Odgovornost pa po mojem mnenju naj ne bi predstavljala le dejstva, da se lahko (oz. celo morajo) odločati namesto otroka, pač pa predvsem to, da naj bi bile njihove odločitve odgovorne, smotrne in koristne za otrokov razvoj. Tudi v SSKJ-ju je odgovornost (med drugim) definirana kot lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost, ter kot odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje Odgovornost je torej nekomu dana, ker se predpostavlja, da ima znanje in zmožnosti, da bo z zaupano stvarjo, nalogo, ravnal “pravilno”. Moč, ki jo starši dobijo, naj ne bi bila dana sama po sebi, pač pa zato, ker se znajo odločiti bolje. Takšna odgovornost je za starša nedvomno stresna. Večina staršev nenazadnje svojim otrokom želi najboljše, težko pa vedo, kaj je v resnici najboljše za otroka. Mama si je tako v svojem otroštvu želela več punčk in zdaj svojo hči zalaga s punčkami, da ta ne bi čutila frustracij. Pri tem pa se morda sploh ne ugotovi, da hčeri punčke sploh niso pri srcu.
Moč odločanja, ki jo starši z odgovornostjo dobijo v paketu, pa različnim strokovnjakom pogosto kravžlja živce. Starši lahko odločajo, ali bodo šolskemu zdravniku sploh dovolili sistematski pregled pri šolskem zdravniku. Starši lahko odločajo ali otrok lahko gre na pogovor k šolski svetovalni delavki ali pač ne (izjema so seveda akutne situacije, ki jih je treba takoj rešiti - npr. pretepi med otroci, izrazito žaljenje sošolcev ali učiteljev, motenje pouka). Starši odločijo ali zdravnik lahko zdravi otroka. Starši odločijo ali otrok lahko hodi k psihologu ali ne. Vsa ta moč je seveda super, dokler starši z njo resnično delajo v interesu otroka. Vendar se žal zdi, da temu pogosto ni tako.
Na šoli je recimo izrazito socialno anksiozen otrok, nesamozavesten, med sošolci nesprejet, pogosto mu je težko prihajati v šolo. Učitelji opazijo ta problem in zdi se jim najbolj smotrno, da bi tak otrok obiskoval šolsko svetovalno delavko, s katero bi razvijal socialne kompetence, skušal razviti boljšo samopodobo. Starši pa rečejo ne. Naš otrok že ni tak. Doma je pa normalno zgovoren. Šola se nima v našo družino kaj za mešati.
Podobna situacija. Pri treh letih otrokove starosti se v Sloveniji na celotni populaciji otrok izvaja sistematičen psihološki pregled. S tem pregledom se identificira tako otroke, ki kažejo motnje v duševnem razvoju, kot tudi otroke, pri katerih je visok riziko razvoja nevrotične motenosti ali motenosti v prilagajanju. Seveda ni nujno, da bodo vsi otroci, identificirani kot rizični, res razvili motenosti. A rezultati na tem pregledu, imajo precej dobro napovedno veljavnost. Napoved, da se bo razvojna pot otrok, ki se uvrstijo v območje rizičnosti, odvijala v smeri nevrotične strukture, torej drži z veliko verjetnostjo. Psiholog torej identificira nekega otroka kot rizičnega in predlaga določeno obliko nadaljne obravnave. Če starši te obravnave ne želijo, je pač ne bo. In otrok, pri katerem bi pri treh letih lahko neugoden tok razvoja obrnili v drugo smer, bo morda pri desetih vedenjsko problematičen mulc, ki gre na živce svojim staršem, šoli pa še bolj. Morda seveda, nujno ni nič. A bolje je delovati preventivno na večjem številu otrok, kot pa da je nato potrebna kurativa, ko je pravzaprav že prepozno. In če mora nekdo končevati svoj osebnostni razvoj kasneje kot odrasel pri kakšnem psihoterapevtu, bo ta razvoj trajal nekje dvakrat dlje kot bi trajal, če bi bil normalno “izveden” v otroštvu.
Starši imajo tako nad razvojem otrok skorajda moč bogov, različni strokovnjaki pa jim lahko nasprotujejo le, kadar starši nadvse očitno ogrožajo otrokovo zdravje ali življenje. Slednje pa je težko dokazati, sploh ko ne gre za telesno, pač pa psihično ogrožanje. In praktično nemogoče, ko gre za zadeve kot potencialno rizičen osebnostni razvoj, ki je v končni fazi vendarle le potencialnen.
9 komentarjev 22.03.2008
Ker smo imeli izjemno srečo, da nas je na faksu obiskal Boštjan Romih in nam odpredaval nadvse zabavno predavanje o govorništvu in javnem nastopanju, tukaj povzemam nekaj napotkov, ki so se mi zdeli najbolj uporabni in zanimivi.
Kot vemo je očesni stik temelj kontakta in v zvezi z njim je potrebno upoštevati dve načeli: enakomernosti in naključnosti. Potrebno je torej biti pozoren, da vsakega poslušalca gledaš približno enako časa. Hkrati pa se moramo izogibati vzorcem, ki bi jih lahko poslušalci razbrali.
Pri govoru se prav tako ne smemo vnaprej opravičevati (npr. Vnaprej se opravičujem, da se na nastop nisem imel časa dobro pripraviti.). Zelo verjetno bodo poslušalci/gledalci potem le še bolj pozorni na naše napake. Pri javnem nastopanju s tudi izogibamo nasmešku, ki kaže strah in nelagodje (raje brez nasmeška, kot pa da je prisiljen).
Pri javnem nastopanju pogosto tudi ne vemo kam z rokami. Najbolje jih je pozicionirati v višino popka (več možnosti, da jih bomo dejansko uporabili kot če visijo ob telesu). Kot fiksacijska točka lahko pomagajo flomastri, daljinci za power point, listi (ki pa naj bodo manjšega formata - npr. A5, zapiski pa morajo biti berljivi in napisani z dovolj veliko pisavo). Moramo pa potem paziti, da gestikuliramo z roko, ki je prosta, v kateri teh pripomočkov ne držimo.
Če pa želite vaditi razločnost govorjenja, poskusite govoriti z svinčnikom med zobmi 
3 komentarjev 14.03.2008
V vsakem poklicu se najdejo ljudje, ki so bolj in tisti, ki so manj prijazni. A pri delu s strankami, si neprijaznosti, arogance in celo nesramnosti, pač ne bi smeli privoščiti. Na vrhu v teh lastnostih (po mojih izkušnjah) medicinske sestre. Od tega, da me je ena sestra tekom pregleda za vozniško želela na vsak način prepričati, da sem slabokrvna - sploh me ni vprašala ali sem, kar rekla je: ‘Vi ste pa ziher slabokrvni.’ In ni odnehala niti po večih zagotovilih, da nisem slabokrvna. Očitno je težko razumeti, da imamo blontni in modrooki ljudje tudi v koži običajno manj pigmenta. Vrhunec nesramnosti je sestra pri mojem ginekologu (ženska za katero cel zdravstvani dom ve, da je tečna), ki te nadere, ne glede na to ali narediš kaj narobe ali ne. Želja dobiti recept za tabletke na dan, ko delajo z normalnimi strankami in ne z študentkami, je pri njej utopija. Če ji lepo razložiš, da študiraš več kot 100 km vstran in da pač ne moreš priti na točno določen dan, ti reče, da idi v soboto k dežurnemu. To ti pa je logika. Prav tako se kot študentka lahko preko telefona naročim na pregled samo v ponedeljek (to je dan, ko imajo za študentke rezervirano), ne pa tudi kateri drug dan v tednu. Naj mi to prosim nekdo razloži.
Zadnji teden pa so nekam slabe volje natakarji. Najprej dobim več osornih nejev, ker želim naročiti hrano, ki je je zmanjkalo (le kako naj bi vedela, da je je zmanjkalo!?!), potem nama s sošolko rečejo, naj si kokakolo sami vzamema iz hladilnika. Strežba pri mizi je očitno utopija. Nakar dobiva kozarce polne vodnega kamna, ki jih nočejo menjati, ker se jih baje lepše ne da oprati. Pa perem sama kozarce na roko in nikoli niso polni vodnega kamna. Potem se pa naenkrat še nekemu natakarju zazdi, da je čaj z rumom odličen, če se ga dela s črnim čajem. No, ni odličen in porabila sem ekstramno količino sladkorja, da je sploh bil užiten. Kako lahko v lokalu, kjer zunaj visi tabla z velikim napisom kuhano vino in vroča čokolada, dela natakarica, ki ne zna pripraviti ne enega ne drugega, tudi ostaja enigma zame. Sploh, ker je vsaj kuhano vino zelo enostavno pripraviti…
Določeni ljudje mislijo, da morajo stranke razumeti to, da imajo oni slab dan. Žal se mi to ni nikoli zdela naloga stranke. Če sem sama vljudna in prijazna in ne kompliciram (razen v skrajnih situacijah), pričakujem v zameno prijaznost. Ali vsaj odsotnost neprijaznosti. Ne pa nepotrebno kompliciranje, nadiranje in žalitve. Ker verjamem, da se tem istim tečnim sestram in natakarjem ne bi zdelo sprejemnljivo, če bi nekega dne prišli kot stranke k meni (npr. v vlogi psihoterapevtke ali klinične psihologinje) in bi bila nesramna z njimi, ker imam pač slab dan. Naj bo še tako težko, je skrbi treba pusti doma oz. jih vsaj ne stresati na stranke.
25 komentarjev 8.03.2008
Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo, je definitivno ena najbolj zabavnih knjig, ki sem jih kdaj brala. Jerome Klapka Jerome bralca pritegne že na začetku. Zgodba o treh hipohondrih nenazadnje ne more biti turobna . In kaj, ko ima nekdo vse znane bolezni na tem svetu, razen kolena snažilke. Jerome je sklenil nekako takole: ‘Sprva me je to precej prizadelo; zdelo se mi je kot nekakšna žalitev. Le zakaj nimam kolena snažilke? Čemu to krivično zapostavljanje? Čez čas pa so prevladala manj britka čustva. Rekel sem si: saj imam vse druge v farmakologiji znane bolezni in postal manj sebičen; sklenil sem, da se bom prebil tudi brez kolena snažilke. Protin me je očitno napadel v najhujši možni obliki, ne da bi se tega zavedal; žolčni kamni pa so me menda mučili že od mladih nog. Po žolčnih kamnih ni bilo nobene bolezni več, zato sem sklenil, da ni nič drugega narobe z mano.’
Trije prijatelji se torej odpravijo na ‘čolnarski’ izlet po Temzi, popestren z raznoraznimi dogodivščinami, ki se popotniku lahko pripetijo. In mnogimi bistroumnimi ugotovitvami - npr. zakaj ženske ne bi smele vleči čolna , ali kaj se zgodi z gospodičnami, ki hodijo na piknike v svojih najboljših oblekah. In nenazadnje večno filozofsko vprašanje: zakaj vedno delamo več kot vsi okoli nas?
Knjiga, ki je tako izjemno zabavna in realistično pikra, da jo je treba prebrati.
11 komentarjev 2.03.2008
Če odštejemo občasne neprijetne vonjave in rahle udarce s komolci, imam s potniki na avtobusih precej dobre izkušnje. A obstaja nekaj navad, ki jih res ne prenesem.
Recimo odmetavanje smeti na avtobusu. Glede na to, da je koš praktično na vsaki avtobusni postaji, bi nekako pričakovala, da je povprečen potnik sposoben svoje smeti držati v rokah ali dati v torbo še tistih nekaj minut dokler ne prispe do svoje postaje in jih tam dati v koš. Ampak očitno je to pogosto pretežko in se jih je treba znebiti kar na avtobusu. In če nekako še razumem, da to počno petnajstletni mulci s sumljivim glasbenim okusom (ki ga nujno razglašajo celotnemu avtobusu), mi ni najbolj jasno, da si kaj takega privoščijo do obisti urejene ‘dame’ pri tridesetih. Pa si. Najprej je gospodična grizljala svoje jabolko, nato pa se je ogrizek meni nič tebi nič znašel na tleh. Mogoče pa je mislila, da se bo do naslednjega dne kar sam biološko razgradil.
Še eno neprijetno izkušnjo z urejenimi gospemi (tokrat bolj srednjih let) pa sem doživela, ko sta se dve tako urejeni gospe kot najstnici hahljali osebi z motnjo v duševnem razvoju. In ni bila samo napačna percepcija z moje strani, ker je bilo prisotno hahlanje in kazanje s prstom. In kaj naj si potem mislim o teh odraslih, urejenih ženskah, ki ne premorejo niti trohice kulture in razumevanja do drugačnih?
Sicer pa je za moje najljubše avtobusarsko doživetje poskrbel eden mojih sedanjih profesorjev (ki si je s tem pri meni pridobil kar nekaj plus točk). Na avtobus je vstopila ženska pri (približno štiridesetih) z minimalno deset let starim sinom in začela avtomatsko nadirati nekega ≈ petnajstletnika, naj se vstane in jima odstopi sedež. Fant vstane in njen sin se usede, takoj za tam pa vstane še naš profesor (star že čez 60) in odstopi ženski 20 let mlajši od sebe sedež. Ne vem, kaj se je njemu motalo po glavi, a meni se je zdel to čudovit statement vsem tistim, ki niti niso tako stari in ubogi, pa bodo vseeno težili vsem okoli sebe, ki se ne vstanejo in jim odstopijo sedež. Ker se vsaj meni pogosto zdi, da tisti, ki bi ga res potrebovali, raje stojijo, kot pridigajo.
4 komentarjev 22.02.2008
Moj prvi spomin na Ruglja sega nekam v osnovno šolo, kjer je bil zame človek, ki daje kontraverzne izjave s katerimi se nisem strinjala . Rugljevi članki v dnevnem časopisju in revijah so vedno provocirali. Slovenske otroke vzgajajo žene alkoholikov ali za ločitev je kriva ženska, ker je slabo izbrala partnerja. Rugelj v tem obdobju nikakor ni bil ena meni ljubših oseb, predvsem zaradi njegovega šovinizma v medijih.
Mnenje o njem sem spremenila šele po tem, ko naj bi nam prišel predavat in je bilo rečeno, da moramo prebrati njegove knjige, če se želimo predavanja udeležiti. Žal je bil takrat že toliko bolan, da je predavanje namesto njega izvedel Andrej Perko, a jaz sem zbrala kupček knjig in se zagrizla vanje. In bile so mi presenetljivo všeč. Zdi se mi, da se je Rugelj v svojih strokovnih delih v veliki meri odrekel provociranju oz. je svoje provokacije razložil, tako da so postale logične. In nenazadnje je bil (takšen je vsaj moj vtis) glavni cilj obravnave pri njem vsestranska osebnostna rast (na umetniškem, intelektualnem ter športnem področju in tudi v medosebnih odnosih). Rugljevi pacienti so tekli in planinarili, brali knjige, pisali dnevnike…
Res je, da je Rugelj svoje pacinte precej strogo selekcioniral. V svoje skupine marsikoga ni sprejel. Res je tudi, da so njegovi pacinti pogosto ostajali odvisni od njega in terapevtskih skupin. A pri svojem delu je bil učinkovit. Njegovi pacienti so iz propadlih študentov postajali magistri, postajali ljubeči možje, pretekli maratone, … in niso spet postali alkoholiki. Delal je drugače, a uspešno. In zato si zasluži spoštovanje.
20 komentarjev 15.02.2008
… je bil naslov zadnje psihošole (in psihošola je praktično najboljša stvar, ki se lahko zgodi študentu psihologije in nekaterim pridruženim članom moškega spola 
). Ker nisem najbolj pridna pri delanju zapiskov, le nekaj detajlov, ki so se mi zdeli zanimivi.
Reklame nagovarjajo svobodnega otroka v vas (to je tisti del, ki naj bi bil tudi najbolj aktiven pri seksu ). Odrasli v vas samo odobri izdelek in opravi cenzuro.
Pri mnogih izdelkih imajo tri najbolj znane blagovne znamke kar 95% tržni delež.
V Sloveniji se največ denarja porabi za oglaševanje pralnih praškov in podobnih izdelkov. Tako se med prvimi tremi glede na vložena finančna sredstva nahajajo Proctor&Gamble (ki vam prodaja Always, Pampers plenice, Ariel, Lenor, Old Spice, …), Reckitt Benckiser (Veet, Calgonit, Vanish, Cillit, Woolite, …) ter Henkel (Persil, Rex, Perwoll, Pril, Bref, Schauma, Fa, …). Merkator je na četrtem mestu, Mobitel na petem. In ja vse butaste reklame za pralne praške so baje premišljene in celo predhodno ‘testirane’ na manjšem vzorcu ljudi.
In ne nazadnje: imamo reklame brez ideje, z dobro idejo in s slabo idejo. Kakšna se vam zdi tale?
Dodaj komentar 14.02.2008
Nekaj podobnega me je zadnjič skušala prepričati dvostranska reklama v Večerovi prilogi Bonbon. Baje lahko normalno ješ, po vsakem obroku pa nato poješ še dva koščka čokolade in v enem tednu shujšaš za 6 kg. Ker čokolada vsebuje posebne ultraučinkovite sestavine, ki poskrbijo, da se ogljikovi hidrati in maščobe ne prebavijo… Seveda sama imena teh sestavin niso nikjer zapisana. Sklepam, da torej povzročajo bruhanje ali drisko. Kar je super, ker sem prepričana, da človek po tednu ali mesecu bruhanja in driske res shujša, če seveda ne umre zaradi dehidracije. Moj dragi (ki študira medicino in torej o fiziologiji človeka ve malce več) pa zagotavlja, da razen vode, v enem tednu težko izgubiš 6 kg teže. In kolikor vem brez povečane vadbe tekom diet tako plahnijo bolj mišice kot pa maščoba. Zraven članka se seveda pojavi še zgodba ženske, ki je s pomočjo čokolada strašno shujšala in je zdaj njeno življenje tako čudovito… Po naključju je gospa seveda novinarka pričujoče revije, po njenih izjemnih uspehih, pa sta se za isti način hujšanja odločili njeni sodelavki, ki sta prav tako dosegli zavidljive rezultate. Ker sem dokaj prepričana, da nobena od gospa ni novinarka Večera, se sprašujem, ali ni to zavajanje kupcev, ki presega zakonske meje.
Seveda nam različni mediji ponujajo vse mogoče učinkovite načine za hujšanje. Od čudovite sobne savne, iz katere vam kot opici molijo roke in glava, ter stotine telovadnih naprav, ki bodo vse vaše težave s postavo odpravile v desetih minutah.
In potem se pojavijo še plakati s čudovito weightloss čokolado. (Morda ni odveč omeniti, da je bistvo plakata kajpada ženska v spodnjem perilu, tako da sem najprej mislila, da mi reklamirajo le-to.) Če že hujšam se bom čokoladi verjetno izogibala. In če si je zelo zaželim, vsekakor ne nameravam jesti neke zadeve približno podobne čokoladi, ampak pravo čokolado. Čokolada naj bi predstavljala nadomestek obroka, pri čemer je potrebno pojesti dve ploščici, da nadomestita en obrok. Kljub domnevni zdravosti ima takšna čokolada še vedno precej sladkorja en obrok pa vas bo stal skoraj 2 evra (povzeto po www.cenim.se).
Seveda je tukaj še kopica čudežnih diet, katerih značilnost se mi zdi predvsem zahtevnost priprave priporočenih jedi. Ene prepovedujejo maščobe, druge ogljikove hidrate, tretje spet kaj tretjega. Vse to namesto preprostega nasveta: manj jejte, pa več se gibljite. Ker iskreno rečeno, večina diet se mi ne zdi dolgoročno izvedljivih. Nakar seveda ženske končajo z njimi ter začnejo spet normalno jesti in se spet zredijo. Do naslednje diete kajpada .
9 komentarjev 3.02.2008
Profesorji na fakultetah v Sloveniji se mi zdijo bolj zavarovani kot svete krave v Indiji.
Na oddelku imamo recimo profesorja za katerega vsi vemo, da je alkoholik. Na študentskih ekskurzijah se napije tako, da nato pada po tleh. Nato krvavi, vendar ga ne peljejo k zdravniku, ker bi lahko vse skupaj prišlo v javnost. Nekateri študentje so ga baje že videli v gatah hoditi po faksu. Naokoli po oddelku hodi majoč in očitno prostorsko dezorientiran, tako da občasno težko najde vrata svojega kabineta ali pa jih je komajda sposoben odkleniti. Na predavanjih smrdi po alkoholu, če le ta zaradi bolezni predavatelja ne odpadejo. Pri tem pa se bolezen vedno pojavi šele na dan predavanja, včasih pa le nekaj ur pred njim. Na fakulteti ne pritisnejo nanj v smislu služba ali alkohol, ker smo baje v pomembni prehodni fazi in si tega ne moremo privočiti. Karkoli že to pomeni.
Potem imamo drugega profesorja, ki ga študenti vsako leto znova ocenimo tako slabo (gre za tiste slavne ocene, ki jih Univerza v Ljubljani ni želela razkriti javnosti), da bi moral praktično izgubiti službo, če bi naše mnenje količkaj veljalo. A raje višje instance namignejo predstavnikom študentov, naj svoje kritike malce omilijo. Toliko torej velja mnenje študentov. Sicer gre za profesorja, ki nikoli ne vrne študentom njihovih popravljenih poročil, predvsem pa so njegova predavanja nerazumljiva in nepovezana.
Študent na fakulteti naj bi imel pravice, vendar jih dokaj težko uveljavlja. Naše ocene profesorjev in asistentov nič ne pomenijo in nikogar ne brigajo… Težko se tudi tako ali drugače nad nekom pritožiš ali še huje - pred njim mahaš s pravilniki in jim dokazuješ svoj prav. Ker mnogi ljudje na fakultetah imajo najraje svoj prav, pa četudi je v neskladju s kakšnimi pravilniki. Odkriti spori pa se ne splačajo tudi zato, ker se boš s profesorjem zelo verjetno srečal. Ali na kakšnem izpitu ali morebiti celo na zagovoru diplomske. In ali si res lahko prepričan, da bo profesor tvoje delo nato sposoben objektivno in pravično ocenjevati? Ker jaz nisem.
18 komentarjev 30.01.2008
Nekaj megleno idiličnih posnetkov s včerajšnjega poleta na relaciji Letališče Maribor, Ptuj, Murska Sobota, Maribor…
Za konec pa še ena fotografija prenovljenega mariborskega nogometnega stadiona (če morebiti daeron potrebuje kako novejšo fotografijo za svoj ‘urbani’ blog ) .
Dodaj komentar 27.01.2008
Next Posts
Previous Posts
