'vsakdanjik'

Daleč od Ljubljane …

Med študijem sem živela v Ljubljani in uživala vse študentske radosti, ki jih mesto nudi. Pa ne govorimo samo o zabavah, pač pa tudi o strokovnih predavanjih, gledališčih, … Potem sem šla nazaj v Maribor, delno zato, ker sem dobila službo tam (prošnje sem namreč pošiljala tako v Maribor kot v Ljubljano) delno, ker sem se želela vrniti, ker je moja družina in večina prijateljev vendarle na Štajerskem koncu.

A čeprav je Maribor drugo največje slovensko mesto, se včasih človek počuti oddaljen od civilizacije. Naprem trem ljubljanskim imamo tukaj le eno gledališče, pa še v tem se v predstavah ves čas ponavljajo isti ljudje, pogosto neprimerni za vloge, ki jih igrajo, in tudi spored je bistveno manj zanimiv kot v Ljubljani. Nočno življenje je zelo skromno, omejeno na peščico lokalov, pa še to moraš izbrati pravi dan, sicer je vse prazno.

Kar je zame najbolj moteče pa so zelo omejene možnosti izobraževanja. Maribor sicer ima svojo univerzo, a recimo nima doktorskega študija psihologije. To pomeni, da bi se morala na študij voziti v Ljubljano. Kar za nekoga iz MB pomeni bistveno višje stroške in veliko porabo časa v primerjavi z nekom iz Ljubljane. Samo bencin bi stal vsaj 100 eur mesečno (to je 1000 eur letno), da ne govorimo o tem, da bi bilo treba še eno noč prespati v Ljubljani. Potem bi verjetno morala v petek bolj zgodaj iz službe – in posledično ostale dni delati dlje. Tak sistem sem preizkušala lani, takrat s predavanji v torek. Ker so se predavanja začela ob 13.00, sem iz službe morala ob 11.00. Nekdo iz Lj je recimo šel iz službe šele ob 12.30. To pa je kar bistvena razlika. Ker so se predavanja končevala okrog 18. ure, sem domov prihajala okrog osme. Ne samo doktorski študij, tudi vsa izobraževanja za različne psihoterapevtske smeri so v Ljubljani. In vsaka takšna stvar terja ogromno energije, ker v službi je pač potrebno oddelati določeno število ur.

In v tej nedostopnosti izobraževanj (ali vsaj bistvenem otežkočenju) vidim problem življenja izven Ljubljane. Ker dejansko je vložek energije in denarja za vse “okoličane” bistveno višji.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

3 komentarjev 11.03.2012

Delo naše vsakdanje

Dijaki se mi pogosto pritožujejo, koliko morajo delati za šolo. Da delajo za šolo cele dneve. Ko pa naredimo podroben pregled, se izkaže, da večina dijakov dnevno (po pouku) za šolo ne dela več kot eno uro. Potem jim še rečem, da naj uživajo, ker v službi bodo delali več, sploh če bodo želeli tudi “več” zaslužiti. Pa me začudeno pogledajo in rečejo, da to pa ne. Da to ni mogoče. In skomignem z rameni in si mislim svoje.

Ker dejstvo je, da v srednji šoli NI več dela kot v neki povprečni službi. Morda je več dela na fakulteti, a to je seveda odvisno od tega, kateri študij izbereš in delo na fakulteti je seveda bolj “sezonske” narave (večino leta delaš bolj malo, potem pa mesec ali dva trpiš kristusove muke).

Pa da se vrnemo k bistvu – v srednji šoli sem prav za šolo delala malo, veliko časa sem delala za razne krožke in tekmovanja, a to je prostovoljno. V srednji šoli sem za vikend imela čas in energijo iti ven, priti domov sredi noči in potem pol dneva prespati. Zdaj pa sem v službi in čeprav sem v tako slavljeni javni službi v šolstvu (kjer itak ne delamo nič) pogosto za vikend delam. Delam ob popoldnevih, ko so konference, roditeljski sestanki, govorilne ure, projektni sestanki. Priznam, nisem si mislila, da se mi bo v šolstvu dogajalo, da se bom v službi od sedmih do sedmih. Pa se mi in ne tako zelo redko. Potem za vikend in ob večerih delam priprave, popravljam teste, celo sestavljam pogodbe (ja tudi to). In počitnice – lani sem izkoristila svoj dopust – niti dneva več. Večino počitnic pa počnem stvari za katere med poukom ni časa. In to je opevano delo v javni upravi.

Če pogledam prijatelje v zasebnem sektorju v večini delajo še več in z manj dopusta (oni torej dopusta niti izkoristijo ne). Zakaj? Zase. Delajo za ne bistveno višje plače in pogosto cele dneve. Da so ves čas dosegljivi svojim strankam. Ampak na ta način se da preživeti in živeti normalno, z nekim solidnim standardom. Drugače je najbrž težko. Tudi ne bi želela delati v službi, kjer sem osem ur na dan za tekočim trakom ali mizo, potem pa se moja vpletenost v delovni proces konča. Želim biti v službi (in velik del moje generacije se bo verjetno strinjal), kjer sem lahko na koncu meseca tudi ponosna na to kaj počnem in kaj mi uspe narediti. Če gledam svoje sovrstnike prihajamo iz sredjih šol in fakultet s številnimi izkušnjami z raznoraznimi projekti, dejavnostmi, kjer smo sodelovali, ki smo jih vodili. Pametni delodajalci to izkoristijo in tam smo pripravljeni ostati tudi potem, ko ura odbije tri.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

2 komentarjev 21.02.2012

Revščina ima več obrazov

Eva, 17 let. Živi v enostarševski družini. Mama zasluži (pre)malo. Oče ne plačuje preživnine. Ker mami ni do tega, da bi napisala eno samo prošnjo za šolski sklad mora dijakinja sošolce in razrednika prositi za denar.

Tina, 15 let. Dohodki družine so nizki. Zaposlen je samo en starš. Dijakinja ima vsak dan denar, da si kupi malico zunaj šole, saj ji šolska malica (ki bi bila zanjo zastonj!) ni všeč in starši to razumejo.

Tilen, 18 let. Družinski dohodki skoraj neobstoječi. Ker se je bal, da bo moral malico plačati, cel prvi teden pouka ni upal jesti v šoli. Ko konec meseca zmanjka denarja, pogosto doma ostaja lačen.

Ana, 16 let. Šolsko malico bi lahko imela zastonj, a je ne je ker hujša. Njenim staršem se to ne zdi sporno, čeprav sicer trdijo da nimajo niti denarja za šolske potrebščina. Prošnje za šolski sklad še niso utegnili napisati. Dijakinja ima dovolj denarja, da vsak dan pred šolo kadi.

V šoli se srečujemo z vedno več otroci, katerih starši dejansko nimajo denarja za preživetje. Z otroci, ki razmišljajo, da bi šolo pustili, da bi lahko zaslužili nekaj denarja (z novim zakonom, ki za mladoletne ukninja štipendiranje, se bo situacija očitno še poslabšala). Vedno več družin je, ki dobesedno nimajo denarja za hrano (včasih ga starši žal imajo za cigarete!!!). Žal pa ostaja tudi resnica, da tistih 10 ali 20 ali 3o % odstotkov povprečnega mesečnega dohodka lahko pomeni tudi to, da za šolske potrebščine nekdo nima denarja za cigarete pa ga ima.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 5.12.2011

Pomladno prebujenje


  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 28.03.2010

Poletna letna inventura

Vsako poletje izvedem veliko čiščenje. Poleti zato, ker je takrat največ časa. In tudi zato verjetno, ker sem lahko tako po vsakem šolskem/študijskem letu ocenila, katere od šolskih stvari vsakega leta naj gredo v smeti in katere naj ostanejo.

Poletna inventura je zame obred. Ne gre le zato, da končno pobrišeš prah iz vseh skritih kotičkov, izprazniš in ponovno napolniš omare. Gre tudi za to, da se vsako leto vsaj enkrat vprašaš – ali je to še uporabljam ali je to res spomin, ki ga je vredno ohraniti. Tako vse skupaj ni le čiščenje omar, temveč tudi metaforično ovrednotenje vsega, kar mi je pomembno in potrebno. In tega, kar je nekoč morda bilo pomembno pa danes ni več. Gre za čiščenje glave in misli, a tudi za nostalgične spomine.

Tako lahko vsako leto znova omogočam omaram, da ponovno zadihajo. Sebi pa, da ovrednotim vse tiste odnose, na katere me nakopičeni predmeti opominjajo.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

Dodaj komentar 9.08.2009

Prostovoljsko delo – a se splača?

Kot prostovoljka sem začela delati ob začetku srednje šole v enem izmed mladinskih domov. Delovne naloge bi lahko opisala kot inštruiranje in druženje z otroci in mladostniki. Delo je bilo super, s stanovalci smo se ujeli in prijetno mi je bilo vsak teden tisti dve urci preživeti z njimi. Seveda smo imeli svoje borbe, ko kdo ni želel delati domačih nalog in je bila potem rešitev delati domače naloge na tleh. Ampak če drugače ni šlo :) .

Ko sem začela s študijem, sem želela s prostovoljskim delom nadaljevati. Pa to ni bilo tako preprosto …

V septembru smo na miling listo dobili vabilo za prostovoljsko delo v kliničnem centru. Sem se prijavila. Nato še nekajkrat pisala, kdaj se začnejo usposabljanja. Ta so potekala februarja! Kak mesec dni po usposabljanju smo se nato uspele s sošolkami dogovoriti za sestanek s koordinatorico prostovoljskega dela v kliničnem centru. Sestanek je deloval uspešno in pred začetkom dela smo morale zgolj še izpolniti vprašalnik (kontaktni podatki, želje na katerem oddelku bi rade delale) in ta vprašalnik poslati nazaj na KC. To smo naredile, ampak s KC nas ni nihče kontaktiral, zato smo me njih, vendar ni bilo nobenega odgovora. Študijsko leto se je izteklo, jaz sem naslednji september poskušala spet kontaktirati koordinatorico prostovoljskega dela, vendar nisem prejela nobenega odgovora.

Nato sem iskala druge možnosti prostovoljskega dela drugje in začela inštruirati dijaka, katerega starši so mu iskali pomoč. Vse lepo in prav, če me ne bi kar nekajkrat pozabili obvestiti, da fanta ne bo doma in sem torej izgubila uro in pol časa, da sem prišla do njihovega stanovanja in nazaj do svojega, zgolj zato, da sem ugotovila, da ga ni doma. Razumem, da je otrok neodgovoren, mama pa ne bi smela biti. Ali pa sem prišla in je še jedel, spal ali igral računalniške igrice.

Tudi sicer je imelo precej mojih znank negativne izkušnje s prostovoljskim delom, ko so jih vzgojitelji v mladinskih domovih nadirali, kaj počnejo v mladinskem domu (čeprav so prišle ob dogovorjeni uri), ali ni bilo nobenega otroka, s katerim bi lahko delala, pa so jih pač poslali domov. Podobne izkušnje so imeli tudi nekateri prostovoljci v azilu.

Takšno vedenje kaže na izrazito nespoštovanje prostovoljskega dela. Vendar zakaj potem organizacije in posamezniki potem sploh iščejo prostovoljce, če itak ravnajo z njimi kot svinja z mehom? A je naš čas manj vreden? Ker osebno pričakujem zgolj korekten odnos – torej točnost, pravočasno obveščanje o spremembah in vsaj približno prijaznost (ne pa da imam občutek, da nekdo dela uslugo meni, ker mu lahko pomagam pri učenju in domačih nalogah).

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

10 komentarjev 30.10.2008

Neprijaznost in neznanje v nekaterih poklicih

V vsakem poklicu se najdejo ljudje, ki so bolj in tisti, ki so manj prijazni. A pri delu s strankami, si neprijaznosti, arogance in celo nesramnosti, pač ne bi smeli privoščiti. Na vrhu v teh lastnostih (po mojih izkušnjah) medicinske sestre. Od tega, da me je ena sestra tekom pregleda za vozniško želela na vsak način prepričati, da sem slabokrvna – sploh me ni vprašala ali sem, kar rekla je: ‘Vi ste pa ziher slabokrvni.’ In ni odnehala niti po večih zagotovilih, da nisem slabokrvna. Očitno je težko razumeti, da imamo blontni in modrooki ljudje tudi v koži običajno manj pigmenta. Vrhunec nesramnosti je sestra pri mojem ginekologu (ženska za katero cel zdravstvani dom ve, da je tečna), ki te nadere, ne glede na to ali narediš kaj narobe ali ne. Želja dobiti recept za tabletke na dan, ko delajo z normalnimi strankami in ne z študentkami, je pri njej utopija. Če ji lepo razložiš, da študiraš več kot 100 km vstran in da pač ne moreš priti na točno določen dan, ti reče, da idi v soboto k dežurnemu. To ti pa je logika. Prav tako se kot študentka lahko preko telefona naročim na pregled samo v ponedeljek (to je dan, ko imajo za študentke rezervirano), ne pa tudi kateri drug dan v tednu. Naj mi to prosim nekdo razloži.

Zadnji teden pa so nekam slabe volje natakarji. Najprej dobim več osornih nejev, ker želim naročiti hrano, ki je je zmanjkalo (le kako naj bi vedela, da je je zmanjkalo!?!), potem nama s sošolko rečejo, naj si kokakolo sami vzamema iz hladilnika. Strežba pri mizi je očitno utopija. Nakar dobiva kozarce polne vodnega kamna, ki jih nočejo menjati, ker se jih baje lepše ne da oprati. Pa perem sama kozarce na roko in nikoli niso polni vodnega kamna. Potem se pa naenkrat še nekemu natakarju zazdi, da je čaj z rumom odličen, če se ga dela s črnim čajem. No, ni odličen in porabila sem ekstramno količino sladkorja, da je sploh bil užiten. Kako lahko v lokalu, kjer zunaj visi tabla z velikim napisom kuhano vino in vroča čokolada, dela natakarica, ki ne zna pripraviti ne enega ne drugega, tudi ostaja enigma zame. Sploh, ker je vsaj kuhano vino zelo enostavno pripraviti…

Določeni ljudje mislijo, da morajo stranke razumeti to, da imajo oni slab dan. Žal se mi to ni nikoli zdela naloga stranke. Če sem sama vljudna in prijazna in ne kompliciram (razen v skrajnih situacijah), pričakujem v zameno prijaznost. Ali vsaj odsotnost neprijaznosti. Ne pa nepotrebno kompliciranje, nadiranje in žalitve. Ker verjamem, da se tem istim tečnim sestram in natakarjem ne bi zdelo sprejemnljivo, če bi nekega dne prišli kot stranke k meni (npr. v vlogi psihoterapevtke ali klinične psihologinje) in bi bila nesramna z njimi, ker imam pač slab dan. Naj bo še tako težko, je skrbi treba pusti doma oz. jih vsaj ne stresati na stranke.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

25 komentarjev 8.03.2008

Kultura potnikov na avtobusu

Če odštejemo občasne neprijetne vonjave in rahle udarce s komolci, imam s potniki na avtobusih precej dobre izkušnje. A obstaja nekaj navad, ki jih res ne prenesem.

avtobus2.jpg

Recimo odmetavanje smeti na avtobusu. Glede na to, da je koš praktično na vsaki avtobusni postaji, bi nekako pričakovala, da je povprečen potnik sposoben svoje smeti držati v rokah ali dati v torbo še tistih nekaj minut dokler ne prispe do svoje postaje in jih tam dati v koš. Ampak očitno je to pogosto pretežko in se jih je treba znebiti kar na avtobusu. In če nekako še razumem, da to počno petnajstletni mulci s sumljivim glasbenim okusom (ki ga nujno razglašajo celotnemu avtobusu), mi ni najbolj jasno, da si kaj takega privoščijo do obisti urejene ‘dame’ pri tridesetih. Pa si. Najprej je gospodična grizljala svoje jabolko, nato pa se je ogrizek meni nič tebi nič znašel na tleh. Mogoče pa je mislila, da se bo do naslednjega dne kar sam biološko razgradil.

Še eno neprijetno izkušnjo z urejenimi gospemi (tokrat bolj srednjih let) pa sem doživela, ko sta se dve tako urejeni gospe kot najstnici hahljali osebi z motnjo v duševnem razvoju. In ni bila samo napačna percepcija z moje strani, ker je bilo prisotno hahlanje in kazanje s prstom. In kaj naj si potem mislim o teh odraslih, urejenih ženskah, ki ne premorejo niti trohice kulture in razumevanja do drugačnih?

Sicer pa je za moje najljubše avtobusarsko doživetje poskrbel eden mojih sedanjih profesorjev (ki si je s tem pri meni pridobil kar nekaj plus točk). Na avtobus je vstopila ženska pri (približno štiridesetih) z minimalno deset let starim sinom in začela avtomatsko nadirati nekega ≈ petnajstletnika, naj se vstane in jima odstopi sedež. Fant vstane in njen sin se usede, takoj za tam pa vstane še naš profesor (star že čez 60) in odstopi ženski 20 let mlajši od sebe sedež. Ne vem, kaj se je njemu motalo po glavi, a meni se je zdel to čudovit statement vsem tistim, ki niti niso tako stari in ubogi, pa bodo vseeno težili vsem okoli sebe, ki se ne vstanejo in jim odstopijo sedež. Ker se vsaj meni pogosto zdi, da tisti, ki bi ga res potrebovali, raje stojijo, kot pridigajo.1

  1. V splošnem sicer odstopam sedeže starejšim in osebam z majhnimi otroki, ampak ni mi všeč, da nekdo nekoga nadira, ker je mlad in sedi. Tudi če si mlad se lahko slabo počutiš ali te bolijo noge, … []
  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

4 komentarjev 22.02.2008

Kako daleč lahko gre profesor? Kolikor daleč želi.

Profesorji na fakultetah v Sloveniji se mi zdijo bolj zavarovani kot svete krave v Indiji.

Na oddelku imamo recimo profesorja za katerega vsi vemo, da je alkoholik. Na študentskih ekskurzijah se napije tako, da nato pada po tleh. Nato krvavi, vendar ga ne peljejo k zdravniku, ker bi lahko vse skupaj prišlo v javnost. Nekateri študentje so ga baje že videli v gatah hoditi po faksu. Naokoli po oddelku hodi majoč in očitno prostorsko dezorientiran, tako da občasno težko najde vrata svojega kabineta ali pa jih je komajda sposoben odkleniti. Na predavanjih smrdi po alkoholu, če le ta zaradi bolezni predavatelja ne odpadejo. Pri tem pa se bolezen vedno pojavi šele na dan predavanja, včasih pa le nekaj ur pred njim. Na fakulteti ne pritisnejo nanj v smislu služba ali alkohol, ker smo baje v pomembni prehodni fazi in si tega ne moremo privočiti. Karkoli že to pomeni.

Potem imamo drugega profesorja, ki ga študenti vsako leto znova ocenimo tako slabo (gre za tiste slavne ocene, ki jih Univerza v Ljubljani ni želela razkriti javnosti), da bi moral praktično izgubiti službo, če bi naše mnenje količkaj veljalo. A raje višje instance namignejo predstavnikom študentov, naj svoje kritike malce omilijo. Toliko torej velja mnenje študentov. Sicer gre za profesorja, ki nikoli ne vrne študentom njihovih popravljenih poročil, predvsem pa so njegova predavanja nerazumljiva in nepovezana.

Študent na fakulteti naj bi imel pravice, vendar jih dokaj težko uveljavlja. Naše ocene profesorjev in asistentov nič ne pomenijo in nikogar ne brigajo… Težko se tudi tako ali drugače nad nekom pritožiš ali še huje – pred njim mahaš s pravilniki in jim dokazuješ svoj prav. Ker mnogi ljudje na fakultetah imajo najraje svoj prav, pa četudi je v neskladju s kakšnimi pravilniki. Odkriti spori pa se ne splačajo tudi zato, ker se boš s profesorjem zelo verjetno srečal. Ali na kakšnem izpitu ali morebiti celo na zagovoru diplomske. In ali si res lahko prepričan, da bo profesor tvoje delo nato sposoben objektivno in pravično ocenjevati? Ker jaz nisem.

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

18 komentarjev 30.01.2008

Kaj je narobe z LPP-jem?

Kot redna uporabnica mestnih avtobusov v Ljubljani, opažam, da grejo stvari v zadnjem času na slabše. 6-ka s katero se vozim že štiri leta je vedno bolj nezanesljiva. Pogosto se nanjo čaka po 15 minut (vozila pa naj bi na 6 ali 7 min) in pride takrat na postajo tako polna, da se sploh ne moreš stlačiti nanjo, in je treba čakati na naslednjo. Torej na avtobus, ke naj bi vozil na 7 minut, čakam 20 minut. Zadnjič sva zjutraj s sošolko čakali na avtobus skoraj pol ure, nakar naju je pobral njen oče, ker avtobusa še kar ni bilo. Za zamude mestnih avtobusov pa odgovornosti seveda ne prevzema nihče. Ampak prometne razmere med postajo Dolgi most in Vič (le tri postaje narazen) menda le niso tako nepredvidljive, da bi avtobus lahko to pot vozil pol ure.

Tudi informacije o prihodih avtobusov so vedno bolj nezanesljive. Tako recimo sporočajo, da ima številka 6 prihode na neko postajo ob 0:03, 0:13 in 0:43. Čeprav izkušnje kažejo, da je zadnji avtobus malo po polnoči. Po drugi strani mi je zadnjič lepo javilo, da prvi jutranji bus pelje ob 3:32. Kar niti ni držalo, ker sem na prvi avtobus čakala vsaj do 3:45. In to popolnoma premražena na nekaj stopinjah minusa. A lahko, če zbolim, pošljem na LPP račun za zdravila?

Mestne avtobuse očitno vozijo tudi čudoviti šoferji. Tako čudoviti, da spregledajo potnika pri vratih, medtem ko stojijo na postaji, in mu pred nosom odpeljejo. In zelo radi govorijo po mobitelu. Seveda brez slušalk in tudi na avtobusih, kjer naj bi bila uporaba mobitelov prepovedana. Kako zavirati brez da bi potnike skoraj pometalo po tleh pa je tudi španska vas za mnoge.

A se je potem sploh smiselno spraševeti, zakaj se mnogi raje vozijo z avtom?

  • Share/Bookmark
  • Share/Bookmark

39 komentarjev 21.12.2007

Prejšnja objava


 

Oktober 2022
P T S Č P S N
« Jun    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Kategorije

174

Povezave

Arhiv