Prav tako ste vabljeni na spletno stran www.dsps.si/kakosi, kjer smo pripravili številne vsebine o tem, kako različni dejavniki vplivajo na duševno zdravje, pa tudi iskalnik, ki vam bo poiskal institucije in posameznike, ki vam lahko pomagajo pri skrbi za duševno zdravje. Za konec lahko rešite še kviz, kjer novo pridobljeno znanje o duševnem zdravju tudi preverite…

Pa še malček osebne refleksije… V projekt smo študentje vložili ogromno truda, živcev in nenazadnje tudi ur dela, ko bi z veseljem skrbeli za lastno duševno zdravje. Ko sem bila primorana sestaviti svoj opis za spletno stran, me je tako imelo, da bi napisala, da s sodelovanjem v projektu svojemu duševnemu zdravju pravzaprav škodujem . Bilo je stresno in bo zagotovo stresno vsaj do konca tedna, ko se prireditve zaključijo. Vendar so pozitivni rezultati že vidni. Pozitivne kritike, določena medijska prepoznavnost, uspel začetek.

- ponedeljek, 6.10. od 11.00h do 12.00 : SLAVNOSTNA OTVORITEV projekta v avli Filozofske fakultete

- torek, 7.10. od 18.00 do 20.00: predavanje Martine Tomori (tema: samomorilnost)

- sreda, 8.10. od 18.00 do 20.00: predavanje Andreje Švab Modrin (tema: motnje hranjenja)

- četrtek, 9.10. od 18.00 do 20.00: predavanje Onje Tekavčič Grad (tema: žalovanje)

- četrtek, 9.10. od 20.30 do 22.00: IMPROVIZACIJSKA PREDSTAVA v KUD-u Franceta Prešerna

- petek, 10.10. od 14.00 do 16.00: okrogla miza “SODELOVANJE RAZLIČNIH STROK PRI SKRBI ZA DUŠEVNO ZDRAVJE MLADIH

Pripravili pa bomo tudi SPLETNO STRAN s PRISPEVKI o različnih dejavnikih duševnega zdravja in ISKALNIKOM INŠTITUCIJ, ki vam lahko pomagajo pri doseganju, ohranjanju in izboljševanju duševnega zdravja. Zaenkrat se lahko pridružite dogodku na facebooku.

]]> http://tisa.blog.siol.net/2008/09/10/kako-si/feed/ http://tisa.blog.siol.net/2008/09/02/zastonj-obrok-zakaj-ze/ http://tisa.blog.siol.net/2008/09/02/zastonj-obrok-zakaj-ze/#comments Tue, 02 Sep 2008 20:25:36 +0000 tisa http://tisa.blog.siol.net/?p=199 Zastonj topel obrok za srednješolce se mi pravzaprav zdi ena najbolj neumnih idej v zadnjem času. Edina dobra stran se mi zdi, da bo zdaj socialno ogroženim učencem zagotovljen vsaj en spodoben obrok na dan.

Vendar - na srednjih šolah so socialno ogroženi učenci že dosedaj imeli zagotovljen brezplačen obrok. Vsaj na naši šoli je bilo tako.
Prav tako se mi zdijo dijaki dovolj stari in zreli, da sami poskrbijo za svojo malico. In nesmiselno se mi zdi skoraj polnoletne osebe spet (po OŠ) siliti, da jedo vsi enako (vsaj predpostavljam, da hrana ne bo ravno po naročilu). Zdaj bo dijak, ki ne mara tipične šolske hrane kot so čufti, razkuhane testenine, prekisla solata, mastni svinjski zrezki, pravzaprav diskriminiran, saj si bo moral hrano vseeno kupiti, medtem ko jo bodo imeli ostali zastonj.
Topel obrok bo sedaj večina dijakov morala jesti v učilnicah - kar je - priznajmo si precej neprimeren način prehranjevanja in predvsem zelo neprivlačen.
Dolžina pouka se bo zaradi tega verjetno precej podaljšala. In če bi meni kot dijakinji dali na izbiro topel obrok ali krajši pouk bi brez premisleka izbrala slednje.
Kdaj bo čas tega toplega obroka? Recimo, da je sredina pouka okrog enajstih. To se meni zdi veliko prezgodaj za topel obrok. Tudi zdaj, ko delam od 7-15 ne jem za malico toplega obroka. In tudi ne pretirano obilnega obroka. To je zato, ker jem doma kosilo. Če bi jedla dve kosili dnevno (približno tako obilen si predstavljam ta topel obrok), bi se zagotovo zredila. To pa ni zdravo… In prav zdravje je bilo eden izmed razlogov za uvedbo toplega obroka. In da vztrajam pri tem, da če nekdo vsak dan poje povprečno toplo malico, ki se jih ponuja v lokalih in potem doma še kosilo, težko vzdržuje telesno težo.
In ja, nov zakon nas bo veliko stal. A ne bi potem tega raje dali socialno ogroženim, da bi si lahko privoščili spodoben obrok. Ali, če že želimo vsiliti malico dijakom, jim dajmo vsaj neke vrste bone in spodobne šolske kantine s sendviči, solatami, jogurti in ostalo hrano, ki se jo da pripraviti posamezniku individualno, ter možnost, da sami izberejo, kaj bodo jedli.

Kajti trenutno zadeva (vsaj na šoli, ki jo obiskuje moj brat) izgleda tako, da itak dobijo hladen obrok, ki baje niti ni najbolj okusen. Tako, da si je moj brat kljub brezplačni malici danes svojo malico kupil. Mogoče pa lahko ministru pošlje račun ?

Že naslednji dan je bilo vreme dovolj stabilno za malo daljšo turo na Pršivec, kjer so nas pričakale obilice planiskega cvetja ter prelep razgled na Julijska Alpe s Triglavom in tudi v dolino z Bohinjskim jezerom. Pot na Pršivec je sicer precej strma, vendar zaradi cvetja in nekaj izvrstnih razgledišč dovolj zanimiva, da se z veseljem vzpenjaš. Popoldan nas je čakalo še kopanje v ledeno hladnem Bohinjskem jezeru (pred nesrečno nevihto so mi sicer obljubljali vodo čez dvajset stopinj, vendar se mi takrat ni uspelo skopati), kar je seveda pomenilo da smo ven pobegnili še preden smo prav zmočili.

Zadnji dan sem nato izkoristila za polovičen pohod okoli Bohinjskega jezera (od Ribčevega Laza do Ukanca peš, preostanek poti pa z avtobusom). Pot okoli jezera je precej zanimiva in primerna tudi za manj utrjene hodce, čeprav vam pohod v sandalih in brez primerne zaloge vode vendarle odsvetujem (tako opravljena se je okoli jezera odpravila večja skupina Italijanov). Popoldan smo izkoristili za vožnjo s kanujem, med katero smo se skoraj zaleteli v olimpijsko ekipo veslačev in odkrili nekaj skritih presenečenj ;).

O vsem tem pa pravzaprav pišem, da bi poudarila, kako idealen je Bohinj za preživljanje aktivnih počitnic. Poleg vseh naštetih aktivnosti namreč ponuja tudi ogromno primernih kolesarskih poti, pa tudi nekaj bolj adrenalinskih vodnih športov - soteskanje, vožnja s kanujem ali kajakom po Savi Bohinjki, rafting, … Sploh v primeru družin/skupin z različnimi interesi se je tako Bohinj izkazal za idealno lokacijo, saj je vsakdo našel nekaj zase. Lahko bi rekli, da je bil volk sit in koza cela.

Pri samomorilcu, pa bi bilo potrebno ukrepati že prej. Samomor je do neke mere mogoče preprečiti. Z ustreznim spremljanjem oseb, pri katerih so dejavniki samomora večji, z ustrezno pomočjo tistim, ki so samomor že poskušali narediti. Nenazadnje tudi s spobujenjem duševnega zdravja, z primarno preventivno na tem področju. A v Sloveniji se o samomoru še vedno premalo govori. Še vedno se mi zdi, da ostaja na nek način tabu tema. V šoli recimo nismo nikoli govorili o samomoru. Govorili smo o drogah, pa celo seksu in HIV-u, o samomoru pa nikoli. Še vedno ostaja tudi miti, da če komu omeniš samomor, bo šel kar z mostu skočit. In ob tem, ko gledamo po TV reklame “proti hitri vožnji”, nikjer ne vidim oglasov, ki bi propagirali duševno zdravje.

V branje pa kajpada priporočam knjigo Slovenija s samomorom ali brez (ur. Marušič, Roškar), ki ne govori le o statistiki in vzrokih samomora, pač pa tudi o možnih rešitvah.

Društvo psihoterapevtov Slovenije od svojih članov zahteva diplomo iz medicine ali psihologije, za ostale diplomante se zahteva posebno usposabljanje, ki se konča z izpitom iz osnov psihoterapije. Nadalje se mora posameznik vpisati na dvosemesterski podiplomski študij psihoterapije. Nato se pozameznik začne izobraževati za specifično terapevtsko smer, ki pa mora vsebovati 200 ur študija psihoterapije v obliki predavanj in seminarjev, 540 ur psihoterapevtskih obravnav pod supervizijo in 150 ur psihodinamske terapije.

Potem pa imamo na drugi strani nekoga, ki ima diplomo iz fizike ali prava ali ekonomija ali česarkoli pač že, nobene izobrazbe iz katerekoli psihoterapevtske smeri, nobene supervizije in vam želi nuditi iste ali podobne usluge za isto ceno. Gre za osebo, ki se v življenju verjetno ni srečala s psihotikom in se ji niti sanja ne, da se kakšne hipnoze ali relaksacije na psihotikih naj ne bi izvajalo. Gre za osebo, ki nikoli ni šla skozi lastno terapijo, da bi razčistila lastne transferje, kontratransferje, obrambe in frustracije. Zato v terapevtskem odnosu ne bo imela pojma, kaj se v takšnih primerih dogaja. Verjetno za transfer ali kontratransfer sploh še ni slišala… In dvomim, da bo znala oceniti, kdaj težave stranke presegajo njene sposobnosti.

Zato bi vam globoko priporočala, da preden se podate na psihoterapijo preverite izobrazbo terapevta, preverite katere certifikate ima… Zahtevajte diplomo ali potrdilo o končanem izobraževanju. Hkrati pa pri različnih terapevtskih izobraževanjih preverite stopnjo, ki jo je oseba končala. Pogosto namreč začetna stopnja predstavlja kratek, 40, 50 urni tečaj (ali še manj), na katerem se posameznik seznani zgolj z osnovami terapije in je namenjen predvsem temu, da nekdo izboljša lastno kvaliteto življenja, ne usposobi pa ga za pomoč drugim.

Potem se, cel jezen na Italijane in malček obupan spraviš iz občudovanja vredne letališke stavbe na nočnih prijetno toplih 25 stopinj in poiščeš taksista, ki nato v svojega starega mercedesa stlači pet evropskih riti in te pri na stežaj odprtem oknu dostavi skoraj do hotela, ki ga nato skoraj zgrešiš. Tam te na srečo čaka soba in topel tuš, zjutraj pa obilen zajtrk z hrustljavim kruhkom, najboljšo marelično marmelado in obveznim metinim čajem. Jutranji Marakeš se izkaže za miren kraj, še prijetno hladen, kjer pa se sosedova trafika odpira šele ob pol desetih. Zato se najprej odpravimo na osrednjo tržnico, kjer naivni evropejci že takoj doživimo primer nadležnega prodajalca. Ampak nas je izučilo . Odpravimo se dalje in uspemo kupiti tuniko, katere ceno smo celo uspeli s 300 dihramov spraviti na 180 dihramov, a kasneje ugotovili, da bi jo skoraj morali dobiti še ceneje. Za pogajanja okoli cen pač nismo talentirani.

Ob povratku v hotel končno uspemo pri sosedu v trafiki kupiti zemljevid Marakeša. Podamo se do mošeje Koutoubia, ene najbolj impozantnih (beri visokih) zgradb Marakeša, saj v mestu stolpnic ni (vsaj videli jih nismo). Same mošeje si neverniki tako ne smemo ogledati, tako da razen pogleda od zunaj in sprehoda po bližnjem parku pravzaprav ni kaj videti. Zato se podamo nazaj na Jamaa El Fnaa na pomarančni sok za 3 dihrame (30 centov). Nato pa skozi pokrito in prijetno hladno tržnico do Medrase Bena Joussefa, nekdanje šole korana, kjer je v času razcveta bivalo kar 900 študentov v 150 (majhnih!!) sobah. Zgradba premore čudovite “stenske štukature” in prijetnen hlad tudi, ko zunaj pripeka sonce. Od tam smo se odpravili do marakeškega muzeja, kjer so nas bolj kot razstavljena dela trenutnih maroških umetnikov, očarala sama arhitektura stavbe s čudovitimi stropovi, mozaiki, …

Nato nas je čakalo kosilo. Eno izmed mnogih čudovitih kosil in večerij v Maroku. Kuskus, tagine, brochetes… Vse odlično pripravljeno. Maročani znajo vso hrano izvrstno začiniti. Ravno prav, da ni pekoče, a dajo začimbe svoj okus. Zraven ti postrežejo z olivami na različne načine, kakšnimi omakami in njihovim nepogrešljivim »čapatijem«. Najboljše je seveda jesti zvečer na trgu, ko se razživi nočno življenje in se domačini in turisti nagnetejo okoli številnih uličnih umetnikov, “gostilničar” pa te posadi za mizo. Prinese olive in omake ter fantastična piščančja nabodala, ti pa uživaš v večerni radosti Marakeša.

Med vozniki avtomobilov je v Sloveniji prepetih nekje 83% moških in 90% žensk. Na Švedskem, ki je kar se tiče varnosti prometu »na evropskem vrhu«, je pripetih kar 95% odstotkov voznikov. Verjetno je tudi to eden izmed razlogov zakaj na milijon prebivalcev pri njih na cestah umre letno 90 do 60 ljudi, v Sloveniji pa od nad 230 pa do minimalno 140 (podatki so za leta 1991 do 2001).

Slovenska mentaliteta pa ostaja, da lahko kršiš prometna pravila, samo da te policija ne ulovi. In če te policija ulovi, bodo potem grdi policaji, ker so ti dali kazen. Po drugi strani vam bo kak Šved rekel, da on ne vozi pijan, ker se boji, da bo, če ga sosedi vidijo pijanega za volanom, izgubil njihovo naklonjenost, prijateljstvo. Ker oni v svoji ulici ne želijo pijanih voznikov, ki bi lahko povozili njihove otroke. V Sloveniji izgubiš prijateljstvo kvečjemu, če pijanega soseda ne opozoriš, da je na cesti policijska kontrola. In doživiš tudi to, da se nekdo še odkrito pritožuje, ker so motoriste, ki so skozi naselje vozili več kot 100 km na uro oglobili. En tak je lani sredi Ljubljane zbil mojo sošolko, ki je šla čez prehod za pešce pri zeleni luči. Hvala bogu je preživela, a je »izgubila« kar nekaj mescev svojega življenja za rehabilitacijo. In potem ljudje pravijo, da ni fer da se uboge motoriste oglobi?