdravljenjem težjih duševnih motenj, pri čemer med drugim uporablja tudi medikamentozno zdravljenje (vse prepogosto žal uporablja le to zdravljenje). Psiholog po drugi strani sploh ne dela nujno z duševno motenimi osebami, saj ga najdete na zelo različnih področjih dela (od marketinga, kadrovanja, šolstva, vojske, pa do zdravstva). V kolikor dela na področju zdravstva govorimo običajno o kliničnem psihologu, ki je po končanem študiju opravil specializacijo iz klinične psihologije.
Potem je tukaj še tretji profil: psihoterapevt. Ponekod v Evropi velja, da je psihoterapevt lahko psiholog ali psihiater (drugod se lahko izobrazijo za psihoterapevta tudi drugi profili), ki gre skozi izobraževanje za psihoterapevta. Gre za večletno izobraževanje, v katerem mora tudi sam skozi lastno analizo, hkrati pa material s seans, ki jih sam vodi, prinaša supervizorju. V Sloveniji se kot psihoterapevt (zaradi neurejene zakonodaje) po drugi strani predstavlja marsikateri kvazi strokovnjak, ki nima pravzaprav nobenega končanega izobraževanja za psihoterapevta ali terapevta, zaradi česar velja biti pri iskanju psihoterapevtske pomoči karseda previden.
20 komentarjev
24.11.2007
Freudova teorija temelji na treh predpostavkah: prva je psihični determinizem (vse vedenje ima svoj vzrok in ta je v umu), druga pravi, da sta normalno in abnormalno vedenje kontinuirana (razlikujeta se le v intenzivnosti, ne pa v vrsti), tretja pa pravi, da veliko našega vedenja usmerja nezavedno.
Freud je menil, da naše vedenje vodijo goni. Motivacija vsega vedenja naj bi bila želja po čimvečjem ugodju in izogibanju neprijetnim dražljajem. Pri tem je poudarjal, da seksualnost prinaša največ ugodja in da je zato centralna sila vedenja. Kasneje je Erosu (pozitivni sili, ki vzpodbuja življenje in se izraža v kreativnosti) dodal še Thanatos – destruktivno energijo, ki se izraža v agresiji usmerjeni proti drugim in samem sebi. Vir teh osnovnih gonov je id (ono), ki teži k zadovoljitvi potreb, pri zadovoljevanje teh pa se ne ozira na okolico. Kasneje se razvije ego (jaz) – ta prilagodi zadovoljevanje potreb okolju in se ravna po principu realnosti. Za razliko od ida je ego v večini zaveden. Z vzgojo pa se pojavi še tretji del osebnosti – superego. Tega vodijo moralne omejitve, predstavlja pa moralne zahteve družine in družbe. Id in superego sta v konfliktu, v katerem mora ves čas posredovati ego.
Freud je prav tako izdelal teorijo psihoseksualnega razvoja. Ta poteka v petih fazah (oralni, analni, falični, latentni in genitalni). V vsaki fazi doživlja otrok užitek ob draženju drugega dela telesa in kot posledica vsake se ob neustrezni razrešitvi pojavijo fiksacije. Najpomembnejša faza je falična. V obdobju med tretjim in šestim letom starosti se pojavita Ojdipov in Elektin kompleks. V prvem gre za željo dečka, da bi imel mater zase, ker pa se boji, da ga bo oče kastriral, svojo željo potlači in se namesto tega z očetom identificira.
Na tej točki torej otrok že uporablja obrambne mehanizme. Ti delujejo nezavedno. Sem spadajo potlačenje, zanikanje, premestitev, identifikacija, ragresija, sublimacija in celo ljubezen. Najučinkovitejša naj bi bila sublimacija, saj se z njeno pomočjo energija usmeri v socialno zaželeno aktivnost.
2 komentarjev
11.11.2007
Delavci zasvojeni z alkoholom so nezanesljivi, površni, prepirljivi in lažnivi, kar pomembno vpliva na njihov položaj v delovni skupini in na počutje njihovih tovarišev. Zaradi občasne vinjenosti in slabega počutja, posebno ko preživlja mačka, tak delavec slabše dela. Tudi povsem trezen je tak delavec na delu običajno manj učinkovit, saj je telesno izčrpan in bolan. Ko pride zaradi napredovanja bolezni do več dni trajajočega popivanja, začne bolnik izostajati z dela. S tem prihaja do motenj v delovnem procesu, prav tako pa bolnik vnaša napetost in nezadovoljstvo v svojo delovno skupino. Prav tako je zmanjšana delovna sposobnost alkoholika, saj alkohol že pri koncentraciji 0,5 promila v krvi zmanjša mišično moč za približno 16%. (Može, 2002)
Kar 40% smrtnih nesreč in 47% poškodb na delovnem mestu je posledica vinjenosti. 60% težav na delovnem mestu (slabša delovna sposobnost in natančnost) je povezanih z zlorabo alkohola, predvsem pitjem v nočnih izmenah in med malicami. Posamezniki, ki jim pitje že škodi ali pa so odvisni od alkoholnih pijač zaslužijo 1,5 do 18,7% manj od svojih kolegov. Izostajanje pri teh ljudeh je 3,8-8,3-krat večje od povprečja oz. 16-krat večje od tistih, ki alkohola ne zlorabljajo oz. od njega niso odvisni. V bolniški stalež se zatekajo trikrat pogosteje od ljudi, ki nimajo težav , povezanih z uživanjem alkoholnih pijač. Leta 1996 je bilo skupaj porabljenih skoraj 80000 bolniških dni na račun zlorabe alkohola, kar je stalo državo 700 milijonov tolarjev. Če temu prištejemo še stroške hospitalizacije, ki zanašajo preko 980 milijonov tolarjev, dobimo izgubo 1,7 milijarde tolarjev (7 milijomov evrov) letno. (Židanik in Čebašek - Travnik, 2003)
Slika s http://www.conacedrogas.cl/inicio/todo_fichas.php?id_ficha=24.
Knjigi:
Može, A. (2002). Odvisnost od alkohola: razvoj in zdravljenje. Idrija: Bogataj.
Židanik, M. in Čebašek - Travnik, Z. (2003). Sindrom odvisnosti od alkohola: priročnik za strokovnjake, ki se ukvarjajo z osebami z odvisnostjo, in vse druge bralce, ki jih zanimajo posledice škodljivega uživanja alkohola. Maribor: Dispanzer za zdravljenje alkoholizma in drugih odvisnosti, Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca.
6 komentarjev
28.10.2007
Odvisnost je vedno interakcija medsebojnega delovanja človeka, okolja in alkohola.
Na zasvojenost z alkoholom vpliva dednost. Pomembne so osebnostne lastnosti alkoholika, nekateri lastnosti se pri alkoholikih pogosteje pojavljajo: negotovost vase, premajhno samospoštovanje, potrebe po odvisnosti, oslabljena sposobnost izražanja čustev, negotovost v lastno spolno vlogo, preobčutljivost,… (po Rovtar Korošec, 1999)
Družina oblikuje človekov odnos do alkohola, prav tako družba. Kjer sta ti dve naklonjeni uživanju alkohola razvije posameznik do njega toleranten odnos, kar ustvarja možnosti za razvoj vedenja, ki vodi v zlorabo alkohola. (po Rovtar Korošec, 1999)
Temeljna vzroka nastanka odvisnosti od alkohola pa naj bi bila primarna (temeljna) in sekundarna (stresna) tesnoba. (po Perko, 2003) Pri primarni tesnobi naj bi šlo za strah pred izničenjem, ki je povezan s spoznanjem, da nas na koncu čaka brezpogojna smrt. (Praper, 1996; v Perko, 2003). Sekundarna ali travmatična tesnoba pa se nanaša na ovire, na katere naletimo v življenju, ki otežujejo naš psihosocialni razvoj, razvoj naših potencialnih sposobnosti. Nekatere od teh ovir so prirojeni defekti, patološko družinsko ozadje, nevrotične zavrtosti na področju uveljavljenja, spolnosti, neustrezen poklic, neugodne družbene razmere, slabe življenjske perspektive,… Človek, ki živi pod pritiskom primarne in sekundarne tesnobe, je nesrečen, zavrt in depresiven, v takšnem razpoloženju pa se hitro zgodi, da seže po kozarcu. Ker mu ob tem odleže, se lahko tak način reševanja stiske hitro utiri. (po Perko, 2003).
Za razumevanje nastankov alkoholizma moramo upoštevati naslednje okoliščine (Rugelj, 2000):
➢ alkohol je v naši kulturi povsod prisoten
➢ alkohol je najboljše pomirjevalo, kar je pomembno, če upoštevamo, da je tesnoba vsesplošna spremljevalka človeka
➢ človek, ki ne živi polno in ustvarjalno, ki ne gre po poti samouresničevanja, je vedno iskal nadomestne užitke
➢ družina in starši v njej ne opravljajo svojih funkcij, kar vnaša zmedo v identifikacijske procese ter ima usodne posledice za osebnostni razvoj otrok.
Viri:
Perko, A. (2003). Alkoholiki in njihove vrednote, doživljanje smisla življenja in njihova samopodoba v luči samospoštovanja (doktorsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
Rovtar Korošec, Z. (1999). Relevantnost nekaterih instrumentov kot screening test za ugotavljanje suma čezmernega uživanja alkoholnih pijač (specialistična naloga). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
Rugelj, J. (2000). Pot samouresničevanja. Ljubljana: samozal.: Slovensko društvo terapevtov za alkoholizem, druge odvisnosti in pomoč ljudem v stiski, 2000.
10 komentarjev
6.10.2007
Previous Posts
