'vsakdanjik'
V vsakem poklicu se najdejo ljudje, ki so bolj in tisti, ki so manj prijazni. A pri delu s strankami, si neprijaznosti, arogance in celo nesramnosti, pač ne bi smeli privoščiti. Na vrhu v teh lastnostih (po mojih izkušnjah) medicinske sestre. Od tega, da me je ena sestra tekom pregleda za vozniško želela na vsak način prepričati, da sem slabokrvna - sploh me ni vprašala ali sem, kar rekla je: ‘Vi ste pa ziher slabokrvni.’ In ni odnehala niti po večih zagotovilih, da nisem slabokrvna. Očitno je težko razumeti, da imamo blontni in modrooki ljudje tudi v koži običajno manj pigmenta. Vrhunec nesramnosti je sestra pri mojem ginekologu (ženska za katero cel zdravstvani dom ve, da je tečna), ki te nadere, ne glede na to ali narediš kaj narobe ali ne. Želja dobiti recept za tabletke na dan, ko delajo z normalnimi strankami in ne z študentkami, je pri njej utopija. Če ji lepo razložiš, da študiraš več kot 100 km vstran in da pač ne moreš priti na točno določen dan, ti reče, da idi v soboto k dežurnemu. To ti pa je logika. Prav tako se kot študentka lahko preko telefona naročim na pregled samo v ponedeljek (to je dan, ko imajo za študentke rezervirano), ne pa tudi kateri drug dan v tednu. Naj mi to prosim nekdo razloži.
Zadnji teden pa so nekam slabe volje natakarji. Najprej dobim več osornih nejev, ker želim naročiti hrano, ki je je zmanjkalo (le kako naj bi vedela, da je je zmanjkalo!?!), potem nama s sošolko rečejo, naj si kokakolo sami vzamema iz hladilnika. Strežba pri mizi je očitno utopija. Nakar dobiva kozarce polne vodnega kamna, ki jih nočejo menjati, ker se jih baje lepše ne da oprati. Pa perem sama kozarce na roko in nikoli niso polni vodnega kamna. Potem se pa naenkrat še nekemu natakarju zazdi, da je čaj z rumom odličen, če se ga dela s črnim čajem. No, ni odličen in porabila sem ekstramno količino sladkorja, da je sploh bil užiten. Kako lahko v lokalu, kjer zunaj visi tabla z velikim napisom kuhano vino in vroča čokolada, dela natakarica, ki ne zna pripraviti ne enega ne drugega, tudi ostaja enigma zame. Sploh, ker je vsaj kuhano vino zelo enostavno pripraviti…
Določeni ljudje mislijo, da morajo stranke razumeti to, da imajo oni slab dan. Žal se mi to ni nikoli zdela naloga stranke. Če sem sama vljudna in prijazna in ne kompliciram (razen v skrajnih situacijah), pričakujem v zameno prijaznost. Ali vsaj odsotnost neprijaznosti. Ne pa nepotrebno kompliciranje, nadiranje in žalitve. Ker verjamem, da se tem istim tečnim sestram in natakarjem ne bi zdelo sprejemnljivo, če bi nekega dne prišli kot stranke k meni (npr. v vlogi psihoterapevtke ali klinične psihologinje) in bi bila nesramna z njimi, ker imam pač slab dan. Naj bo še tako težko, je skrbi treba pusti doma oz. jih vsaj ne stresati na stranke.
25 komentarjev
8.03.2008
Če odštejemo občasne neprijetne vonjave in rahle udarce s komolci, imam s potniki na avtobusih precej dobre izkušnje. A obstaja nekaj navad, ki jih res ne prenesem.
Recimo odmetavanje smeti na avtobusu. Glede na to, da je koš praktično na vsaki avtobusni postaji, bi nekako pričakovala, da je povprečen potnik sposoben svoje smeti držati v rokah ali dati v torbo še tistih nekaj minut dokler ne prispe do svoje postaje in jih tam dati v koš. Ampak očitno je to pogosto pretežko in se jih je treba znebiti kar na avtobusu. In če nekako še razumem, da to počno petnajstletni mulci s sumljivim glasbenim okusom (ki ga nujno razglašajo celotnemu avtobusu), mi ni najbolj jasno, da si kaj takega privoščijo do obisti urejene ‘dame’ pri tridesetih. Pa si. Najprej je gospodična grizljala svoje jabolko, nato pa se je ogrizek meni nič tebi nič znašel na tleh. Mogoče pa je mislila, da se bo do naslednjega dne kar sam biološko razgradil.
Še eno neprijetno izkušnjo z urejenimi gospemi (tokrat bolj srednjih let) pa sem doživela, ko sta se dve tako urejeni gospe kot najstnici hahljali osebi z motnjo v duševnem razvoju. In ni bila samo napačna percepcija z moje strani, ker je bilo prisotno hahlanje in kazanje s prstom. In kaj naj si potem mislim o teh odraslih, urejenih ženskah, ki ne premorejo niti trohice kulture in razumevanja do drugačnih?
Sicer pa je za moje najljubše avtobusarsko doživetje poskrbel eden mojih sedanjih profesorjev (ki si je s tem pri meni pridobil kar nekaj plus točk). Na avtobus je vstopila ženska pri (približno štiridesetih) z minimalno deset let starim sinom in začela avtomatsko nadirati nekega ≈ petnajstletnika, naj se vstane in jima odstopi sedež. Fant vstane in njen sin se usede, takoj za tam pa vstane še naš profesor (star že čez 60) in odstopi ženski 20 let mlajši od sebe sedež. Ne vem, kaj se je njemu motalo po glavi, a meni se je zdel to čudovit statement vsem tistim, ki niti niso tako stari in ubogi, pa bodo vseeno težili vsem okoli sebe, ki se ne vstanejo in jim odstopijo sedež. Ker se vsaj meni pogosto zdi, da tisti, ki bi ga res potrebovali, raje stojijo, kot pridigajo.
4 komentarjev
22.02.2008
Profesorji na fakultetah v Sloveniji se mi zdijo bolj zavarovani kot svete krave v Indiji.
Na oddelku imamo recimo profesorja za katerega vsi vemo, da je alkoholik. Na študentskih ekskurzijah se napije tako, da nato pada po tleh. Nato krvavi, vendar ga ne peljejo k zdravniku, ker bi lahko vse skupaj prišlo v javnost. Nekateri študentje so ga baje že videli v gatah hoditi po faksu. Naokoli po oddelku hodi majoč in očitno prostorsko dezorientiran, tako da občasno težko najde vrata svojega kabineta ali pa jih je komajda sposoben odkleniti. Na predavanjih smrdi po alkoholu, če le ta zaradi bolezni predavatelja ne odpadejo. Pri tem pa se bolezen vedno pojavi šele na dan predavanja, včasih pa le nekaj ur pred njim. Na fakulteti ne pritisnejo nanj v smislu služba ali alkohol, ker smo baje v pomembni prehodni fazi in si tega ne moremo privočiti. Karkoli že to pomeni.
Potem imamo drugega profesorja, ki ga študenti vsako leto znova ocenimo tako slabo (gre za tiste slavne ocene, ki jih Univerza v Ljubljani ni želela razkriti javnosti), da bi moral praktično izgubiti službo, če bi naše mnenje količkaj veljalo. A raje višje instance namignejo predstavnikom študentov, naj svoje kritike malce omilijo. Toliko torej velja mnenje študentov. Sicer gre za profesorja, ki nikoli ne vrne študentom njihovih popravljenih poročil, predvsem pa so njegova predavanja nerazumljiva in nepovezana.
Študent na fakulteti naj bi imel pravice, vendar jih dokaj težko uveljavlja. Naše ocene profesorjev in asistentov nič ne pomenijo in nikogar ne brigajo… Težko se tudi tako ali drugače nad nekom pritožiš ali še huje - pred njim mahaš s pravilniki in jim dokazuješ svoj prav. Ker mnogi ljudje na fakultetah imajo najraje svoj prav, pa četudi je v neskladju s kakšnimi pravilniki. Odkriti spori pa se ne splačajo tudi zato, ker se boš s profesorjem zelo verjetno srečal. Ali na kakšnem izpitu ali morebiti celo na zagovoru diplomske. In ali si res lahko prepričan, da bo profesor tvoje delo nato sposoben objektivno in pravično ocenjevati? Ker jaz nisem.
18 komentarjev
30.01.2008
Kot redna uporabnica mestnih avtobusov v Ljubljani, opažam, da grejo stvari v zadnjem času na slabše. 6-ka s katero se vozim že štiri leta je vedno bolj nezanesljiva. Pogosto se nanjo čaka po 15 minut (vozila pa naj bi na 6 ali 7 min) in pride takrat na postajo tako polna, da se sploh ne moreš stlačiti nanjo, in je treba čakati na naslednjo. Torej na avtobus, ke naj bi vozil na 7 minut, čakam 20 minut. Zadnjič sva zjutraj s sošolko čakali na avtobus skoraj pol ure, nakar naju je pobral njen oče, ker avtobusa še kar ni bilo. Za zamude mestnih avtobusov pa odgovornosti seveda ne prevzema nihče. Ampak prometne razmere med postajo Dolgi most in Vič (le tri postaje narazen) menda le niso tako nepredvidljive, da bi avtobus lahko to pot vozil pol ure.
Tudi informacije o prihodih avtobusov so vedno bolj nezanesljive. Tako recimo sporočajo, da ima številka 6 prihode na neko postajo ob 0:03, 0:13 in 0:43. Čeprav izkušnje kažejo, da je zadnji avtobus malo po polnoči. Po drugi strani mi je zadnjič lepo javilo, da prvi jutranji bus pelje ob 3:32. Kar niti ni držalo, ker sem na prvi avtobus čakala vsaj do 3:45. In to popolnoma premražena na nekaj stopinjah minusa. A lahko, če zbolim, pošljem na LPP račun za zdravila?
Mestne avtobuse očitno vozijo tudi čudoviti šoferji. Tako čudoviti, da spregledajo potnika pri vratih, medtem ko stojijo na postaji, in mu pred nosom odpeljejo. In zelo radi govorijo po mobitelu. Seveda brez slušalk in tudi na avtobusih, kjer naj bi bila uporaba mobitelov prepovedana. Kako zavirati brez da bi potnike skoraj pometalo po tleh pa je tudi španska vas za mnoge.
A se je potem sploh smiselno spraševeti, zakaj se mnogi raje vozijo z avtom?
38 komentarjev
21.12.2007
Tri tedne po domnevnem začetku študijskega procesa (mi smo pač začeli teden dni kasneje, ne vem pa za ostale smeri) se je končno odprla oddelčna knjižnjica, ki so jo dosedaj čistili. Mislim, da vse knjižnjice še vedno niso odprte. In ja to moti akademski proces, ker za pisanje seminarjev in poročil posameznik običajno potrebuje knjige iz knjižnjice, ki je ’specializirana’ za njegovo področje. Klet je še naprej v razsulu. Na stopnišču pa imamo simpatične luknje, če želi kdo slučajno iti na sprehod.
Sicer so na FF baje spet pokradli precej računalniške opreme (ne vem ali ima to kako povezavo z luknjami na stopnišču ampak najbrž ne 
), kar je že malo smešno. Že pred leti so se namreč pojavile kraje, takrat so vse predavalnice uredili tako, da če želiš od zunaj priti vanje, potrebuješ ključ. Očitno pa to ni bilo dovolj. Čisto btw. pa je največja tragedija te kraje dejstvo, da so enemu našemu profesorju ukradli USB ključ in se zdaj boji, da bomo študenti prišli do njegovih powerpoint predstavitev (ki nam jih sicer ne želi dati). Mogoče pa je kdo pokradel vse samo zato da bi lahko prišel do njegovih predstavitev, ostalo pa je vzel, da zakrinka svoj pravi namen 
.
2 komentarjev
20.10.2007
Povprečen študent, ki študira izven domačega kraja, se verjetno kar nekajkrat na teden prehranjuje na bone. Ker so dokaj poceni. Ker se nam ne splača kuhati za enega. In nenazadnje tudi zaradi druženja.
Prepričana sem, da marsikateri lokal, gostilna živi predvsem od študentov. In to čisto dobro. A vseeno marsikje ravnajo z nami kot z drugorazrednimi gosti. Ponekod recimo ne moreš rezervirati mize, če nameravaš jesti na bone. Pa ne samo to - tudi sedeti ne smeš tam, kjer bi želel. Tako smo se enkrat želele v Cantini Mexicani usesti znotraj, pa so nam rekli, naj gremo na teraso (ob dejstvu, da so bile praktično vse mize prazne). Smo šle na teraso in so rekli, da ne smemo sedeti na tej terasi in da naj gremo na drugo. In smo šle. V isti restavraciji ti nekateri natakarji tudi rečejo, da si vodo lahko natočiš na WC-ju in ti ne dajo dodatnega pribora, če bi želela jesti dva. Kje drugje si prazne mize za ostale goste zagotovijo tako, da nanje dajo listek rezervirano. Preverjeno, ker smo enkrat več kot uro opazovali tako rezervirano mizo in ni nihče prišel…
Potem so tukaj še rahli dvomi glede kakovosti hrane. Od žuželk, ki se ponekod rade najdejo, pa do kamenčkov v juhi. Takorekoč kinder surprise ali morda plačaš enega dobiš dva.
Tak odnos do študentov se mi zdi nesmiseln. Če nas ne želijo, naj pač ne ponujajo hrane na bone. Ampak smo očitno predober biznis. Lahek denar. Pokasirajo od nas itak enako kot od koga drugega, ampak mislijo, da se nimamo pravice pritoževati. Zakaj bi nas sicer natakar prepričeval, da pomaranča (za katero smo mu omenili, da je gnila) ni gnila. In koga drugega lahko tako presedajo naokoli kot nas. Kar se mene tiče, me tam, kjer so nesramni ne vidijo več. In me tudi kasneje, ko enkrat ne bom več študentka, ne bodo.
6 komentarjev
19.10.2007
Začeli smo kajpada z enotedensko zamudo, faks pa še vedno ni ravno v normalnem stanju, saj v kleti še vedno delajo. Na oddelku pa smo izgubili nihajna vrata (šmrk) in dobili rumene stene in precej nizki strop. Faks se je baje obogatil tudi z kamerami v nekaterih predavalnicah (tako, da ne bo kdo prepisoval ). Ker smo četrti letniki, smo že prvi teden slišali vse klasične, ‘grozeče’ fraze kot: ‘Službe ne bodo kar čakale na vas’, ‘Morate že zdaj razmišljati o temi diplomske’. Dobili smo tudi prvo domačo nalogo: napisati CV. Za specifično delovno mesto psihologa. Da ne bo zvenelo v stilu: ‘Nimam diplome, nimam izkušenj,’ bom pač ‘imaginarno’ delovno mesto prilagodila izkušnjam namesto obratno . Na netu sem našla tudi primer kao dobrega CVja, ki pa mi je malo smešen, ker je v njem našteto vse od hobijev, znanja tujih jezikov, sposobnosti uporabe računalnika,… Ampak, če recimo želim biti klinični psiholog, kakšno uporabno vrednost ima, da hodim v hribe in znam angleško. Recimo… Razen če bom vodila terapijo po Ruglju (kar pa ni najblj mogoče, ker mora po Ruglju in somišljenikih terapijo voditi moški, saj je le ta lahko avtoriteta) in to z angleškimi pacienti. Sicer pa upam, da bomo temo ‘dober CV’ obdelali na naslednjih vajah.
Prestala sem tudi vse stanje v vrstah (upam). Za mesečno niti ni bilo tako hudo, abonma je tudi šel ok skozi. Malo bolj tečno je bilo čakanje na bone, sploh zgubim živce, ko eni kupujejo dobesedno samo en ali dva bona hkrati. Ampak recimo, da jih občudujem, ker so torej trpljenje stanja v vrsti pripravljeni prenašati več kot enkrat na mesec.
Kljub vsej tragiki v nočnem življenju Ljubljane sem opravila prvi nočni pohod od centra do doma. Nihče me ni pretepel, posilil ali okradel, sem pa dobila žulj. Hkrati pa sem ugotovila, da se poplava svežih brucev ne kaže le v vrstah za bone, ampak tudi v poplavi ljudi, ki so na zadnji šestki na poti v KMŠ s flašami vina in juice-vodke.
2 komentarjev
13.10.2007
